Piše: zdravniki in zobozdravniki
Zdravnice in zdravniki, zaposleni v javnem zdravstvenem sistemu, smo že dolgo priča težkim razmeram, ki nam vedno bolj onemogočajo zagotavljanje kakovostne oskrbe bolnikov. Naše delo je okrnjeno zaradi pomanjkanja kadra in neustreznih delovnih pogojev, mnogi zdravstveni delavci so prisiljeni delati preko svojih zmožnosti. Na to opozarjamo že vsaj desetletje. In že vsaj desetletje po vsakih parlamentarnih volitvah poslušamo vodilne politike, kako bodo na tak ali drugačen način rešili zdravstvo.
Razumemo, da gre za zelo zapleten resor, ki terja veliko časa in širok konsenz. Zato menimo, da pisati novele zakonov na hitro ni prava rešitev. Po naši oceni je novela Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) bolj ideološke narave kot poskus reševanja javnega zdravstva. Prepoved, kot je omejitev dela zdravnikov pri zasebnikih, je namreč povsem ideološka in manjšega pomena v primerjavi z resnično kompleksnostjo problemov v zdravstvu. Zdravnice in zdravniki bomo torej imeli izbiro med delom v Sloveniji ali tujini, med javnim ali zasebnim sektorjem, medtem ko naši bolniki te možnosti ne bodo imeli. S tem bo tudi konec fleksibilnosti sistema, zdravstvene delavce pa se bo sililo v še slabše pogoje dela.
V zadnjih desetih letih slovensko zdravstvo funkcionira predvsem zaradi pripravljenosti zdravstvenih delavcev, da delamo preko polnega delovnega časa, kar pa dolgoročno ni vzdržno. Naše zmožnosti so omejene. Preobremenjenost in kritično pomanjkanje kadra (našega in celotnega tima) nas izčrpavajo do te mere, da se zdi zlom sistema neizogiben. Pričakovati, da bodo pod prisilo zagotavljanja nujne medicinske pomoči in 24-urnega zdravstvenega varstva vseh zdravnikov iz javne mreže težave rešene, je iluzija. Na to lahko računa zgolj tisti, ki iz vladne palače preklada številke. Realnost na terenu je žal drugačna. Poleg tega ne smemo pozabiti, da slabi pogoji, prisilno delo in omejevanje pravic niso dobra popotnica za privabljanje mladih, ki se odločajo za poklic zdravnika ali pa za specializacije, ki so manj tržno zanimive.
Pediatri, družinski zdravniki, urgentni zdravniki, ginekologi, zobozdravniki, onkologi in ostali specialisti po celotni državi poročajo o alarmantnih razmerah. V ambulantah družinske medicine ne moremo več ustrezno oskrbeti vseh bolnikov, saj so naše kapacitete preobremenjene. Pediatri smo prisiljeni prevzemati oskrbo odraslih bolnikov, ker ni dovolj družinskih zdravnikov. Kljub dolgoletnim prizadevanjem, da bi pridobili nove specialiste, jih zaradi boljših pogojev v tujini, žal ne moremo privabiti oz. obdržati. Sprašujemo se, če bo ukinitev pediatričnih ali ginekoloških oddelkov v takih bolnišnicah za paciente res rešitev? Je res prava rešitev to, da računamo da bo ZZZS plačeval stroške oskrbe v tujini?
Na tej točki tudi ne razumemo politike in dela zdravništva, ki s politiko sodeluje, saj se zdi, kot da si pred nekaterimi težavami zatiskajo oči in jih pri reševanju zdravstva vodi zgolj jeza na zdravnike, ki niso tiho. Novela ZZDej namreč ključnih težav ne naslavlja – še več, težave še dodatno poglablja. Stroga ločitev javnega in zasebnega zdravstva ter uvedba omejitev za zdravnike, ne da bi se v okviru prenove plačnega sistema uredili pogoji dela zaposlenih v javnem sektorju, po našem mnenju ogrožata ključne storitve, saj bodo marsikateri specialisti, ki jih nujno potrebujemo, zapustili javni sektor. To pomeni, da bodo najbolj trpeli bolniki. In bolniki na neki točki postanemo vsi – tisti, ki smo zaposleni v zdravstvu in tudi politiki. In če bomo vendarle prišli na vrsto za obravnavo, kje bomo ležali? Na hodnikih? Zastarele infrastrukture in pomanjkanja bolniških postelj ta zakon sploh ne naslavlja.
Zato pozivamo celotno slovensko javnost, naj ne naseda ideološkim obljubam rešitve javnega zdravstva. Odhod »le« stotih specialistov iz posameznih strok bo ustavil razvoj, izobraževanje (mentoriranje) in onemogočil ustrezno oskrbo bolnikov v javnih ustanovah, univerzitetnih kliničnih centrih in drugih terciarnih ustanovah. Žrtev tega bomo vsi državljani, ki bomo potrebovali zdravstveno oskrbo. Javne ustanove zaradi pomanjkanja kadra ne bodo mogle zagotavljati ustrezne zdravstvene oskrbe, zato si jih bomo morali bodisi plačevati iz lastnega žepa ali jih iskati v tujini.
Brez konkretnih ukrepov za izboljšanje pogojev dela, primernih osnovnih plač in zadostnih kadrovskih okrepitev bo javni zdravstveni sistem vedno bolj osiromašen. Predlog zakona ZZDej žal ne ponuja rešitev za te ključne težave.
Zato pozivamo vlado, naj preneha z zavlačevanjem in leporečenjem ter bojem z mlini na veter oz. namišljenimi sovražniki, ki to nismo. Nemudoma naj prisluhne zdravstvenemu osebju in v sodelovanju z zdravniškimi organizacijami najde ustrezne sistemske rešitve za obstoj slovenskega javnega zdravstva.
1619 zdravnic in zdravnikov, zobozdravnic in zobozdravnikov Slovenije (imena hranimo v uredništvu)
