19.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 23 septembra, 2024

Skozi odnos do žrtev komunizma se zrcali njihov odnos do demokracije

Piše: dr. Matevž Tomšič

Nedeljska oddaja Intervju na Televiziji Slovenija je ena redkih na tej z davkoplačevalskim denarjem financirani medijski ustanovi, ki še ohranja notranjo pluralnost, kar pomeni, da voditelji, ki se iz tedna v teden menjavajo, gostijo ljudi različnih političnih in svetovnonazorskih prepričanj. Po t. i. depolitizaciji, ki je prinesla brezobzirno kadrovsko čistko tistih, ki so jih osumili, da so sodelovali s prejšnjim vodstvom in/ali da so njihovi politični pogledi premalo pravoverni, začenjajo prevladovati v oddajah, kjer skupina enako mislečih levičarjev  razpravlja o tem ali onem družbenem vprašanju. To vodi v vedno večje enoumje, predvsem kar zadeva poročanje o aktualnih političnih zadevah.

A obstajajo tudi izjeme, kot je omenjena oddaja. To velja še posebej takrat, ko gosta intervjuva vrhunski poznavalec slovenske polpretekle zgodovine Jože Možina. Ta gosti ljudi, katerih razmišljanja praviloma močno odstopajo od politično-ideološke ortodoksije te ustanove. Vendar ti intervjuji zaradi tega pogosto izzovejo bes tistih, ki še vedno verjamejo v mite, ki jih je proizvedla propaganda nekdanjega komunističnega režima.

Nedavno je bil gost oddaje zgodovinar dr. Milko Mikola, ki je vodilni raziskovalec komunističnega nasilja na Slovenskem. Ponudil je bogat nabor pronicljivih razmislekov o slovenski preteklosti in sedanjosti, in to takšnih, ki so za vladajoče zelo obremenjujoči. Pogovor se namreč ni vrtel samo o zločinih komunističnih revolucionarjev med drugo svetovno vojno in po njej, ampak tudi okoli današnjega dojemanja teh zločinov. Slednje je vse prej kot razveseljujoče. Spomnimo se, da je vlada ukinila dan spomina na žrtve komunizma. Na vprašanje, zakaj imajo aktualni oblastniki tako omalovažujoč odnos do teh žrtev, je podal Mikola naslednji odgovor: »Ker so to žrtve tistih, brez katerih leva koalicija ne bi bila na oblasti.« Bolje se ne bi dalo povedati! Če bi le-ti obsodili komunistične zločine in nasploh sistematično omejevanje človekovih pravic in svoboščin s strani komunističnega režima, bi spodkopali legitimnost svojih oblastnih pozicij.

Levica se ima za svoj dominantni položaj v slovenski družbi zahvaliti prav komunistični revoluciji, ki je del svojih nasprotnikov pobila, druge izgnala, tretje oropala svobode, celotno prebivalstvo pa imela v strahu. Desetletjem komunistične diktature je sledil še »mehki prehod«, ki je omogočil, da je nekdanja nomenklatura obdržala številne ključne pozicije na najpomembnejših družbenih področjih. Ta je potem prenesla privilegije na svoje naslednike. V določenih primerih gre za krvne potomce. Tipičen primer tega je aktualni predsednik vlade, ki je pravi otrok rdeče elite, saj je bil njegov oče v nekdanjem režimu direktor pomembnega energetskega podjetja. Tudi nekateri drugi ključni predstavniki levičarske politike in civilne družbe izhajajo iz družin, ki so bile v vrhu nekdanje nomenklature.

A bolj kot za biološko gre za duhovno kontinuiteto. Prek nje se ohranjajo idejni in vrednotni vzorci, značilni za nekdanji komunistični režim.  Velik del levice ni nikoli zares obsodil protidemokratične narave slednjega. Nasprotno. Kot pravi Mikola, se v tem smislu dogaja celo regresija, saj se, kar zadeva stanje duha, vračamo v 70. leta prejšnjega stoletja. Naraščajo namreč ideološka zadrtost, ekskluzivizem in nestrpnost tudi ali predvsem pri tistih, ki se tako radi razglašajo za odprte in strpne. Nosilci »naprednih« idej (ki to seveda niso) svojim nasprotnikom sploh ne priznavajo legitimnosti njihovih idejnih in političnih usmeritev, kar je v temeljnem nasprotju z demokratičnimi načeli. Zato takšen neciviliziran odnos do žrtev komunističnega nasilja ni naključje. Skozenj se odraža odnos do tistih, ki so tudi danes – po prepričanju varuhov naprednjakarske ortodoksije – »na napačni strani zgodovine«.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine