2.4 C
Ljubljana
četrtek, 14 novembra, 2024

(INTERVJU) Veronica Snoj: Ko sem bila v Rusiji, sem imela nenehno občutek, da me zato, ker sem tujka, nadzorujejo na vsakem koraku.

Piše: Lucija Kavčič

Ruska »vojaška operacija« je bila glavni razlog, da je Veronica Snoj kot dopisnica BBC Monitoringa morala zapustiti Moskvo ter več kot pol leta o vojni in ruski propagandi poročala iz hotelov v različnih državah ter se po letu dni negotovosti in vsakodnevnih bivanjskih težav dokončno odpovedala delovnemu mestu, so o zbirki esejev, spominov in razmišljanj Veronice Snoj zapisali pri Celjski Mohorjevi. V knjigi Novojaz je zajeta avtoričina osebna izkušnja ruske invazije na Ukrajino.

Povejte, kako ste se znašli v Moskvi prav času napada na Ukrajino? Zakaj ste želeli narediti (oziroma vsaj začeti) novinarsko kariero prav tam?

Kot novinarka sem začela delati že kot študentka, pri devetnajstih letih, za revijo Domovina, ko je bila ta še čisto v povojih. Ker sem znala rusko, so me »zadolžili« za spremljanje Rusije, in spoznala sem, da lahko v novinarstvu povežem dve stvari, ki sta me zanimali že več let: Rusija in pripovedovanje zgodb. Zavedala sem se, da so možnosti za dopisništvo za slovenske medije zelo omejene, da govorimo praktično o enem delovnem mestu, za katerega je poleg tega kazalo, da ne bo hitro na voljo. Zato sem se odločila, da se preizkusim v mednarodnem novinarstvu in si morda tako utrem pot v Moskvo. Najti nekoga, ki bi sponzoriral slovensko novinarko za delo v Rusiji, pa ni lahko. Kot alternative sem iskala države, ki bi bile zgodovinsko povezane z Rusijo. Tako sem se najprej odpravila na Poljsko, kjer sem se zaposlila pri Reutersu. Pri tem pa sem se nenehno prijavljala na novinarska delovna mesta v Moskvi. BBC Monitoring je bil prvi, ki mi je ponudil delo in sponzoriranje akreditacije oziroma delovnega vizuma. Ponudba je prišla aprila 2021, vendar sem zaradi procesa pridobivanja akreditacije in koronavirusnih omejitev v Moskvo priletela in začela z delom šele decembra 2021.

NOVOJAZ – zakaj ste dali svoji knjigi tak naslov?

Novojaz je prevod (tako v slovenščini kot v ruščini) angleške besede »newspeak«, ki jo je skoval pisatelj George Orwell v prvi polovici 20. stoletja za svoj distopični roman z naslovom 1984. Z njo je opredelil jezik, ki so ga oblasti izmišljene totalitarne države ustvarile za to, da bi imele več nadzora nad lokalnim prebivalstvom. Podobnega »jezika« so se posluževali tudi v Sovjetski zvezi, kjer so nove besede, kot so »komsomol«, »kolhoz« in »politburo«, začele soustvarjati nov komunistični svet.

Z invazijo na Ukrajino se je v Rusiji znova začel pojavljati podoben trend. Besede, kot so »posebna vojaška operacija« (invazija Ukrajine), »bombaž« (»eksplozija«), »gesta dobre volje« (umik ruskih čet), »tuji agentje« in »nezaželene organizacije« ustvarjajo novo realnost, v kateri se mora dobra Rusija bojevati s temnimi silami.

V ruskem prostoru je Orwellov koncept »novojaza« dobro znan; obstajajo celo slovarji novega kremeljskega »novojaza«. Z uredništvom smo se tako odločili, da tak naslov primerno odraža tako vsebino knjige kot situacijo v Rusiji, ki jo opisuje.

Povejte, zakaj ste se odločili pisati o tej vojni z ruske strani, čeprav ste proti tej vojni?

Sama sem vojno doživljala z »ruske« strani. Ko se je začela, sem bila v Moskvi, in tudi ko so nas evakuirali po začetku vojne v Srbijo ter kasneje v Gruzijo, sem bila obkoljena z ruskimi sodelavci, spremljala sem ruske medije, družila sem se z ruskimi emigranti.

