17.3 C
Ljubljana
četrtek, 19 septembra, 2024

Franc Jeza, pozabljeni osamosvojitelj!

Piše: mag. Igor Omerza

V Trstu bo 20. septembra znanstveni posvet o Francu Jezi, ki ga organizirata Študijski center za narodno spravo in tržaško Društvo slovenskih izobražencev. Poteka namreč 40 let od smrti tega največjega slovenskega idejnega osamosvojitelja. Ob tej priložnosti bom v sklopu svoje serije knjig Velikani slovenske osamosvojitve in Udba premierno predstavil delo Franc Jeza – Separatist. Pod tem (pravzaprav primernim) kodnim imenom je namreč tajna politična policija slovenskega komunističnega vrha zalezovala, šikanirala in skušala v zamejstvu ugrabiti Franca Jezo.

Boris Pahor me je najmanj dvakrat prosil, naj napišem knjigo o emigrantu Francu Jezi, saj je bil ta drobni mož, ki je novembra 1948 pobegnil v Italijo, po njegovem mnenju izjemno pomemben promotor slovenske kulture v Trstu. No, knjigo o Jezi sem imel v mislih, še preden sem sploh spoznal Pahorja. Vendar nisem nikoli nameraval pisati o pomembnem »tržaškokulturnem« prispevku Franca Jeze, saj za tak tip pisanja nisem usposobljen, pač pa o tem, kako in zakaj ga je slovenska Udba zalezovala in kaj je o tem ohranjenega v njenih tajnih dokumentih.

Seveda je Udba poročala tudi o kulturnem delovanju Franca Jeze, toda glavnina ohranjene »jezovske« udbovske pisarije se ukvarja z njegovo ostro kritiko nedemokratičnega režima v Jugoslaviji (Sloveniji), z njegovim zaničevanjem komunističnega diktatorja Tita in njegovega rdečega dvora ter predvsem z Jezovim skorajda »fanatičnim« zavzemanjem za samostojno slovensko državo. Mislim, da slovenska nacionalna zgodovina ne premore bolj gorečega in neomajnega oznanjevalca ideje o samostojni Sloveniji, kot je to bil »tržaški« Jeza.

Prvič se Jeza, seveda v ohranjeni udbovski dokumentaciji, pojavi leta 1946 in zadnjič julija 1984 (umrl je 20. januarja tega leta). Intenzivneje pride Jeza na radar Udbe, potem ko je novembra 1948 »pobegnil« v Trst, ker ni več, čeprav je bil upornik proti fašizmu, nacizmu in član Osvobodilne fronte, prenašal domače stalinistične torture.

Najbolj je seveda udbovcem šla v nos njegova osamosvojitvena drža, ki se je izkristalizirala v štirih njegovih zbornikih Alternativa (1978), Iniciativa (1979), Demokracija (1980), Akcija (1981) in Neodvisna Slovenija (1983). Udba je seveda pozorno spremljala in poročala komunističnemu vodstvu Slovenije, kaj je v zbornikih napisano, in jih plenila ob pronicanju v matico.

Vzeto skupaj je ta niz petih zbornikov najbolj dodelan program samostojne slovenske države, ki je bil presežen šele z Novo revijo, a ne s številko 57, pač pa s 95. številko marca 1990, tik pred prvimi povojnimi demokratičnimi parlamentarnimi volitvami v Sloveniji, kjer je na ovitku pod naslovom Samostojna Slovenija v nadaljevanju 41 avtorjev že brez dlake na jeziku – skupaj z uvodnikom uredništva in uvodno Demosovo Deklaracijo o slovenski samoodločbi – obdelalo vsa relevantna področja prihajajoče slovenske »nacionalne« državnosti.

Na splošno, torej ne samo o njem in slovenski tajni policiji, pa lahko o Francu Jezi povem še naslednje jedke, a resnične besede: sramota je, da več desetletij po dejanskem nastanku suverene slovenske države ostaja precej neznana osebnost, čeprav bi že zdavnaj moral stati njegov spomenik v srcu naše države, v Ljubljani, najbolje na mestu, kjer se sedaj šopiri veliki in množični slovenski klavec ter protiosamosvojitelj Edvard Kardelj, ali pa tam, kjer »pozira« drug tak tič, Boris Kidrič. Namesto tega pa se postavljajo novi spomeniki udbovskemu ovaduhu Petru Božiču (dva spomenika v Ljubljani), velikanu slovenske protiosamosvojitve Janezu Stanovniku (dva spomenika, v Ljubljani in Novi Gorici) in še kaj podobnega v posmeh slovenski državnosti bi se našlo, na primer Türkovo nagrajevanje veleudbovca in nasprotnika slovenske osamosvojitve Tomaža Ertla, vladna dodelitev vojaških pogrebnih časti tajnemu preganjalcu Franca Jeze, veleudbovcu in protiosamosvojitelju Janezu Zemljariču, pogrebne vojaške časti preminulemu zadnjemu premierju propadle socialistične Slovenije Dušanu Šinigoju, ukinitev Muzeja osamosvojitve in odprava nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Tu bi lahko malce predrugačil Vergilov verz iz Eneide, navajam: »Toliko truda je stal spočetek rimskega ljudstva« v »Mnogo truda bo še potrebnega za primerno spominjanje na Franca Jezo, enega izmed spočetnikov slovenske države«.

In knjiga Franc Jeza – Separatist, ki je tik pred izidom (založba Mladika), je prispevek mojega »truda« za ta namen!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine