Piše: Žiga Korsika, novinar in komentator
Srečko Kosovel verjetno ni pričakoval, da bodo njegove pesmi navdihnile toliko različnih razmislekov o stranpoteh Evrope. Umrl je mlajši od 23 let, a je s svojimi deli nagovoril zagovornike ali apologete političnih doktrin vseh vrst. Pesem »Evropa umira«, ki je služila kot navdih za to kolumno, ni samo pesem, saj se je večkrat potrdila kot prerokba. Evropa je v dveh svetovnih vojnah umirala, ko je evropski človek drug proti drugemu uperil orožje. Iz pepela druge svetovne vojne so vstali zametki Evropske unije. Evropa je živela. Živi tudi danes?
Leta 2024 se Kosovelova pesem znova ponuja kot prerokba. A tokrat Evropa ne umira le zaradi vojne. Ne, tokrat izumira, dobesedno. Soočamo se s krizami, med njimi z demografsko krizo. V evropske domove se je naselila tišina. Kjer je bilo nekoč slišati živ-žav, danes slišimo le pogovor odraslih. Vse večkrat slišim in berem, da Evrope ni vredno rešiti. Zaradi grehov v zgodovini ali pa celo zaradi neuspešnega spopadanja s klimatskimi spremembami. O Evropi, polni greha, in o svetu, ki naj bi bile ga klimatske spremembe že pred nekaj leti pogubile, je mogoče poslušati v šolah in na univerzah, v tradicionalnih in družbenih medijih, v kavarnah in naposled na ulicah. V srca evropskega človeka se je naselilo malodušje in poleg malodušja še kriza vrednot.
Vse bolj sem prepričan, da evropska demografska kriza ni posledica neugodnih finančnih razmer. Kako bi le bila? Na vsaki točki v zgodovini smo imeli Evropejci manj, kot imamo danes, in danes imamo več, kot ima večina preostalih ljudi na svetu. In vendar se v Evropi rojeva manj otrok kot nekoč, in kjer vlada revščina, vse več. Z drugimi besedami, v državah, ki jim danes pravimo »globalni jug«, nimajo demografskega problema kljub gmotnemu pomanjkanju. To me navdaja z razmislekom, da finančni dejavniki pravzaprav niso najpomembnejši razlog za demografsko krizo. Problem slabe rodnosti je predvsem vrednotni problem, rojen v izobilju.
Ko sem sam odraščal, je bila nosečnost v zgodnjih dvajsetih letih skorajda tragedija. Prevladujoča modrost je bila, da moramo prej užiti življenje, preden ustvarimo družino, in da je družinsko življenje nekaj, na kar pristaneš, ko se konča brezskrbna zabava. Zdi se, da je to še vedno »prevladujoča modrost«. V ospredju sicer ni samo zabava, temveč tudi karierni razvoj, nabiranje izkušenj itd. Da je demografska kriza v resnici kriza vrednot, je precej pesimistična ugotovitev, saj pomeni, da je ne moremo nasloviti ad hoc, le z dodatno proračunsko postavko v okviru družinske politike. Tako jo lahko le lajšamo.
Mehanizmi, ki jih ima na voljo smeli državnik, so omejeni. Finančni mehanizem lahko pomaga tistim, ki so se že odločili za družino, da jo tudi ustvarijo, a ta mehanizem je uspešen le v primeru, ko družine brez otrok otroke želijo. Lahko tudi pomaga pri lažjem vzdrževanju družin. Finančni mehanizem je neučinkovit v primerih družin, ki si otrok ne želijo ali si želijo le enega otroka namesto dveh, treh, štirih. Je torej učinkovit obliž na demografsko rano in hkrati, zelo verjetno, nezadosten. Ne rešuje problema spremenjenih vrednot, v meri, ki obstaja, in kolikor se bo ta problem še poglobil, bo temu primerno še bolj nezadosten.
Potrebno bo torej veliko več, začenši z družbenim konsenzom, da demografski problem obstaja, da vzroki zanj primarno niso finančne narave in da nizke rodnosti ne želimo reševati z množičnimi migracijami, kaj šele s poskusi legalizacije nezakonitih migracij. Politična krajina v Sloveniji, kjer bi se moral ta konsenz zgraditi, za zdaj ne daje razlogov za optimizem. Demografski problem so prepoznali samo v strankah desno od sredine. Želim si, da bi to zadoščalo, saj imamo na drugi strani levico, ki demografskega problema ne želi zaznati, in kadar ga zazna, ga ne želi rešiti. Slovenije namreč ne vidijo kot države Slovenk in Slovencev, temveč samo kot državo državljank in državljanov, ljudi, ki bi radi postali bodoči državljani, pa je na pretek.
