Piše: Gašper Blažič
Bil je 23. oktober 2019. Ravno v času praznovanj 30-letnice pomembnih dogodkov, ki so v Sloveniji, tedanji Jugoslaviji in vsej vzhodni Evropi utirali pot v Demokracijo. In le malo pred 30-letnico padca Berlinskega zidu.
In prav tistega dne je prezgodaj ugasnilo življenje Davida Tasiča (uradno Tasića). Najmlajšega člana četverice, ki se je leta 1988 zagovarjala pred vojaškim sodiščem. Pa čeprav je bil sam popoln civilist. Vojaškega roka sploh ni služil, kot je sam povedal. Do tedaj neznano ime je dobilo svoje mesto v kratici JBTZ: Janša, Borštner, Tasič, Zavrl. Slednji, namreč Franci Zavrl, tedanji urednik Mladine, se je zagovarjal s prostosti. Ostali trije so bili v okrutnem vojaškem priporu na Metelkovi v Ljubljani.
Leta 1962 rojeni David Tasič je po študiju na FSPN (danes FDV) – no, že v času študija – hitro zajadral v novinarske, publicistične in založniške vode. Kot član liberalne ZSMS in pristaš svobode izražanja je bil kot sprva svoboden časnikar pripravljen objavljati tudi do tedaj prepovedane, tabuizirane in zamolčane teme iz slovenske polpretekle zgodovine. Leta 1986 je postal urednik notranjepolitične redakcije Mladine. Prav v tem uredništvu se je leta 1987 prvič srečal z Ivanom Borštnerjem, praporščakom JLA, ki mu je opisal svoje težave z vojsko zaradi slovenske nacionalne ozaveščenosti. In se tudi odločil, da izstopi iz partije. V začetku leta 1988 pa je Borštner ponovno obiskal Tasiča in mu izročil pohabljeno kopijo tajnega vojaškega dokumenta – ki jo je David nato izročil svojemu šefu Franciju, ta pa jo je kasneje, ko je glasilo “Narodna armija” napadlo Mladino zaradi članka o Mamulovi vili, dostavil v prostore Mikro Ade, namiznozaložniškega podjetja, kjer sta med drugim delovala Igor Omerza in Janez Janša. Slednjega je SDV že dolgo časa zalezovala in skušala poiskati kaj obremenilnega, saj se je tisto leto potegoval za funkcijo predsednika ZSMS. Ki jo je na koncu dobil Jožef Školč.
Za udbovske špiclje je bil “vojaški papir” zelo zanimivo gradivo in so prostore Mikro Ade do dneva Janševe aretacije v nočnem času najmanj štirikrat “obdelali”, da so pripravili teren za eno največjih zarot v zgodovini slovenstva, tj. aretacijo in sojenje na vojaškem sodišču. Vojaške organe pa so iz SDV o najdbi dokumenta obvestili šele tako rekoč tik pred aretacijo.
Davida Tasiča so, tako kot Janšo, aretirali civilni miličniki, kriminalisti ter SDV-jevci. To je bilo 4. junija 1988 v Mostu na Soči. Nato pa so tudi njega izročili v roke vojski. Vsi trije zaporniki – Borštner (ki so ga aretirali organi KOS JLA), Tasič in Janša – so bili strogo ločeni med seboj. Sledila so mučna zasliševanja kot v najbolj trdih udbovskih časih, nato sojenje. 27. julija 1988 je vojaško sodišče obtožence spoznalo za krive ter jim naložilo zaporne kazni. Vseeno pa je bilo pravo olajšanje, ker so bili končno izpuščeni iz pripora. Slovenska komunistična oblast je obsodbo poslušno izpeljala in obsojence leta 1989 pozvala na prestajanje kazni.
Po teh dogodkih se je David povsem ločil od političnega novinarstva in se začel ukvarjati z založništvom v sklopu založbe Karantanija, kasneje pa tudi s preučevanjem odlikovanj in njihove zgodovine. Ustvaril je nekaj zgodovinskih zbirk odlikovanj iz obdobja socialistične Jugoslavije, Kraljevine SHS, Kraljevine Jugoslavije, Kraljevine in Kneževine Srbije, Kraljevine in Kneževine Črne Gore ter Avstro-Ogrske monarhije, evropskih odlikovanj in sokolskih značk z območja bivše Jugoslavije, navaja Wikipedija.
V zadnjih letih svojega življenja je bil tudi predsednik Društva političnih zapornikov. Tudi v času afere Patria je ostal aktiven, nastopil je tudi kot govornik pred sodiščem na shodih Odbora 2014.
Davida sem sicer osebno spoznal leta 2008, ob dvajsetletnici procesa proti četverici. On me je tudi predstavil Ivanu Borštnerju, ko smo to obletnico obeležili v prostorih hostla Celica, kjer so se prej dejansko nahajale zaporniške celice. Z njim sem naredil tudi nekaj intervjujev. Presenetil me je s svojo miselno širino, lucidnostjo, tudi s kritiko glede odnosa slovenskega partijskega vrha, ki se je sicer distanciral od močne represije, ki jo je terjal Beograd proti novonastali opoziciji. A takrat so vsi mislili, da jih bo Ljubljana zaščitila pred Beogradom. To se ni zgodilo. Vrh ZKS je četverico žrtvoval za mir z Beogradom. Vsaj tako so mislili …
Nekaj utrinkov si lahko preberete v intervjuju z njim iz leta 2008. To seveda ni bil moj edini intervju z njim. Večkrat sva se sestala v ljubljanskih Savljah, kjer je bil sedež založbe Karantanija. Čudil sem se, kako to, da se v medijih praktično ne pojavlja. No, ali pa so ga cenzurirali prav zaradi tega, ker so vedeli, kaj v resnici misli. In ker je mojstrsko združeval v sebi kritičnost in džentlemenski pristop. V tej poštenosti, skoraj že naivnosti, me je spominjal na dr. Jožeta Pučnika.
Kot je ob neki priložnosti dejal, »socializem nikoli v svoji zgodovini ni imel ‘človeškega obraza’. »Imel je obraz zločinca, imel je zverinsko podobo in krvave roke. Kadarkoli je zmagoval, so tekle reke krvi in se dogajale neštete krivice.« S svojim načinom razmišljanja je sedanjo Mladino pustil “daleč za seboj”. To, da je neusmiljeno razkrinkaval tabuje titoizma, je v tej zgodbi le vrh ledene gore.
V tem času, ko se spet vrača nazaj starorežimska cenzura, ko se znova vračajo vzorci nadzora nad družbo v duhu lažnega “antifašizma”, ko se pod krinko populizma razrašča surovost kot način političnega delovanja, še bolj čutimo praznino, ker Davida ni več z nami. In mnogi ga pogrešamo.
