23.4 C
Ljubljana
nedelja, 22 septembra, 2024

(INTERVJU) Dr. Leon Cizelj: »Široka podpora prihodnosti jedrske energije v Sloveniji in projektu JEK 2 kaže, da se ljudje zavedajo smiselnosti in potrebnosti nove jedrske elektrarne«

Piše: Vida Kocjan     

Prof. dr. Leon Cizelj je eden najuglednejših strokovnjakov za jedrsko fiziko pri nas. Prepričan je, da je investicija v drugi blok Nuklearne elektrarne Krško najboljša rešitev za rastoče energetske potrebe Slovenije.

Prof. dr. Leon Cizelj je vodja odseka za reaktorsko tehniko na Institutu Jožef Stefan in profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Je priznan in vodilni strokovnjak na področju jedrske tehnologije v državi. Poleg znanstvenoraziskovalnega dela v državi in tujini je vpet še v pedagoški proces, v jedru njegovega dela so jedrske tehnologije. Svoj izjemno široki pogled ter znanje o stanju jedrskih tehnologij in njihovega razvoja zna povezovati s geopolitičnimi strategijami, kar je pomembno za vso energetiko, posebej pa za jedrsko energetiko.

Nemci so zakon o obnovljivi energiji v letu 2004 sprejeli z napovedjo, da bodo spodbude za obnovljivo energijo vsako gospodinjstvo stale le okoli evro na mesec. In mnogi to še po 20 letih in približno 600 milijardah evrov tudi verjamejo. Realnost pa je povsem drugačna. Opozorili ste, naj bi bili t. i. visoki zeleni nemški uradniki ponarejali strokovne podlage, s katerimi so dosegli predčasno zapiranje jedrskih elektrarn. Kaj se je dogajalo?

V aprilu 2024 je nemški novinar Daniel Gräber v mesečniku Cicero objavil dosje o tem, kako so visoki uradniki nemškega zveznega ministrstva za gospodarstvo in varovanje podnebja prirejali strokovno dokumentacijo v zvezi z nadaljnjim obratovanjem jedrskih elektrarn. Resorni minister in podkancler Habeck je namreč odločno vztrajal pri načrtovanem zapiranju zadnjih treh nemških jedrskih elektrarn konec leta 2022 oz. v prvih mesecih 2023, in sicer zato, ker naj njihovo obratovanje ne bi bilo varno. Strokovne podlage, ki jih je ministrstvo samo naročilo, pa so nedvoumno potrjevale, da bi bilo nadaljevanje obratovanja jedrskih elektrarn varno. Novinarju Gräberju sta dostop do uradne dokumentacije, ki bi po nemški zakonodaji sicer morala biti javno dostopna, omogočili šele dve sodni odredbi. Vse kaže, da so podkancler Habeck in njegovi uradniki strokovne podlage prirejali zavestno in jih poskušali pred javnostjo prikriti.

Z nadaljnjim delovanjem jedrskih elektrarn bi v Nemčiji nadomestili izpad ruskega plina, ki ga je povzročila vojna v Ukrajini. Ker to zaradi vztrajanja Habecka pri prirejenih podatkih o (ne)varnosti jedrskih elektrarn ni šlo, so znova zagnali nekaj termoelektrarn in dnevnih kopov lignita.

So podobni »prijemi« mogoči tudi pri nas ali v drugih bližnjih državah?

Na žalost nemški primer ni povsem osamljen. Javne razprave in odločanje o pomembnih strateških družbenih vprašanjih, kot so npr. zdravje (in epidemije), energetika, varnost in ne nazadnje zeleni prehod, v zdajšnjih časih lahko hitro podležejo vplivu takšnih in drugačnih interesov. Ti interesi pa iz razprave in odločitev dostikrat izločijo resnico. In ko enkrat izločiš resnico, boš kasneje moral plačati visoko ceno.