Ko sem v tisti službi konec 2022 dala odpoved, sem upala, da bi lahko našla delo v Ukrajini, saj me je zelo zanimalo na konflikt pogledati še z druge strani. Tega mi ni uspelo uresničiti, vendar sem se nazadnje odločila, da je v knjigi vredno osvetliti tudi samo eno, »rusko«, stran, sploh zato, ker se mi je zdelo, da je bilo v slovenskem prostoru originalnega in bolj »terenskega« poročanja o Rusiji in invaziji na Ukrajino zelo borno.

Bralci vaše knjige dobijo vpogled v atmosfero te države. Kakšna je − tako na hitro? 

Poudarila bi, da sem Rusijo zapustila marca 2022 in se od takrat nisem vrnila; o vzdušju vem samo toliko, kolikor mi povedo znanci, prijatelji, in kar prebiram v različnih ruskih medijih. Zato iz prve roke ne morem govoriti o tem, kako je v Rusiji zdaj.

Ko sem bila tam, tako kot študentka kot novinarka, sem imela nenehno občutek, kot da mi želijo dati vedeti, da me zato, ker sem tujka, nadzorujejo na vsakem koraku. Naj bo to paznik, sumljivo počasen internet, birokracija … Opaziti je bilo tudi neki ponos na Rusijo, njeno veličastnost, in da so Rusi za to, da se slednja ohrani, pripravljeni marsikaj »požreti« oziroma ignorirati vsaj do trenutka, ko ne nastradaš sam.

»Ruski svet« se je v letih vojne marsikomu dodobra uprl, ničesar ruskega ni več mogoče prebrati, ne da bi imeli rusko nepravično in krvavo vojno proti Ukrajini nenehno pred očmi. Kako pa to doživljate vi?

Še vedno mi je težko brati, poslušati ali gledati kakršnokoli rusko produkcijo »za sprostitev«. Opažam pa, da vedno bolj težim k delom umetnikov, ki so Rusijo zaradi vojne zapustili, ki so zaradi svoje opozicije vojni postali neljubi Kremlju in sedaj ustvarjajo v tujini. Njihovi »disidentski« produkciji, skratka, ki je nekako tudi še najbliže moji osebni izkušnji.

Prosim, razložite za naše bralce vaš pogled na ruske argumente oziroma  propagando, ki forsira to vojno.

Ruska propaganda zelo rada upravičuje invazijo s tem, da govori o »hipokriziji« Zahoda. »Kje ste bili zadnjih osem let?« je retorično vprašanje, ki si ga ruski propagandisti nenehno postavljajo. To vprašanje cilja na Zahod, češ, kje je bil od leta 2014, ko se je konflikt na vzhodu Ukrajine dejansko začel, v nasprotju z Rusijo, ki je vsa ta leta »skrbela« za regije, ki jih je napadla in leta 2022 tudi priključila.

Invazijo upravičujejo tudi tako, da s prstom kažejo na intervencije Zahoda − recimo  tiste v Libiji in Srbiji −, češ da si oni lahko to privoščijo, ko nekaj podobnega stori Rusija, je pa cel kraval.

Samo »moralo« ob sankcijah in drugih omejitvah vzdržujejo s konceptom, da so Rusi »močan« narod, ki ne glede na vse vojne, lakote, ekonomske stiske še vedno obstaja in gre dalje.

Kako ločevati rusko vojno propagando od resnice?

Rusko propagando − tako vojno kot katerikoli drugo bi razdelila na dve večji kategoriji: tisti, ki cilja na rusko publiko, in tisto, ki je usmerjena v tujino. Tisto za Ruse, s katero sem se v Rusiji največkrat srečevala in ki sem ji sledila zaradi dela, je po navadi zelo lahko prepoznati. V večini primerov je zelo direktna, skorajda bi lahko rekla banalna. V resnici se ne morem načuditi, kako je lahko tako učinkovita. Prokremeljski mediji in blogi propagando ponavljajo kot papige, pogosto uporabljajo celo identični vrstni red besed, iste stavke. Največkrat je njena osnova sklicevanje na hipokrizijo Evrope in Amerike ter »trdoživost« ruskega naroda, ki lahko preživi vse − vojne, lakoto, »nemoralne« vplive Zahoda.

