Piše: Davorin Kopše
Slovenski politični prostor naj bi se tresel, ker je nekaj ptičkov odletelo iz toplega gnezda, v katerem so bili nekateri tudi več kot dvajset let. Za njih je postal prostor pretesen, demokratske vrednote, ki naj bi jih ves čas tudi sami negovali, pa breme, ki ga bodo poskušali sneti s svojih utrujenih ramen. Kaj je demokratskega v tem, da se želiš tesno povezati s tistimi, ki jim je demokracija tuja? Ne trenejo z očmi, ko se kršijo pravna načela v DZ in sodnih dvoranah ter na ustavnem sodišču, to tudi sami počnejo, politični sodni procesi pa se vlečejo desetletja in se okrepijo pred vsakimi volitvami. Ne sprejemajo kritike in drugačnega menja, zaradi česar jemljejo besedo drugače mislečim, pod krinko depolitizacije čistijo t. i. janšiste iz institucij in javnih zavodov …
Na osnovi Platforme sodelovanja, ki jo je ustanovil Anže Logar, ker znotraj SDS naj ne bi mogel dosegati svojih političnih ciljev, naj bi nastajala njegova nova politična stranka Demokrati. Ime je skrbno izbrano, a prav tako ukradeno, saj je SDS registrirana tudi s skrajšanim imenom Slovenski demokrati. Ob napovedi nove stranke je napovedal prednostno politično povezovanje z levim političnim polom, kar je imenoval politična širina. Če bi po naslednjih volitvah zmagala njegova bivša Slovenska demokratska stranka, bi se tej koaliciji pridružil le v primeru, če bi bila v njej tudi stranka z najboljšim rezultatom na levem političnem polu, je povedal. Seveda ve, da je to praktično nemogoče. Pa ne zaradi SDS, ki ves čas vabi k sodelovanju take ali drugačne vrste. Logar, kot vidimo, pod lažno znamko povezovanja izključuje. In to vnaprej, kot to počnejo levičarji.
Med drugim so tisti, s katerimi bi Logar sestavil koalicijo, priznali po vseh standardih neobstoječo državo, imenovano Palestina. Če bo želel v kateri koli kombinaciji z njimi v koalicijo, bo moral ponotranjiti velik del njihovega načina razmišljanja in delovanja. Da bi on spremenil njihovo smer, je misija nemogoče, pa tudi želje ni videti. Nasprotno: sčasoma bo moral z njimi v Dražgoše na oltar revolucionarjev in ponosnih naslednikov Zveze komunistov. Tako kot mora Slovenska vojska proti svoji volji strumno stati pod simboli komunizma, kar je nevzdržna svinjarija in je po mojem globokem prepričanju tudi protiustavno. Ustavno sodišče je namreč v odločanju o imenovanju ceste po Titu odločilo, da je nedopustno promovirati režim, ki smo se mu odrekli. Nekateri vneto pozabljajo na zapis v ustavi, da je Slovenija demokratična republika.
Glede na zapisano in na mnoga znana dejstva je vse bolj jasno, da plodno sodelovanje in povezovanje zdravih slovenskih političnih sil s slovensko levico ni mogoče. Z njo se lahko le združiš in zabrišeš meje ter razlike, kar je enako izdaji vrednot slovenske osamosvojitve in s tem slovenskega naroda, ki se je plebiscitarno odločil za samostojno demokratično pot, to pa levičarji vse bolj rušijo. Logarjev argument, da bodo v nasprotnem primeru spet kolesarili, je strahopeten. Leta 1991 so šli nad nas s tanki, pa smo se jim postavili po robu. In jih premagali! Ravnokar smo praznovali njihov izgon iz države prek koprskega pristanišča.
Nikoli ni odveč poudariti, da povezovanje z levičarji pomeni sprejeti levičarsko ideologijo, ki je vse bolj socialistična tudi na globalni ravni. Peščica na tej ravni več kot očitno pripravlja teren za uvedbo globalne diktature, ki bo vladala kaosu prepuščenim množicam brez človekovih pravic. A o tem kdaj drugič.
Prevzem SDS ni uspel, zato poskus oslabitve
Brskanje po spominu nam pove, kako so nekateri vneto navijali za zamenjavo vodstva SDS mimo volje članov. V igri je bilo več imen. Tudi Romana Jordan, ki se je ob oddaljitvi od stranke pridružila zadnjemu te vrste Logarju in sama prva izstopila iz stranke, kar ji lahko kot edini štejemo v plus. Ostali z Logarjem na čelu so omahovali do pred kratkim, nekateri pa so morda še v varnem zavetju teme in čakajo, kaj se bo zgodilo in če so volitve res blizu. Upam, da je takih hinavcev čim manj, zagotovo pa so.
