Piše: Gašper Blažič
Komentar v Družini, v katerem je njen tedanji urednik Franci Petrič orisal srečanje med komunističnim funkcionarjem Mitjo Ribičičem in ljubljanskim nadškofom Jožefom Pogačnikom konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, se je po kakih petnajstih letih sicer že temeljito postaral, a ostaja zelo aktualen. Ta zgodba o srečanju namreč govori, da je nadškof Pogačnik vljudno pozdravil tovariša Ribičiča: »O, saj midva se pa poznava.« Komunistični funkcionar je začudeno vprašal: »Od kod pa?« In dobil odgovor: »Iz zapora vendar.« Ribičič pa je odvrnil: »Veste, to so bili časi nujnih administrativnih ukrepov.« No, podobno je dogajanje v tistem času upravičeval tudi »humanist z očali« Zdenko Roter, eden od kasnejših strategov nekronanega kralja Slovenije Milana Kučana.
Morda bi ob tej bolj žalostni kot smešni anekdoti kdo pomislil, da spet »obujamo spomine«, ker preprosto ne moremo izplavati iz smrdljive mlakuže polpretekle zgodovine. Vendar bi storili greh, če bi molčali ob tem, kar počne sedanja vlada, ki se prav trudi, da bi nas vrnila v obdobje tja do leta 1945. Povedano drugače: polpretekla zgodovina nas ne pusti pri miru in nas zasleduje podobno kot lev, ki naskakuje bežečo zebro, da bi jo podrl na hrbet in jo živo pomalical. Da imamo na oblasti dediče revolucije, ki so se v zadnjih letih celo oklicali za »svobodnjake« (ki z nedavno zmagovalno stranko v Avstriji nimajo nič skupnega, razen podobnega imena), pa tudi ni nič nenavadnega. Publicist Viktor Blažič je v času svojega življenja velikokrat opozarjal na zlorabljene besede in njene sprevržene pomene v času totalitarizma.
To se očitno nadaljuje v 21. stoletju, ko vladajoča koalicija, v kateri ima glavno besedo stranka s pomenljivim imenom Gibanje Svoboda, širi prostor cenzure in preganjanja drugače mislečih pod pretvezo plemenitih ciljev, češ da nas v resnici oni, vladajoči, ščitijo pred nestrpnostjo. Tudi zato je konec septembra koalicija potrdila predlog novega zakona o javnem redu in miru, ki naj bi v prihodnje sankcioniral vsako javno poveličevanje nacizma in fašizma. To močno smrdi po razvpitem 133. členu jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki je simboliziral represijo in t. i. verbalni delikt. Tako bodo lahko slovenski represivni organi po novem arbitrarno z »nujnimi administrativnimi ukrepi« ostro kaznovali posameznika, za katerega bi se samo zdelo, da je poveličeval fašizem. A to s seboj prinaša še eno posledico: razvijanje sistema ovaduštva in celo nagrajevanje ovaduhov, ki bodo pomagali polniti državni proračun tako, da bodo iskali potencialne »fašiste«. Celo udeležence komemoracij za žrtvami komunizma. Slednji je v tej zgodbi o represiji izpuščen in vsi vemo zakaj.
Ob tovrstni venezuelizaciji Slovenije – razlika je samo v tem, da nasprotnikov oblasti pri nas za zdaj še ne pobijajo – je samo vprašanje časa, kdaj bo dokončno prepovedana vsaka kritika na račun oblasti. A ta oblast, ki jo imamo, mora oditi! Ne smemo se zadovoljiti samo s tem, da bo vlada tu in tam kakšen najšibkejši člen, kot je bila denimo Emilija Stojmenova Duh, vrgla levom, karavana pa bo šla mirno dalje. Zagotovo »Golobnjak« ne bo tako zlahka žrtvoval svojega finančnika Klemena Boštjančiča, ki nosi levji delež odgovornosti za ropanje državnega proračuna s projekti, kot so Emilijini računalniki, zgradba na Litijski in povsem zgrešena popoplavna obnova.
To, česar večina javnosti še vedno ni dojela, pa je, da je »enakost v revščini« za večji del prebivalstva najočitnejši sad »podaljšanega« socializma. Opravka imamo z oblastniki, ki nimajo pravzaprav nobenih moralnih horizontov, ne priznavajo nobenega »najvišjega dobrega«. In ker ni Boga, je vse dovoljeno, je nekoč zapisal slavni pisatelj Dostojevski. Čakati, da tovrstni tranzicijski plenilci opravijo svoje in nas dokončno potisnejo na dno, je zagotovo samomorilsko početje. Zato, drage Slovenke in Slovenci, zbudite se, preden bo prepozno.