Propaganda, namenjena zunanjemu svetu, je na neki način bolj »prefinjena«. Glede na državo oziroma ciljno skupino brenka na strune, ki se dotaknejo lokalnega prebivalstva, vendar na manj direkten način. Po navadi jo prodajajo kot »alternativo« »lažem« zahodnjaških dikcij in medijev. Rada se dotakne tudi vezi, ki jih ima določena skupina ali država z Rusijo − naj bo to slovanskost ali pa antikolonializem, naj se slednje od imperialne sile sliši še tako paradoksalno.

Kot sem prebrala, se v knjigi osredotočate na prvo leto vojne. Verjetno jo še spremljate? Kako jo vidite sedaj, ko je vsak nov dan bolj žalosten in težak? Si upate napovedati, kako se bo končala?

Tako je, osredotočam se na prvo leto vojne, ker je bilo to  leto, v katerem sem jo zaradi dela najbolj intenzivno spremljala, po več ur vsak dan. Sedaj kot samostojna novinarka še vedno poročam o ruskih medijih in cenzuri, tako da še vedno redno sledim dogajanju, čeprav malo manj.

Nerada se grem analitičarko. Kar vidim, je, da vojna v Ukrajini z vsakim dnem postaja bolj kompleksna; širi smrt, zavira in duši življenjske načrte, ustvarja vedno več družinskih konfliktov in travm. Zdi se mi tudi, da bo težko znova spremeniti novo realnost, ki jo je Rusija ustvarila v regijah vzhodne Ukrajine, ki si jih je priključila septembra 2022. Tudi če pride do premirja, se takšnih ran ne da zaceliti čez noč.

Prav tako dvomim, da bo Rusija priznala svojo krivdo, in že samo to dejstvo je dovolj za nov konflikt.

Ruska opozicija ne naredi nič oz. je nemočna, tudi kakšnega prevrata ni na vidiku. Kaj lahko rečete o tem? Zakaj je tako? Kako so ljudje v Rusiji sploh gledali na to vojno, ko se je začela, in kako gledajo zdaj po skoraj treh letih? Ukrajinci pravijo, da »dobrih Rusov ni in da so (po tolikem času, ko nihče ne naredi nič) vsi krivi, da se vojna nadaljuje«. Kako to komentirate?

Ruske oblasti so v zadnjih desetih, petnajstih letih rusko opozicijo uspešno zadušile. Čeprav je nekaj opozicijskih akterjev še vedno ostalo znotraj Rusije, je zanje že velik dosežek to, da niso za zapahi ali pa se jim ni zgodilo še kaj hujšega, kot se je zgodilo najbolj znanemu predstavniku opozicije Alekseju Navalnemu, ki je v začetku leta 2024 v zaporu umrl sumljive smrti. Če pa že poskušajo kandidirati na volitvah, jim oblasti postavljajo vsakršne ovire − trdijo recimo, da so podpisi, ki so jih zbrali, neverodostojni, na volitvah »slabo« preštejejo glasove. Večina opozicije pa je sploh od začetka vojne v tujini; vendar se veliko ljudi zato sprašuje, do kolikšne mere so lahko zunaj meja Rusije sploh vplivni.

Kar zadeva odnos Rusov do vojne, se je treba zavedati, da je Rusija kot država izjemno dobra v tem, da ti da vedeti, da si proti sistemu nemočen. Ta občutek je lahko zelo pohabljujoč, pa če še tako nasprotuješ vojni. Pogosto pa se tudi sprašujem, kdaj bi neki Rus v očeh Ukrajine storil »dovolj« pri svojem nestrinjanju z invazijo.

V knjigi ste zapisali, da ste bili večinoma v stiku z ruskimi emigranti. Ste imeli kdaj stik tudi z begunci iz Ukrajine? Si še vedno želite potovati v Ukrajino?