Novembra bomo imeli posvetovalni referendum o graditvi drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Referendum je pomemben, saj bo odločal o energetski prihodnosti države. Zdi se da JEK 2 uživa široko politično podporo, izjema je le stranka Levica. Se motimo? Se v ozadju skriva kaj, česar ne vemo? Včasih je tudi pasivnost lahko zavirajoča.

Široka podpora prihodnosti jedrske energije v Sloveniji in projektu JEK 2 jasno kaže, da se ljudje zavedajo smiselnosti in potrebnosti nove jedrske elektrarne. Slovenska vladajoča politika v glavnem pasivno stoji ob strani. Zdi se tudi, da precejšen del medijskega prostora, še posebej tisti, ki je vladajoči politiki bliže, dosti bolj poudarja mnenja nasprotnikov jedrske energije.

Poznate že študije ekonomske upravičenosti JEK 2?

V energetiki smo praktično dosegli konsenz, da bomo v prihodnosti potrebovali bistveno več električne energije. Hkrati tudi vemo, da bomo pospešeno opuščali elektriko iz fosilnih goriv, premoga, nafte in zemeljskega plina (metan) torej. Skratka, potrebovali bomo več energije, na voljo pa je bo manj. Energija se bo torej morala podražiti. Za koliko se bo podražila in kateri vir bo čez dvajset let najcenejši, pa je žal praktično nemogoče zanesljivo napovedati, podobno kot ne znamo zanesljivo napovedati cene kruha ali bencina npr. v januarju 2025. Lahko pa zanesljivo napovemo, da bo najdražja energija tista, ki je ne bomo imeli.

Lep primer je ravno nemška napoved o 1 evru na gospodinjstvo na mesec: 20 let in več kot 125 EUR mesečno na vsako gospodinjstvo investicij v »Energiewende« ni prineslo zmanjšanja ogljičnega odtisa, je pa dokončno uničilo nemško floto jedrskih elektrarn in Nemcem prineslo najdražjo elektriko v Evropi.

Kje so morebitne pasti tudi glede na izvajalca (ZDA, Kitajska itd.)?

Jedrska energija se hitro razvija v državah, kjer vlada visoka stopnja političnega soglasja o potrebnosti jedrske energije in kjer tako pozicija kot opozicija močno spodbujata investicije v novo znanje in izobraževanje na področju jedrske energije, torej v raziskave in visoko šolstvo.

Z jedrsko elektrarno namreč sobivamo celo stoletje. Približno 10 let se bomo pripravljali, 10 let gradili, elektrarna bo obratovala 60–80 let, nato pa bo še 20 let trajala njena razgradnja. Zato ne more biti projekt ene same koalicije, vlade ali generacije. Potrebuje dolgoročnejše in veliko bolj strateško sodelovanje vseh.

foto: Polona Avanzo

Kaj lahko pričakujemo, če do graditve 2. bloka JEK v Sloveniji ne bo prišlo ali ne bo zgrajen pravočasno?

Če pogledamo projekcije iz Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), te v letu 2040 nakazujejo porabo električne energije med 25 in 30 teravatnimi urami (TWh). Ta čas smo na približno 13–14 TWh. Torej bomo v prihodnosti potrebovali približno dvakrat več elektrike kot danes. Do leta 2040 ali 2043 bomo predvidoma zaprli tudi Termoelektrarno Šoštanj in Nuklearno elektrarno Krško, kar je skoraj tretjina današnje električne energije. Nacionalni energetski program v obeh scenarijih, 100 odstotkov OVE in jedrskem, predvideva približno 10 TWh iz obnovljivih virov (danes skoraj 1TWh), 3–4 TWh iz plinskih elektrarn (nadomesti današnji TEŠ) in 3-4 TWh iz hidroelektrarn (podobno kot danes). Razliko okoli 8 TWh bi v 100-odstotnem scenariju OVE (obnovljivi viri energije) pokrili z uvozom, v jedrskem scenariju pa z novo jedrsko elektrarno.

