Piše: Bogdan Sajovic
Z varnostnim strokovnjakom Boštjanom Pernetom smo se pogovarjali o vse bolj krvavi vojni v Ukrajini, vojni na Bližnjem vzhodu in posledicah zmage Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah.
V teh dneh je mineva tisoč dni od ruske »tridnevne omejene operacije« v Ukrajini. Kako bi ocenili zdajšnje razmere na ukrajinskem bojišču?
Ljudje si večinoma ne predstavljajo, kaj je »ukrajinsko bojišče«. Gre za frontno črto, dolgo več kot 1000 km. To je približno toliko kot od Ljubljane do konca italijanskega škornja. Izjemen uspeh je, da Ukrajinci sploh lahko »držijo« tako dolgo fronto.
Ta čas Rusi počasi potiskajo Ukrajince predvsem na bojišče v Donbasu. Pripravlja se ofenziva na ozemljih, ki so jih Ukrajinci zavzeli v Rusiji. Rusi se zanašajo predvsem na topništvo in težke letalske bombe. Območja, ki jih zavzamejo, so popolnoma porušena, razen če se Ukrajinci iz taktičnih razlogov ne umaknejo.
Je pa rusko napredovanje zahtevno. Na dan imajo tudi po 1000 žrtev, izgube v tehniki so ogromne, tudi po 20 oklepnikov na dan. Takšen tempo je tudi za tako veliko vojsko, kot je ruska, obremenjujoč.
Rusija je dolga leta skrbno gradila mit o nepremagljivi armadi, opremljeni s superiornim orožjem. Koliko je ostalo od tega mita?
Rusija je velesila. Ruska vojska je med največjimi in najboljšimi na svetu. Leta 2014, ko so zavzeli Krim, so to storili brez resnega odpora ukrajinske strani. Ko so začeli pohod na Ukrajino, so bili prepričani, da bodo s hitrim desantom in prodorom oklepnih enot zavzeli vladna poslopja in prevzeli Ukrajino. A so jim Ukrajinci to preprečili.
Rusi so imeli hude izgube. Elitne enote, kot gardne oklepne enote, marinci in padalci, so bile močno zdesetkane. Udarna tankovska pest je bila skoraj v celoti uničena. Marsikatero superiorno orožje se je izkazalo kot ne tako superiorno. Predvsem mislim tukaj na kompleksna lovsko-bombniška letala Suhoj, ki so se izkazala kot precej ranljiva.
Če povzamem, ruska vojska je resna vojaška sila z modernim orožjem. Je pa ranljiva in ima številne pomanjkljivosti.
Nedavno so na ukrajinsko bojišče prišli severnokorejski vojaki. Ali to pomeni, da je Rusiji zmanjkalo topovske hrane ali severnokorejski despot plačuje rusko tehnološko pomoč s krvjo namesto z denarjem ali pa Rusija gradi vojaško zavezništvo?
Prihod severnokorejskih vojakov je bolj simbolna gesta kot pa potreba Rusije. S tem Rusi kažejo, da imajo tesne zaveznike, ki so jim pripravljeni pomagati tudi v vojni. Največ pa pridobi Severna Koreja. Iz osamljene in izolirane države se spreminja v prvo zaveznico Rusije. Podpisan je bil obrambni sporazum. Če pride do spopada na Korejskem polotoku, Severni Korejci ne bodo več sami, ampak bodo imeli močno zaveznico. Pridobili so tudi visoko tehnološka znanja, predvsem na področju satelitske tehnike in medcelinskih balističnih raket. Ukrajinska vojna je tako močno spremenila razmerja moči na Korejskem polotoku. Prihod severnokorejskih vojakov na ukrajinsko bojišče ima tako neprimerljivo večje posledice za Korejski polotok, kot pa za ukrajinsko bojišče.
Po omrežjih lahko beremo, da vojna v Ukrajini uničuje Zahod, še posebno Evropo, medtem ko Rusija naravnost cveti. Menite, da gre Putinu na domači fronti res tako briljantno ali pa gre samo za močno propagando iz ruske tovarne spletnih trolov?
Resnica je nekje vmes. Rusijo so sankcije prizadele. Problem je visoka inflacija in šibak rubelj. Težave so tudi pri prodaji energentov. Ruski Gazprom je od leta 1999 stalno rasel in dosegal visoke dobičke. V letu 2023 je imel okoli 7 milijard minusa.
Po drugi strani pa ruska gospodarska rast letos presega napovedane 3 odstotke BDP, za drugo leto pa finančne institucije napovedujejo stabilno rast. Težko bi torej trdili, da je gospodarstvo zaradi posledic vojne utrpelo tako hude posledice, da bi bilo pred kolapsom, se pa vojna na gospodarstvu zanesljivo pozna.