Z begunci iz Ukrajine sem bila v stiku predvsem v Gruziji, kjer so zanje organizirali tudi ogromno dobrodelnih akcij, na primer iskanje strehe nad glavo, zbiranje oblek, zdravil, pomoč pri iskanju službe …

Če me kdo zaposli, grem v Ukrajino takoj (oziroma ko končam študij). Med vojno pa je ne načrtujem obiskati na lastno pest.

Ali poznate ukrajinsko skupnost v Sloveniji? Morda spremljate, kakšno je v Sloveniji mnenje med ljudmi glede te vojne? 

Med študijem rusistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem v prostem času obiskovala učne ure ukrajinščine, ki jih je organiziralo Slovensko-ukrajinsko kulturno društvo Ljubljana Kyjiv, tako da sem prek te organizacije spoznala nekaj članov ukrajinske skupnosti.

Odnos Slovencev − govorim zelo na splošno − do te vojne me je kar negativno šokiral. Veliko več je proruskih pogledov, kot bi pričakovala od članice Evropske unije. Koncept »slovanskih vezi« z Rusijo bi moral v mojem pogledu v kontekstu invazije popolnoma izginiti (sploh ker govorimo o invaziji na drugo slovansko državo), kot tudi »socialističnih vezi« v boju proti »zahodnjaškemu kapitalizmu«. Rusija se prav nič ne izmika kapitalizmu; in če se gremo neke »varuhe proletariata«, te neobstoj pravic delavcev v Rusiji zelo hitro spravi na rob joka.

Preskočiva še na druga vprašanja. Rojeni ste bili v Argentini, ste vnukinja Staneta Snoja. Nam zaupate kaj o argentinskem delu svojega življenja?

Rodila sem se v Buenos Airesu, odraščala sem v slovenski skupnosti.  Z družino smo hodili k slovenski maši, ob sobotah sem obiskovala slovenski vrtec in osnovno šolo, med tednom pa njihove argentinske »ekvivalente«. V Slovenijo sem se starši preselila pri šestih letih, imam pa v Argentini še vedno veliko sorodnikov, z nekaterimi sem redno v stiku. V družini radi mešamo španščino in slovenščino, radi pa se tudi posladkamo z argentinskimi dobrotami.

Diplomirali ste v Sloveniji na temo Muzealizacija ruskih ikon. Kako vidite vlogo Ruske pravoslavne cerkve v tej vojni?

Ruska pravoslavna cerkev je ta čas orodje oblasti. Utrjuje mesijansko prepričanje Kremlja, da je Rusija tretji Rim (po padcu Rima in Konstantinopla) ter da mora zato skrbeti za »moralo« in ohranjanje »tradicionalnih vrednot«.

To vlogo igra ne samo v kontekstu invazije na Ukrajino, temveč ruske zunanje politike na splošno, sploh na Bližnjem vzhodu in v Afriki.

Kako pa (ta pa gre ven) doživljate Slovenijo od zunaj? Spremljate tudi slovensko politiko? Lahko kaj rečete o njej? 

Spremljam jo toliko, da lahko oddam svoj glas na volitvah oziroma referendumih, ko je to le mogoče, saj je iz določenih držav, v katerih sem se znašla, to malo bolj zapleteno, tako da je moje spremljanje slovenske politike  bolj »kampanjske« narave.

Najbolj me bode v oči to, da ima Slovenija ogromno ekonomskega potenciala, ki pa ga ne zna (ali pa noče) izkoristiti.

Kako pa gledate na slovensko medijsko sceno? RTVS, osrednji mediji … kakšna je v primerjavi s tujimi mediji, pri katerih ste oziroma delate?