Tudi zelo intenzivna vlaganja o obnovljive vire, predvsem fotovoltaiko, bodo zadostila kvečjemu dnevnim potrebam, saj ni tehnologij za skladiščenje velikih količin energije, ki bi nam omogočile shranjevanje energije za večmesečne potrebe pozimi. Resno torej računamo predvsem na fotovoltaiko, plin in uvoz energije iz sosednjih držav.

Nekateri navajajo, da so sončne elektrarne najcenejši vir energije, tudi če upoštevamo stroške kratkoročnega in dolgoročnega hranjenja energije. Leta 2030 pa da bo tako praktično povsod po svetu, že danes pa to velja v Sloveniji. Kakšno je vaše stališče do sončnih elektrarn?

Sončne elektrarne delujejo le kratek čas ob sončnih dnevih. Za ves preostali čas je treba imeti rezervne elektrarne, ki delajo ob vsakem vremenu, fosilne ali jedrske torej. Lahko bi si pomagali tudi s skladiščenjem energije, ko bodo na voljo tehnologije, ki bodo shranjevale več kot za nekaj ur energije. Skratka, sončne elektrarne zahtevajo veliko večje rezervne zmogljivosti kot pa npr. jedrske. To je podobno, kot da bi v garaži morali imeti dva avtomobila, enega za sončne dneve, enega pa za oblačne dneve in noči. Za zdaj ne vidim načina, kako bi bila dva avtomobila cenejša kot samo en avtomobil. Sta pa v zgodovini sonce in veter že bila edina in torej tudi najcenejša vira energije, in sicer vse do začetkov industrijske revolucije tam okoli 1850. Fosilna goriva so ju premagala predvsem zaradi zanesljivosti (v vsakem vremenu) in dosti večje gostote energije.

Ali se po vašem mnenju zagovorniki 100-odstotnega scenarija OVE zavedajo, da bo za prebroditev zimskih mesecev treba uporabljati drugačne vrste goriv?

Tega se zavedajo in v tem vidijo tudi ogromne razvojne in poslovne priložnosti. Zmagajo v obeh primerih: če pravočasno razvijejo vse danes še manjkajoče tehnologije, pa tudi če se bo zaradi zamujanja s tehnologijami pojavilo pomanjkanje energije: najdražja je namreč tista energija, ki je ni. V tem drugem primeru bodo najbolje zaslužili prodajalci oz. uvozniki energije. Vse več energetskih strokovnjakov nas na to opozarja, ko govorijo o vse večji potrebi po prilagajanju naših dejavnosti in tudi gospodarstva razpoložljivi energiji.

V Sloveniji smo priča tudi razpravam o TEŠ 6, ki letno plačuje okoli 200 milijonov evrov za emisijske kupone. Matjaž Leskovar pa opozarja, da so prav emisijski kuponi potopili TEŠ 6, trgovec z njimi pa je postal eden najbogatejših Slovencev. Kako je s tem zelenim prehodom? Ali kanalizira denar davkoplačevalcev v žepe vplivnih posameznikov?

Žal smo priča sprevrženemu trgu energije, na katerem se bolj splača organizirati prodajo kuponov CO2 kot pa proizvajati energijo oz. vlagati v proizvodne zmogljivosti. Lahko bi rekli, da je takšen trg kanibalističen: najprej bo požrl oziroma uničil proizvodnjo energije iz fosilnih goriv, hkrati s tem pa tudi preprodajo kuponov CO2, ki brez fosilnih goriv zgubijo smisel. Takšni trgi žal ne spodbujajo proizvodnje več in cenejše energije iz čistih virov in lahko torej vodijo tudi v kolaps energetskega sistema.

Kako komentirate t. i. zeleni prehod, je bilo to že v osnovi zgrešeno?

Zmanjševanje vplivov človekovih dejavnosti na okolje je zagotovo nujen cilj, ki se mu bomo morali v prihodnje vse več posvečati. Ne verjamem pa, da bomo takšne cilje lahko dosegali z orodji planskega gospodarstva in s sprevrženimi trgi, tako torej, da bodo uradniki in politiki zapovedovali, kaj bomo jedli, kakšne avtomobile bomo lahko vozili in koliko bomo za to morali plačati. Tudi to smo kot družba že poskusili v socializmu in se ni ravno dobro končalo.

Ali v Sloveniji elektroenergetski sistem že razpada?

Ne. Vsekakor nam pomaga tudi razmeroma majhen delež elektrike iz obnovljivih virov energije, ki je še pod 10 odstotki, pa tudi zelo robustna zasnova sistema in njegova močna vpetost v evropska omrežja ter ne nazadnje odlični in zelo profesionalni kadri. Z neumnimi odločitvami pa seveda lahko hitro uničimo še tako dobro zasnovan in upravljan sistem.

Smo v Sloveniji glede na dano družbenopolitično stanje, če se tako izrazim, sploh zmožni izpeljati 10-milijardni projekt? Bo to dovolj, imamo dovolj znanja in kadra?

Da, če zagotovimo visoko stopnjo soglasja in se na to tudi primerno pripravimo.

Svetovno povprečje deleža proizvodnje električne energije iz jedrskih elektrarn je po nekaterih podatkih 9 odstotkov. Kaj bi se zgodilo, če bi se ves svet odločil le za jedrsko energijo?

Voditelji več kot 30 držav, tudi Slovenije, so na COP28 novembra 2023 v Združenih arabskih emiratih pozvali k potrojitvi jedrskih zmogljivosti na planetu. To bi s sabo potegnilo kakšnih 1000 novih reaktorjev, za vsaj 5000 milijard evrov investicij in okoli 5 milijonov novih delovnih mest. Ključna izziva bi bila zagotoviti kadre in dobavne verige za opremo. Financiranje pa naj bi bilo izvedljivo, kot pravita Ernie Moniz, nekdanji minister za energijo v ZDA, in Jozef Sikela, češki minister za gospodarstvo in trg ter prihodnji evropski komisar za energijo.

Slovence bi realizacija takšnega scenarija, ki bi bil za planet sicer dober, hitro lahko pustila ob strani, saj nismo med najbolj privlačnimi niti za tuje investitorje niti za tuje strokovnjake. Bi pa dogajanja zunaj Slovenije lahko postala zelo privlačna za slovensko stroko in možgane.

Ali se poskuša v Sloveniji energetika privatizirati? Kakšna so vaša opažanja?

Vsekakor v Sloveniji pogrešam vizionarski oz. strateški pogled na energetiko, pa tudi na zdravstveni sistem, znanost, šolstvo, varnost in morda še kaj. V viziji oz. strategiji bi se morali opredeliti, kaj želimo, npr. čisto, konkurenčno, zanesljivo in robustno energijo. Vprašanja konkretnih tehnologij in zasebnih, javnih ali državnih ponudnikov pa lahko vsaj do neke mere zares prepustimo trgu.

Če bomo s privatizacijo prodaje začeli brez stabilizacije proizvodnje, utegnemo potrošniki in gospodarstvo prav kmalu, po vzoru preprodaje kuponov CO2, ostati s premalo energije. Preprodajalci pa bodo obogateli: najdražja je namreč energija, ki jo potrebujemo, a je nimamo.

Pravijo, da če bo izid novembrskega referenduma v skladu z interesi centrov moči, ga bodo upoštevali in predstavili kot zavezo za aktivnosti, če ne bo, bo hitro pozabljen. Se strinjate, kaj pričakujete?

Prihodnost jedrske energije v Sloveniji bi bilo na referendumu zelo smiselno podpreti in sam bom to tudi storil. Po referendumu pa bo treba ne glede na rezultat zelo resno začeti delati tudi na krepitvi čistih domačih virov električne energije in ne le na modelih trgov in privatizacijah prodaje energije.

Vaša raziskovalna dejavnost vključuje varnost v jedrski tehniki, mehaniko trdnin in tekočin ter lomno mehaniko. Kako varna je jedrska energija?