Nov načrt odpadnikov, ki so nedvomno vodeni iz ozadja, je oslabitev stranke in po možnosti nadomestitev njenega političnega prostora z novo stranko. Slednje bo sicer težko zaradi trdne baze, ki smo jo gradili in krepili desetletja. Težko je verjeti, da bi zdaj to domoljubno jedro nenadoma odšlo z nekom, ki se želi povezati ali celo združiti s silami rdeče kontinuitete. Deklarirani vodja za zdaj neobstoječe stranke Demokrati sam sebe označuje za desnega, kamor ga glede na zgornje navedbe nikakor ne moremo prišteti. Znano je, da ima od vsega začetka v svojih vrstah ortodoksnega levičarja in bivšega podpredsednika stranke Socialni demokrati Jerneja Pikala. To je tisti minister v Pahorjevi vladi, ki se je z vsemi štirimi upiral izvršitvi ustavne odločbe o izenačenem financiranju državnih in zasebnih šol. Ta duh tam, kamor želi Logar, še zelo živi, povsem enak odnos pa imajo do zdravstva, ki zaradi tega razpada.
Ob razglasitvi izstopa Logarja iz SDS in naznanitvi ustanovitve nove stranke, so slovenski večinski mediji kar tekmovali, kdo mu bo naklonil več prostora. Kar nekaj dni je bil zvezda informativnih oddaj in “obskurne žajfnice” Marcel na RTV Slo. Tako bo ostalo, dokler bo kot koristni idiot škodoval SDS z Janezom Janšo, ob tem pa prinašal točke ciljnim levičarjem. Potem ga bodo odvrgli kot do filtra pokajeno cigareto.
Nova stranka ne bo imela svojih temeljev
Vsi kandidati SDS so pred volitvami podpisali pogodbo, ki vse izvoljene zavezuje, da bodo vrnili mandat, če bo iz kakršnega koli razloga prenehalo njihovo članstvo v stranki ali če bi izstopili iz poslanske skupine matične stranke. Do zdaj so iz SDS skupaj z Logarjem izstopili trije poslanci, nobenemu pa očitno niti na misel ne pride, da bi spoštoval svojo lastno pisno zavezo. Poslanci, ki so izstopili iz stranke in niso vrnili mandata poslanca, so torej prelomili obljubo, ki so jo dali že pred volitvami. Ostali bodo poslanci in bodo kot taki vstopili v novo stranko, ki bo s tem dobila tuje temelje in se kitila s tujim perjem.
Sicer je bilo v preteklosti formalno odločeno, da poslancu ob izstopu iz stranke ni treba vrniti mandata poslanca. Sklicujejo se na 82. člen ustave, ki določa, da poslanci niso vezani na kakršna koli navodila. Po merilih moje osebne integritete to ne pije vode, saj izstop iz stranke in poslanske skupine ni neposredno vezan na delo in naloge poslanca, kjer mora biti samostojen in neodvisen.
Gre za to, da Državna volilna komisija po preštetju vseh glasov razglasi volilne rezultate političnih strank. Posamezniki se uvrstijo znotraj teh rezultatov, kar med drugim pomeni tudi, da brez strank ne bi nikoli postali poslanci. Prav tako posamezni kandidati ne bi dosegli enakega rezultata na listi katere druge politične stranke. Če poslanci po izstopu iz stranke ne vrnejo mandata, del volilnega rezultata odnesejo s seboj, zaradi česar se volilni rezultat politične stranke glede na razglasitev po volitvah spremeni. Prepričan sem, da je naloga zakonodajalca to urediti. Ne more biti volilni rezultat neke stranke zaradi poslanskega huliganstva na koncu mandata drugačen, kot je bil ob razglasitvi.
Ob tem se je treba spomniti poslanca Cirila Pucka, ki je leta 1996 prestopil iz Krščanskih demokratov v Liberalno demokratsko stranko in s tem omogočil Drnovšku, da je sestavil vlado. Ne gre zgolj za mandate in vlado, gre tudi za to, da lahko na ta način en sam poslanec obrne smer razvoja države. Natanko to je povzročil Pucko, današnja dogajanja pa so plod tudi njegovega izdajalskega dejanja.