Ne razumem, zakaj v slovenskem prostoru obstaja ideja, da imajo novinarji v mednarodnih medijih bajne plače. Ja, morda te lahko zaposlijo za polni delovni čas, tam pa se ugodnosti največkrat končajo, če nisi ravno ugleden dopisnik. Mednarodni mediji so velikokrat korporacije, ki morajo imeti v mislih delničarje in lastno finančno preživetje v letih, ko so cene za medijske produkte padle. Novinarje radi izkoriščajo oz. jih iščejo v državah, ki so cenejše, imajo manj vredno valuto in slabšo delavsko zakonodajo. Delo v  mednarodnih medijih, ki primarno poročajo v angleščini, ima za nekoga, ki ne prihaja iz angleško govorečih držav in ki dela na »periferiji«, svoje tegobe. Vendar se še nikoli nisem znašla v politizirani nevihti, v kateri bi od mene pričakovali, da bom na določeni »strani« na podlagi tega, v katero srednjo šolo sem hodila in kdo je bil moj prvi delodajalec, kot sem se, ko sem lani dobila ponudbo za delo na RTVS. Tudi o najbolj žgočih temah smo se v večini primerov poskušali pogovarjati, kolikor se je dalo apolitično in objektivno, ker se je razumelo, da imamo v zasebnem življenju različna mnenja. To po navadi ni bila ovira, ker je bilo vsaj večini jasno, da cilj našega poročanja ni, da bralcem ponudimo svoje mnenje, ampak čim bolj objektivno poročanje, ki bo bralcem dalo možnost, da si mnenje o določeni temi ustvarijo sami.

Zdaj živite na Švedskem, ste novinarka ali še naprej študirate?  Kako je pravzaprav živeti na Švedskem?

Na Švedsko sem se preselila avgusta letos zaradi magisterija iz bližnjevzhodnih študij. Za zdaj se še nisem čisto ustalila, poleg tega stanujem v študentskem mestu, ki ima malo drugačen »utrip«, zato težko rečem kaj bolj splošnega o življenju na Švedskem. Ob študiju delam tudi kot samostojna novinarka za mednarodne medije, pišem predvsem o ruskih medijih, sodelujem pa se tudi v projektih, ki gredo onkraj Rusije.

Ali menite, da boste še kdaj lahko prišli v Rusijo? Vam ne bodo prepovedali vstopa zaradi kritike te vojne? Ali menite, da vas opazujejo?

Upam, da se bom lahko kdaj vrnila. Za zdaj pa je to preveč tvegano. Ne zato, ker se imam za super pomembno osebnost, ampak ker je to, ali te bodo imeli na piki ali ne, preprosto loterija, ki pa ji ne pomaga dejstvo, da je prav Slovenija pridržala in nato izmenjala dva ruska vohuna. Ne želim si, da bi moja naslednja knjiga imela naslov »Spomini iz ruskega zapora«, ker bi v mojem kovčku našli kakšne »nedovoljene substance« ali pa bi me obtožili vohunjenja. Ko sem bila v Rusiji, sploh nazadnje v Moskvi, sem imela nenehno občutek, da me nadzorujejo. Kako je pa zdaj, zunaj ruskih meja, pa ne vem.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Pišete še kakšno knjigo? Kje se boste ustalili? Boste ostali nekje v Evropi ali se boste vrnili v Slovenijo?

Prav zdaj sem začela dveletni magisterij, tako da bo pisanje kakšne nove knjige verjetno moralo počakati, čeprav imam kar nekaj idej.

Glede na to, da je obisk Rusije za zdaj zame precej tvegan, bi me v letih po končanem magistrskem študiju zanimalo delati na Bližnjem vzhodu oziroma v severni Afriki, če je le mogoče, v novinarstvu. Že nekaj let se učim arabsko, zdaj sem začela še s hebrejščino. Zelo me zanima vpliv Rusije na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, še posebej od začetka invazije, ko je začela iskati nova in krepiti stara prijateljstva na drugih koncih sveta. Zanimalo bi me seveda poročati o Ukrajini, bi pa morala za to osvežiti svoje znanje ukrajinščine.

Biografija

Veronica Snoj (1996) je diplomirana rusistka. Med študijem je kot novinarka delala za slovensko spletno revijo Domovina. Želja po delu v mednarodnem novinarstvu jo je po koncu študija ponesla na Poljsko, kjer se je zaposlila pri novinarski agenciji Reuters, ter v Rusijo, od koder je pred začetkom ruske invazije in ob izbruhu vojne poročala za BBC Monitoring. Redno objavlja v slovenskih in mednarodnih medijih. Ta čas živi na Švedskem, kjer na univerzi v Lundu pripravlja magisterij na temo bližnjevzhodnih študij.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine