Piše: Mitja Iršič
Mario Draghi, italijanski ekonomist in politik, je, potem ko je pred dnevi predstavil svoje poročilo za izboljšanje konkurenčnosti Evrope, v Evropskem parlamentu orisal svoj načrt: do izboljšanja konkurenčnosti si želi s tesnejšim sodelovanjem med državami in predvsem z obsežnimi vseevropskimi naložbami v skupne cilje. Cilji so več države, več intervencionizma, več socialne ekonomske politike in manj ekonomskega liberalizma.
Videti je, da je Draghi pravilno identificiral simptome bolezni, ni pa pravilno diagnosticiral bolezni same.
»Rast produktivnosti v Evropi se že nekaj časa upočasnjuje. Pravzaprav že dolgo. Od začetka leta 2000 je bil BDP na prebivalca po PKM (prilagojen notranjim cenam) za približno eno tretjino nižji kot v ZDA – in približno 70 odstotkov te vrzeli je razloženo z nižjo produktivnostjo,« je opozoril. Draghi torej pravilo identificira simptome bolezni. Po njegovem pa je končna bolezen ta, da Evropejci nismo (še bolj) povezani in da imamo premalo centralnoplanskih vseevropskih investicij.
Draghi trdi, da bi nova evropska agenda za izboljšanje konkurenčnosti zahtevala letno financiranje med 750 in 800 milijardami EUR za projekte, pri tem pa ni nikomur jasno, od kod bo ta denar prišel – nemški tipično fiskalno konservativni politiki (tudi tisti na levi), ki jim ta čas teče voda v grlo zaradi kolapsa avtomobilske industrije, so Draghijev govor že kritizirali in dali jasno vedeti, da Nemčija zelenega prehoda in ambicioznega vseevropskega načrta za izboljšanje konkurenčnosti ne bo financirala, saj se spopada z lastno prazno blagajno. Draghi upa, da bo poleg višanja javne porabe glavni način zbiranja potrebnih sredstev poglobitev evropskih trgov tveganega kapitala, delnic in obveznic. Seveda se poraja vprašanje, kaj bo privabilo tvegan kapital in delnice na kontinent, ki prav zdaj energetsko in regulativno ubija svoje lastno gospodarstvo.
V razpravi po Draghijevem govoru ga je večina evropskih poslancev pričakovano politkomisarsko pozdravila in se strinjala, da je za zdravljenje mačka najboljši jutranji kozarček travarice. So pa nekateri poslanci vendarle spregledali luknje v njegovih načrtih in namesto še k višji skupni potrošnji pozvali k večji ekonomski suverenosti držav in svobodnejšim trgom ter poudarili, da boj proti podnebnim spremembam sabotira gospodarstvo EU.
EU namreč po nepotrebnem izumlja Ameriko. Če želi konkurenčno Evropo, se mora ozreti v tisti del ZDA in Kitajske, ki deluje: motor obeh največjih gospodarstev na svetu nista Bidnov protiinflacijski zakon in Xijevo financiranje tehnologije litij ionskih baterij. Tako v ZDA kot na Kitajskem osnovno dodano vrednost, ki žene naprej oba ogromna globalna sistema, ustvarjajo skoraj izključno zasebna podjetja, ki delujejo svobodno in globalno. Jasno je, da je ameriški sistem davčne konkurenčnosti med zveznimi državami v ZDA eden od temeljev njihovega kapitalizma. Malokdo pa ve, da tudi »komunistična« Kitajska premore t. i. posebne ekonomske cene, kot so megamesta Šanghai, Čengdu in Šenzen. Tam obstaja najbolj nedestilirana oblika ekonomskega liberalizma na planetu in ta poganja kitajski ekonomski čudež.
Draghi se je sicer obregnil ob to, da EU dušijo regulacija in davki (še posebej ga je treba pohvaliti, da je priznal, da je obdavčitev energije postala pomemben vir proračunskih prihodkov), a na koncu bi to reševal s povečanimi javnimi investicijami, ki bi jih (po nekem čudežu) financirali tudi zasebniki. Draghi gleda v ZDA in na Kitajsko in od tam pobira vse najslabše – od državnih finančnih injekcij, umetnega napihovanja nekonkurečnih industrij do pretiranega protekcionizma, ne pa tisto najboljše – prosti deregulirani trg, kjer je enostavno opravljati posel.
Sergio Marchione, čudežni direktor, ki je rešil propadajoči Fiat-Chysler, je kot eno svojih prvih potez zaprl sejno sobo na vrhu nebotičnika, kjer je prej sestankovala uprava mednarodnega italijansko-ameriškega konglomerata. Drugi dan njegovega direktorovanja so bili nadzorniki in člani uprave v pritličju, blizu proizvodne hale, v stiku z inženirji. Ko ga je novinar vprašal, zakaj je zaprl slavno sejno sobo, je odgovoril: »Ker se tam nikoli ne zgodi nič zanimivega.« Takšna so velika podjetja z vertikalnim slogom odločanja – nič zanimivega se ne zgodi –, zato so okorna in ekonomsko neučinkovita. Velika podjetja so pravzaprav v svojem delovanju podobna državam. Država je v resnici le veliko podjetje, kjer je upravi vseeno za denar delničarjev. EU pa je kot mednarodni konglomerat. Zato se tam ne dogaja nič zanimivega. Evrokrate je treba nagnati med ljudi. Na žalost Draghi tega ne razume.