V Sloveniji smo priča zelo močnemu proruskemu sentimentu. Kaj je vzrok za to?
Del slovenske politične elite je bil vedno blizu Rusije. Spomnite se ruskega državnega letala, ki je leta 2017 delegacijo veteranov NOB popeljalo v Moskvo, kjer so sodelovali na proslavi in so jih tri dni gostili. Srečali so se tudi s Putinom. Kar nekaj slovenskih politikov je dobilo visoka ruska odlikovanja, tako da proruskost predvsem levega dela slovenskega političnega prostora ne preseneča.
Občasno slišimo napovedi, da bi lahko Rusija posegla po svojem jedrskem arzenalu. Mislite, da je Putin res tako fanatičen, da bi sprožil jedrsko vojno? Bi mu njegov krog sledil v tem blaznem početju?
Ameriški obveščevalci so oktobra 2022 ocenjevali, da obstaja 50-odstotna verjetnost, da bo Putin uporabil taktično jedrsko orožje. To je šokantno visoka verjetnost. Takrat so sprožili resen odziv predvsem Britancev.
Po moji oceni uporaba jedrskega orožja ni izključena, je pa manj verjetna. Putin bi imel namreč ogromne težave s svojimi zavezniki Kitajci in delno z Indijci, ki ostro nasprotujejo uporabi jedrskega orožja, in bi tvegal izolacijo ter s tem gospodarski zlom Rusije. Malo verjetno je, da bi predvsem Kitajci spremenili svoje stališče.
Seveda pa so razmere zapletene in nepredvidljive. Nova doktrina Rusom omogoča dokaj hitro uporabo jedrskega orožja. V primeru množičnih napadov na Rusijo in visokih žrtev med Rusi ali večje kopenske ofenzive na Rusijo je uporaba jedrskega orožja verjetna.
Rusofili po svetu napovedujejo, da bo Trump umaknil podporo Ukrajini. Menite, da bi ZDA dejansko prepustile konkurenci dobave orožje in opreme za ukrajinsko vojsko in prepustile svoje pozicije v regiji, potem ko so vanjo vložile že toliko sredstev?
Ta čas kaže, da bo Trump vojno poskušal ustaviti. V javnost so pricurljale zahteve Rusov, od katerih ne bodo odstopili. Pogajati se bo prej ali slej treba. Mislim, da bo treba najprej doseči brezpogojno ustavitev ognja, potem pa končati vojno. Ali je Trump tega sposoben, ne vem. Ukrajinci bodo težko privolili v izgubo dela ozemlja, Rusi zasedenih ozemelj ne bodo izročili. To bo osnovni problem pogajanj. Mislim, da bo Trump v primeru Ukrajine previdnejši, kot je bil, ko je umaknil podporo zavezniškim Kurdom v Siriji in jih prepustil na milost in nemilost Turkov.
Na vsak način pa trdim, da je boljši slab mir kot dobra vojna.
Trump napoveduje, da bo obnovil ugled in prestiž ameriške vojske ter jo očistil vse progresivne »prebujenske« navlake in odstranil vse višje poveljnike, ki so to prebujenstvo podpirali. Mislite, da mu bo uspelo?
Američani so se odločili. Nedvoumno so podprli Trumpa in njegovo politiko. Prebujenska ideologija, podprta z ideologijo LGBT+, ideologijo BLM, obsojanjem belstva samo zato, ker je belstvo, vse to je šlo predaleč. Vsaj Američani so tako sporočili na volitvah. Pričakujem vračanje normalnosti v ameriško družbo in tudi v ameriško vojsko.
Drugo veliko vojno žarišče današnjih dni je Bližnji vzhod. Kako ocenjujete dosedanjo vojno?
Izrael je po terorističnem napadu, ki so ga izvedli pripadniki Hamasa, začel odločno vojno za izkoreninjenje terorizma. Večina pripadnikov Hamasa, ki so sodelovali pri napadu, je bila likvidirana. Da Hamas uporablja taktiko živega ščita, je jasno že nekaj časa. NATO je leta 2019 izdelal obširno analizo z naslovom Hamasova uporaba živega ščita v Gazi. Prav zaradi taktike živega ščita so civilne žrtve v Gazi visoke. Bi pa poudaril, da taktika živega ščita ne odvezuje Izraela odgovornosti. Odgovornost za visoke civilne žrtve je tako vsaj delno tudi na strani Izraela. Ali gre pri tem za vojne zločine, pa je v pristojnosti pristojnih sodišč. Bi pa poudaril, da je Hamas kot vojaška organizacija uničen. Ostanki Hamasovih borcev se borijo kot bolj ali manj nepovezane gverilske skupine, ki kakšnih velikih vojaških uspehov ne morejo doseči.