Statistično gledano sodi jedrska energija med najvarnejše vire energije na planetu. Po posledicah za okolje in zdravje je primerljiva edinole s fotovoltaiko; vsi drugi viri so zahtevali več smrtnih žrtev glede na proizvedeno energijo. Tako v nesreči v Fukušimi Daiči leta 2011 zaradi sevanja ni umrl nihče, razmere okoli elektrarne pa so v desetih letih povsem normalizirane, okolje je očiščeno, primerno za kmetovanje in ljudje se lahko vrnejo.

Kako je v drugih državah? Od marca 2016 do 2020 ste predsedovali Evropski mreži za jedrsko izobraževanje (ENEN)? So pomembne, morda celo usodne razlike med zdajšnjo Slovenijo in drugimi?

Vsekakor so med evropskimi državami, ki načrtujejo več jedrske energije, pomembne razlike. Po velikosti in časovnicah graditve novih jedrskih enot sta nam še najbolj podobni Poljska in Češka. Oboji nas pri pripravah na graditev močno prehitevajo. Razlogov je več, najpomembnejši je ta, da sta poljska in češka vlada že pred leti močno okrepili vladni urad za strateško načrtovanje jedrske energije, ki ga pri nas še vedno nimamo. Drugi najpomembnejši razlog pa je ta, da se strateška vladna urada in investitorja na Poljskem in Češkem že dalj časa in zelo intenzivno ukvarjata z nagovarjanjem in razvojem prepotrebnih jedrskih talentov. Pri nas smo dosti bolj sramežljivi, se pa, vsaj upam, lahko od Čehov in Poljakov še veliko naučimo.

Imamo v Sloveniji dovolj usposobljene kadre za jedrsko varnost oz. ali se tu kaj spreminja? Na boljše ali slabše morda?

Univerzitetno izobraževanje na področju jedrske tehnike poteka na magistrski in doktorski stopnji na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Letno v povprečju magisterij konča 5 domačih in 5 tujih študentov, doktorat pa 2 študenta. Tuji študentje se pri nas izobražujejo v okviru evropskega programa Erasmus Mundus.

Industrijsko usposabljanje, kjer se diplomanti nejedrskih tehniških in naravoslovnih smeri spoznajo z osnovami jedrske tehnike in seveda tudi s podrobnostmi tehnologije, ki jo uporablja Nuklearna elektrarna Krško, pa poteka v Izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo Milana Čopiča, ki je dolgoletni skupni projekt Instituta Jožef Stefan in Nuklearne elektrarne v Krškem.

Vsekakor bi bilo treba jedrsko izobraževanje glede na izkušnje iz Poljske, Češke pa tudi npr. Francije in Velike Britanije močno okrepiti.

Kakšna je vloga EU?

Jedrska energija je bila še pred nekaj leti v Bruslju »prepovedana« beseda. V zadnjih letih se zadeve hitro premikajo na bolje in imenovanje Jozefa Sikele za komisarja za energijo nakazuje, da bo EU pri graditvi jedrskih elektrarn v prihodnje pomagala.

Nedavno je sodišče potrdilo, da je bila vaša razrešitev z mesta nadzornika SDH nezakonita. Kako je danes s tem?

Pripravljam odškodninsko tožbo, vlada in državni zbor pa bosta, kot razumem, pred vrhovnim sodiščem sprožila revizijski zahtevek.

Nova jedrska elektrarna bo kapital SDH, d. d., vsekakor močno okrepila, morda skoraj podvojila. SDH bo tako eden od garantov transparentnosti in obvladovanja korupcijskih tveganj projekta JEK 2. Nezakoniti odpoklici jedrskih strokovnjakov iz nadzornih organov SDH tukaj žal ne morejo biti najboljša popotnica.

Vsekakor pa je dosti laže obvladovati korupcijska tveganja pri enem velikem projektu jedrske elektrarne, kot pa pri več sto malih projektih sončnih elektrarn.

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine