Piše: Bogdan Sajovic
Oni dan je nekdanji predsednik vlade Anton Rop doživel polom v svojem poskusu, da bi bil imenovan za guvernerja Banke Slovenije.
Zanj je glasovala komaj dobra četrtina poslancev in človeku bi se skorajda zasmilil, če … Če ne bi bil popolnoma brez samospoštovanja. Za božjo voljo, človek je bil premier, človek številka tri v državni hierarhiji, zdaj pa se je grebel za uradniški položaj. In namesto da bi po debaklu stisnil zobe in izginil, je še izvalil, »da mu ni žal, da je poskusil«. Videti je, kot da je za položajček pripravljen prenesti ponižanje še v drugo, tretje …
Kakšen mazohizem, kakšno patetično kruhoborstvo! Podobno kot Milan Brglez, ki je bil nekoč predsednik državnega zbora, po rangu drugi človek v državi. Zdaj se udinja za podministra in ga tako velik padec v rangu po vsem sodeč sploh ne moti. Če vzamemo Veliko Britanijo kot model parlamentarizma in politične kulture ter tradicije, bi lahko videli, da se predsednik vlade, ko se umakne iz parlamenta, loti pisanja spominov, ima predavanja, igra vlogo starega modrega državnika. Morda se pridruži kakšnemu mednarodnemu think-tanku ali pa služi milijone kot svetovalec uprave kakšnega mednarodnega superkoncerna. Vsekakor pa ne išče nižje rangiranih službic v državnem aparatu.
Enako je tudi z ministri. Če britanskemu ministru ob rekonstrukciji vlade ponudijo nižji položaj, kot je bil tisti, ki ga je imel, vlado raje zapusti, kot da bi se sprijaznil z degradacijo. Če potem analizira svoj položaj in pri tem uvidi, da mu v doglednem času ne bo uspelo obnoviti svojega nekdanjega položaja v vladi, navadno naredi križ čez politično kariero in se poda v zasebni sektor, ker ima samospoštovanje. To pomeni, da v Veliki Britaniji v nasprotju s Slovenijo politiki po umiku iz vlade ali parlamenta niso eksistenčno odvisni od položajčkov v državni upravi. Zaradi tega si politiki v Veliki Britaniji lahko privoščijo samospoštovanje, medtem ko je slovenska politika polna patetičnih kruhoborcev …