Izrael je obračunal tudi s Hezbolahom. Hezbolah je dalj časa raketiral sever Izraela in spopad je bil neizbežen. Izraelci so v eni najučinkovitejših obveščevalnih operacij v kratkem času dobesedno zbrisali kompletno vodstvo Hezbolaha in tako močno omejili operativno moč te teroristične organizacije. Seveda pa bo vojna še dolga, saj je popolno uničenje Hezbolaha domala nemogoče.
Nekateri trdijo, da Izrael namenoma podaljšuje vojno in odlaša z dokončno zasedbo območja Gaze. Ali po vaše to drži, in če drži, zakaj?
O tem bi težko sodil. Izrael ves čas pritiska na Hamas, spopadi so dnevni. Kakšna je politika v ozadju, ne bi špekuliral.
Ali je t. i. rešitev dveh držav po vaše izvedljiva?
Po moji oceni je ta čas nepomembno, kakšna bi bila oblika sobivanja. Palestinci se morajo odreči terorizmu in priznati Izraelu pravico do obstoja, Izrael pa se mora odreči stalnemu širjenju na palestinska območja in priznati Palestincem pravico do samouprave. Dokler oba našteta pogoja nista izpolnjena, nima smisla govoriti o sobivanju, saj sobivanja ne bo. Na Palestincih in Izraelcih je, da se dogovorijo in najdejo način, kako naj sobivajo. Podpiram vse pritiske na eno in na drugo stran, da se proces čim prej začne, ampak dokler ni spoznanja enih in drugih, da drugače kot sobivati ne morejo, miru ne bo.
Kako ocenjujete diplomatske poteze slovenske vlade glede vojne na Bližnjem vzhodu?
Kot nepomembne.
Za konec. Glede na vse bolj zaostrene varnostne razmere v svetu, ali bi bil že čas, da slovenska politika neha z mačehovskim odnosom do Slovenske vojske in začne vsaj izpolnjevati zaveze, ki smo jih sprejeli z vstopom v Nato?
Že davno bi bil za to čas. Vse, kar delamo, je prepozno. Slovenija se sicer počasi prebuja. Obrambnemu resorju se namenja več denarja, izvedeni so bili nekateri nakupi oborožitvenih sistemov, ki so bili nujno potrebni. Napaka je bila, da je Slovenija odstopila od nakupa boxerjev, sedaj imamo pa očitno težavo z nakupom drugega oklepnika. Brez oklepnika 8×8 nimamo hrbtenice Slovenske vojske te ne moremo formirati srednje bataljonske bojne skupine in izvidniškega bataljona, ki smo ga obljubili zavezništvu.
Me pa skrbi, da bo na obrambnem področju treba narediti hiter in radikalen preskok. Ta čas imamo preprosto premalo vojakov in premalo mladih državljanov, ki bi nas lahko branili. Hrvati in Srbi znova uvajajo naborništvo in čeprav mu nisem posebej naklonjen, tudi mi kmalu ne bomo imeli druge izbire.
Slovensko vojsko bo treba nadgraditi in okrepiti, in to hitro in odločno. Razmere v svetu se bodo še zaostrovale, vsaj tako nakazujejo dogodki v Aziji, Slovenija pa mora biti bolje pripravljena na vse, kar prihaja.
…
Biografija
Boštjan Perne se je rodil leta 1973 v Kranju. Po končani gimnaziji v Škofji loki je šolanje nadaljeval na FDV, smer obramboslovje. Leta 1998 je v okviru služenja vojaškega roka končal Šolo za častnike vojaških enot. Po končanem šolanju se je leta 1999 zaposlil na Ministrstvu RS za obrambo v Obveščevalno-varnostni službi (OVS).
V OVS je kariero začel kot analitik, kasneje pa je vodil oddelek, sektor in urad. Med letoma 2012 in 2014 je opravljal naloge generalnega direktorja OVS. V OVS je deloval predvsem na obveščevalnem področju. V mednarodnih operacijah in misijah je sodeloval trikrat, tudi kot načelnik Nacionalne obveščevalne celice. Za svoje delo je prejel več odlikovanj, med drugim tudi zlati znak OVS, zlato medaljo Slovenske vojske in bronasto medaljo generala Maistra. Po karieri v OVS se je vključil v delo Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR). Najprej je opravljal naloge svetovalca generalnega direktorja URSZR, potem pa vodil službo za podporo vodenju. Med letoma 2020 in 2022 je bil svetovalec ministra v kabinetu ministra za obrambo. Ta čas opravlja naloge sekretarja za zaščito, reševanje in pomoč v Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje.
Op.: Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
