Piše: Gašper Blažič
Verjetno ste že zasledili novico, da je Sveti sedež izdal mnenje, da za romanja v Medžugorje ni nobenih ovir več. Ne glede na to, da pojav še ni dokončno raziskan, Sveti sedež priznava sadove romanj. Tamkajšnje dogajanje pa bodo seveda še naprej opazovali.
Medžugorje tako vsaj za zdaj še vedno ostaja običajna župnija pod jurisdikcijo mostarsko-duvanjskega škofa, seveda s to razliko, da je v Medžugorju tudi vizitator Svetega sedeža. Od leta 2021 je to nadškof Aldo Cavalli, ki je pred tem deloval kot apostolski nuncij na Nizozemskem, še prej pa v Kolumbiji, Čilu, Libiji in na Malti. Pred njim je bil vizitator v Medžugorju nadškof Henryk Hoser. Že to, da se je papež Frančišek odločil tja poslati vizitatorja, je bil zelo dober znak. Komisija, ki jo je leta 2010 imenoval še papež Benedikt XVI., je namreč leta 2017 izdala delno poročilo in s tem na neki način odprla vrata tudi za uradna romanja Cerkve v Medžugorje ne glede na pisanje medijev, da je zavrnil priznanje Marijinih prikazovanj. To vprašanje za zdaj ostaja še odprto zaradi zgodovinskih okoliščin. Navsezadnje pa je papež Frančišek pomenljiv signal poslal tudi pred leti, ko je imenoval novega mostarskega škofa Petra Palića, ki pa ne prihaja iz vrst škofijskega klera mostarske škofije. S tem je tudi odnos med mostarsko škofijo in tamkajšnjo frančiškansko provinco razbremenjen.
Petdeset romarjev upanja
Ne glede na to pa so v zadnjem času mainstream mediji širili vse mogoče in celo nemogoče. Celo to, da bi lahko romanja vseeno tja prepovedali. Glede na vse to pisanje, ki je velikokrat posledica slabe poučenosti in predsodkov, smo se odločili, da utrip v Medžugorju in med romarji samimi preverimo na kraju samem. Rečeno, storjeno. Ker je stolna župnija sv. Danijela v Celju prav za konec septembra organizirala romanje v Medžugorje, se je avtor vrstic, ki jih berete, odločil, da se pridruži tej skupini romarjev. Bilo nas je skupaj s šoferjem in z duhovnim voditeljem, stolnim župnikom Tadejem Linasijem, 50. In ker romanje ni isto kot izlet, pač pa je potrebna tudi kakšna žrtev, je bila noč na petek, 27. septembra, zelo kratka. Naš odhod je bil že ob treh zjutraj izpred celjskega nogometnega stadiona, kjer avtobusi velikokrat pobirajo izletnike. Priznam, nisem vajen tako zgodnje ure, ker je bil na vseh preteklih romanjih, ki sem se jih do zdaj udeležil, odhod ob petih ali šestih zjutraj. Pokazalo pa se je, da sem naletel na zelo disciplinirano skupino. Praktično nobenega zamujanja pri odhodih, pa tudi nerganja ne. In kar je najpomembnejše: prav vsi so imeli s seboj veljaven osebni dokument. Starostna sestava je bila pravzaprav precej mešana, bilo je kar nekaj otrok, pa tudi nekaj dedkov in babic.
Znamenje na Hribu prikazovanj
Naša pot v Medžugorje je z vsemi postanki vred pravzaprav trajala »samo« deset ur. Na avtocesto smo se vključili na hrvaški strani (Đurmanec, nekaj kilometrov vzhodno od Rogatca), od tem vodi avtocesta praktično vse do Medžugorja, seveda mimo Zagreba, Zadra, Šibenika, Splita, nato pa se pri Pločah spet usmeri proti severu. Seveda je vmes zoprna bariera: mejni prehod, ki naznanja, da zapuščamo Evropsko unijo in schengensko območje. Ker pa pred nami ni bilo nobenega avtobusa, so bile mejne formalnosti zelo hitro opravljene, tako da smo postavili pravi rekord pri potovanju. Kosilo smo imeli v našem penzionu – gre za gostitelja, ki sprejema Slovence od časov, ko je romarske skupine tja vodila sedaj pokojna Maja Zalar – napovedano ob 14. uri, a prišli smo eno uro »prezgodaj«. Se zgodi. Vseeno so imeli obroke pripravljene in smo lahko na kosilo odšli že prej, nato pa na našo prvo molitveno misijo: Hrib prikazovanj. Tam se je Marija prvič prikazala že 24. junija 1981, dan kasneje pa je šesterica najstnikov, štiri dekleta in dva fanta, najmlajši je imel 11 let, najstarejša pa 17, prvič spregovorila z »Góspo«, kot jo tam imenujejo. Zato je 25. junij vsako leto tudi obletnica prikazovanj. Tam je že v prvih dneh dala svoje prvo sporočilo, da mora zavladati mir med Bogom in človekom ter med ljudmi. Deset let po tem so sledili razpad Jugoslavije, Slovenija se je osamosvojila, Hercegovino, v kateri je Medžugorje, pa so že takrat obdajali črni oblaki: velika kolona oklepnikov JLA je iz Mostarja krenila proti Kninu, Sinju in Splitu, goloroki prebivalci pa so jo ustavili. Kakorkoli že, na tem kraju smo zmolili rožni venec in se za nekaj časa ustavili pri Marijinem kipu na kraju prikazovanj. Na tem mestu naj bi se pojavilo znamenje, ki sodi v eno od desetih medžugorskih skrivnosti. Bilo naj bi neuničljivo in bo takoj jasno, da ni delo človeških rok. Kdaj se bo pojavilo in kakšno bo, ni znano. Ostaja skrivnost.
S Hriba prikazovanj (pravzaprav griča) sestopimo spet v dolino. Paziti moramo na kamenje. Proti cerkvi odidemo kar peš čez polje, kajti šofer avtobusa mora na predpisani počitek. Ob 17. uri sledi molitev rožnega venca, ob 18. maša in nato čaščenje križa, ki je vsak petek po maši. Ob 20., ko se večerni program konča, je že tema. Od cerkve do našega penziona je kakih deset minut hoje (po bližnjici). Ker mi ostane nekaj časa, obiščem svojega starega prijatelja, ki ima prodajalno s spominki zelo blizu našega penziona in jo je od lanskega leta, ko sva se nazadnje videla, razširil na račun opuščenega bifeja v isti zgradbi. Sicer pa prodajaln s spominki, z nabožnimi predmeti in tudi s tekstilom v Medžugorju kar mrgoli. Marsikdo bi se pohujšal, a k sreči tovrstna konkurenca pomeni, da lahko artikle kupite po smešno nizkih cenah. Vsaj v primerjavi z Lurdom. Cene gostinskih storitev pa so podobne kot v Sloveniji: za veliko pivo boste večinoma odšteli tri evre.
Kraj, kjer se je za nebesa rodil pater Slavko Barbarić
Naslednji dan po zajtrku se z avtobusom odpeljemo do vznožja Križevca. Na tem hribu stoji križ, v katerega so bile vgrajene relikvije izvirnega Jezusovega križa, in sicer že leta 1933. Na poti do vrha se je seveda treba prebijati po hercegovskem kamenju, a napor je na vrhu pozabljen. Mnogi ljudje se ustavijo ob križu in molijo. No, tišine ta sicer ni, saj je bila pred nami velika skupina hrvaških romarjev, ki je s seboj imela celo glasbenike. Na poti so seveda tudi postaje križevega pota (ki ga seveda zmolimo na besedilo koprskega stolnega župnika Primoža Krečiča, duhovnega vodje društva Mir, ki v Sloveniji združuje prijatelje Medžugorja). Upodobljene so na bronastih ploščah, ki jih je izdelal umetnik Carmelo Puzzolo, ki je pustil močan pečat v Medžugorju s kipi sv. Leopolda Mandića, sv. patra Pija, s postajami rožnega venca in pa kipom patra Slavka Barbarića, ki velja za nekakšnega »očeta« medžugorske duhovnosti in romarskega programa. V Medžugorje je najprej prišel že v začetku prikazovanj, krajši čas je bil kaplan v tej župniji, nato pa od leta 1990 dalje stalno. Bil je neverjeten talent, saj mu je uspelo poleg mnogih knjig, ki jih je napisal, ustvariti ustanove, kot so Materina vas, skupnost Usmiljenega Očeta, pa uvajati seminarje za duhovnike, za zakonske pare, pa seminarje posta … Umrl je leta 2000 na Križevcu, imel je komaj nekaj čez 50 let, njegovo telo čaka vstajenja na pokopališču blizu medžugorske cerkve. Tudi ta kraj smo si ogledali po končanem križevem potu, prav tako tudi kip vstalega Jezusa, ki ga je izdelal slovenski kipar Andrej Ajdič. Iz vznožja tega bronastega kipa iz nepojasnjenega vzroka tečejo kapljice, nekakšne solze.
Nevihta med čaščenjem
Popoldne je pozno kosilo in nato znova večerni program. Le da tokrat po maši sledi najprej polurna molitev za duhovno in telesno zdravje ter nato še en del rožnega venca. Ob devetih zvečer pa je bilo napovedano čaščenje, kar je zanimivo, saj je epidemija covida-19 za nekaj časa prekinila to prakso in je bilo čaščenje tudi ob sobotah zvečer, v zadnjem času takoj po maši. Čez dan smo imeli kar srečo z vremenom, in to vse do 21. ure. Prav ob začetku evharističnega čaščenja pa se je nad nami razdivjala nevihta z močnim dežjem in treskanjem, zaradi česar nas je pred zunanjim oltarjem ostalo bolj malo. Kot bi pekel pobesnel. A smo vztrajali, čeprav premočeni. Pomembno je vztrajati tudi v neugodnih razmerah, ko je veliko nasprotovanja.
Pomembno je, da odpreš srce
Nedelja je dan za slovo. Po zajtrku smo se vkrcali na avtobus. Še zadnja panoramska vožnja skozi Medžugorje, nato pa vključitev na avtocesto pri Zvirovićih nekaj kilometrov stran. Tokrat na meji zaradi avtobusov pred nami nekaj več čakanja, a vseeno ne (pre)veliko. Naš naslednji postanek je Vepric, hrvaški Lurd, ki je blizu Makarske. Po eni uri vožnje po avtocesti (vmes seveda zmolimo častitljivi del rožnega venca) se peljemo skozi predor Sv. Ilija pod Biokovom na »morsko« stran. Pogled na razburkano morje je znamenje, da ne bomo mogli obhajati nedeljske maše na prostem, saj divja burja, sicer bi mašo lahko imeli v tamkajšnji »lurški« votlini. Namesto tega smo jo imeli v hišni kapeli, kjer nas je pričakal vpadljiv mozaik Marka Rupnika. Nedeljska božja beseda nas je skupaj z župnikom Tadejem spomnila na hrepenenje Mojzesa: »O, da bi vse moje ljudstvo prerokovalo.« Res škoda, ker se nismo mogli nekoliko dlje zadržati na tem lepem kraju, kajti čas nas je priganjal, obstajala je tudi nevarnost, da bi avtocestni odsek med Maslenico in predorom Sv. Rok zaprli zaradi močnega vetra. K sreči se to ni zgodilo in smo lahko popotovanje sklenili malo čez 20. uro, vmes pa smo si na avtobusu ogledali še film »Marijina zemlja«.
In moj končni vtis? Pravzaprav se nihče ni kaj dosti spraševal o tem, ali je Medžugorje priznano ali ne. Pomembno je, da odpreš srce. In Medžugorje je temu namenjeno, ker gre za pravo šolo svetosti in življenja z Bogom v teh negotovih časih. Podroben opis romanja bo kmalu na voljo na naši spletni strani demokracija.si ter blagovest.si.
