Piše: Franci Kindlhofer
Vojna med Ukrajino kot napadeno državo in Rusko federacijo kot agresorko se bliža tretji obletnici njenega uničujočega izbruha. Ne samo Ukrajina in Rusija stojita pred kupom črepinj, tudi zahodne v konflikt ne direktno vpletene države in njihova varnostna zveza NATO, se morajo osramočene vprašati, kaj smo in kaj še delamo narobe, da smo dopustili v naši neposredni bližini tako nečloveško in uničujočo vojno.
Preden bomo iskali recepte za rešitve v bližnji prihodnosti, se kratko ozrimo nazaj na začetek krize, ki je nismo prepoznali kot velike grozeče katastrofe. V prvi vrsti je bila napačna brezbrižnost in nekritičnost zahodnih politikov do Putinovega ravnanja znotraj njegovega imperija. Medtem ko poskuša EU iz svojega bruseljskega centra neprestano disciplinirati svoje članice zaradi Bruslju neljubih samostojnih korakov, enkrat je to Poljska, drugič Madžarska, tretjič Slovenija ali Italija, ter postavlja pri sprejemanju novih članic visoke kriterije v ureditvi pravnega sistema in nešteto drugih norm, je bilo tej isti Evropi vseeno, kakšen notranji sistem, pravni in politični, bo imela država, ki je postajala vedno bolj pomembna partnerica zahodne Evrope z velikim gospodarskim in vojaškim potencialom ter tudi s kulturnim vplivom. Najpozneje danes se moramo zavedati, da smo s Putinom redili kačo na svojih prsih.
Če so bili mnogi zahodni politiki v sodelovanju s Putinom naivni in nedosledni do naših zahodnih moralnih in demokratičnih norm, mogoče celo slepi ali hote slepi, da niso sprevideli njegovih dolgoročnih namer, so se pokazali v kriznih primerih, kot je bil začetek konflikta z Ukrajino, kot popolnoma nesposobni in Putinovim zlobnim načrtom nedorasli. V Minsku so Putin, Lavrov in Lukašenko igrali z označenimi kartami. Sta zastpnika Zahodne Evrope, Merklova in Hollande res zaupala ruski delegaciji, da želi ta konflikt na zadovoljiv način rešiti, ali sta videla v njem, med Rusijo in Ukrajino, le dogodek, ki moti sicer dobre odnose med EU in Rusko federacijo, ni pa ga treba narediti večjega, kot je, da ne bi porušil dobrih odnosov do Ruske federacije.
Prepričan sem, da je bilo to drugo. Težko je namreč verjeti, da bi izkušena politika, kot sta bila Hollande, posebno pa še Merklova, s svojimi izkušnjami iz sovjetskih časov nista spregledala resničnih Putinovih namer po vseh dogodkih na vhodu Ukrajine in na Krimu leta 2014. Vsa Putinova dejanja, od njegovega s strani kanclerja Schröderja insceniranega nastopa v nemškem zveznem parlamentu 25. septembra 2001 pa do zasedbe Krima, so posejana z lažmi in s slepili. EU pa se je pa vseskozi obnašala kot sramežljiva nevesta bogatega ženina, ki rada verjame vsem njegovim pravljicam, saj pričakuje za svojo ljubezensko vdanost bogata darila.
Putinov uspeh moramo videti v tem, da svoja slepila dolgoročno in premišljeno pripravlja. Uresniči pa jih takoj, ko ugotovi, da mu je ciljna skupina že nasedla. Za svoje posege zunaj Rusije pa si vedno najprej zagotovi dovolj močnih sledilcev in podpornikov znotraj države. Glede na trženje neomejenega naravnega bogastva v plinu in nafti mu je bilo lahko deliti fevde med svoje stare in nove privržence. Pri tem seveda ni pozabil na svoj šparovček. V njem hrani nakupičene rezerve za več generacij svoje družine. V primerjavi z njo bi bila družina ruskega carja že skoraj odvisna od socialne podpore.
Da so bila pogajanja v Minsku le Putinovo slepilo, je bilo razvidno že iz pogajanj samih, saj Rusija ni nastopila kot pogajalska stran, ampak le kot posrednica, ki ni prevzela nobene odgovornosti za uresničevanje dogovorov. Da je takšen sporazum podpisal Porošenko, je še razumljivo, saj ni hotel vzbuditi vtisa, da je Ukrajina proti mirni rešitvi. Da pa sta takšen zmazek podpisala Merklova in Hollande, je pa evropska sramota. V dogovoru ni bilo niti določeno, kdo so akterji za uresničevanje določenih členov, niti niso bili določeni termini in roki, kdaj se mora kaj zgoditi. Paradoks je bil, da je bilo določeno, da se začnejo volilne aktvivnosti dan po umiku težkega orožja, ki pa je pripadalo ruski armadi, Rusija pa je trdila, da na spornem ozemlju nima svojih vojakov. Putin je izpustil mačka iz žaklja 21. februarja 2022, ko je vse sporazume z dekretom razveljavil, priznal v nasprotju z mednarodnim pravom ljudski republiki Doneck in Lugansk ter s tem sprostil invazijo na Ukrajino, ki je sledila tri dni za tem.
Odkar Zahod, predvsem ZDA in evropske članice Nata, stopnjuje vojaško pomoč Ukrajini, Putin stalno svari pred prekoračitvijo kakšne rdeče linije. Do sedaj so se vse grožnje izkazale kot slepilo. Naslednja rdeča linija bo dovoljenje Ukrajini, da uporabi daljnosežne zahodne rakete tudi na ozemlju Rusije, temu bo sledila Natova zračna obramba za prestrezanje ruskih izstrelkov na ukrajinskem ozemlju. Nemški kancler pa še vedno vztraja pri prepovedi dobave bomb Taurus. V tem primeru je moteče, da kancler signalizira Putinu, da se mu tega orožja ni treba bati. Učinkovitejše bi bilo, če bi kancler Scholz to formuliral malo drugače: »Če bo treba, bomo resno razmislili o dobavi bomb Taurus.« Ali če bi rekel Biden: »Če Rusija ne prekine v treh dneh raketiranja ukrajinskih mest, bomo dovolili Ukrajini uporabo naših raket na ruskem ozemlju.«
To bi bil za Putina bolj razumljiv jezik.
