Piše: Lucija Kavčič
Na začetku šolskega leta smo se pogovarjali s pedagoginjo Mojco Škrinjar, nekdanjo poslanko SDS v mandatu 2018–2022, sedaj podpredsednico Evropske seniorske organizacije stranke EPP. Poudarila je, da je dandanes pomembno otroke naučiti postavljati prava vprašanja in pravilno uporabljati moderna informacijska orodja, šole pa bi morale pospešeno uvajati najmodernejše metode pouka skupaj s konservativno vzgojo za odgovornost in spoštovanje.
Lani je bilo veliko govora, da v slovenskih šolah primanjkuje učiteljev, letos je stanje podobno. Zakaj učiteljev primanjkuje? Doštudira jih verjetno dovolj. Ali je ministrstvo Darja Felde kaj naredilo za izboljšanje stanja?
Zdi se, da Felda bolj vodi svoj zelenjavni vrt kot ministrstvo. Njegove vizije ni nikjer, prilagodi se neznanstvenim rešitvam, ki so plod umotvora nekaj vplivnih, a ne prav nadarjenih osnovnošolskih ravnateljev. V resnici v času vseh levih vlad vodita šolsko ministrstvo sindikalist Štrukelj, zanj pa je pomembno le, da ima vodljivo vojsko, in vojska založnikov, ki z delovnimi zvezki mnogokrat poneumlja, ne pa izobražuje, vsekakor pa dobro služi. Preoblečena partija torej in levi biznis.
Za pomanjkanje učiteljev je več vzrokov. Eden pomembnejših je ta, da so pri svojem delu prepuščeni samim sebi, ko naletijo na problem, šibki ravnatelji jim ne pomagajo. Kakor so levičarji kastrirali policijo, tako so tudi šolstvo. Na piedestalu so nekakšne pravice, učitelji se spopadajo s permisivno vzgojenimi otroki, z glasnimi starši, ki preštudirajo množico ciljev v učnih načrtih, vsako črko v prepodrobnih pravilih in glasno zahtevajo le pravice svojih otrok, ne oziraje se na pravice drugih, potem ko so pokleknili pri vzgoji doma. Ni mogoče slediti vsem željam v skupini, če hočete, da vse funkcionira.
Drugi vzrok je zatiranje njihove ustvarjalnosti, ki se kaže s stotinami podrobnih ciljev, standardov in kompetenc, ali kakor koli se že imenujejo v nekonsistentnemu kurikularnem zapisu, ki jim morajo slediti, ter eksterna matura, ki se ji zdaj z novo vlogo pridružuje še nacionalno preverjanje znanja. Skrajno neumna poteza, od katere si ravnatelji obetajo discipliniranje otrok, a bo prinesla le še več pritoževanja staršev.
Je problem plačilo? Ali še kaj drugega?
Neustrezen izobraževalni program na fakultetah, ki izobražujejo učitelje, je prav tako vzrok za pomanjkanje učiteljev. Čeprav je študij z bolonjsko reformo podaljšan s štirih na pet let, učitelji ne dobijo dovolj kompetenc, da bi suvereno izpeljali pouk, uredili odnose, se spopadli s posebnimi potrebami.
Zabetonirani normativi, zabetoniran tedenski urnik, zabetonirane skupine, šola živi v maniri Marije Terezije (vsa čast ji za tedanji čas!), svet pa zahteva ustvarjalni um. Lepo vas prosim, kdo si želi nazaj v čas? Mladi zagotovo ne!
Naše šole, od osnovne do fakultet, poučujejo na zastarel način. Piflanje. In tu imajo ženske več »zicledra«. Zato imajo boljši učni uspeh. Ta pa edini odloča o vpisu na fakultete, žal. In to je treba nujno spremeniti, vpisne pogoje, uvesti bolj kreativne sprejemne izpite in načine poučevanja.
In ne nazadnje − ob kolikor toliko pridnem zbiranju točk lahko učitelji sčasoma priplezajo do evropsko primerljive plače, toda začetniška plača ni prav nič motivirajoča.
V osnovnih šolah je večkrat težava dobiti tudi drug kader, zlasti hišnike − ti odhajajo predvsem zaradi izredno nizke plače, ki je minimalna, po drugi strani pa morajo zelo veliko znati − od najrazličnejših popravil in beljenja prostorov do upravljanja centralnega ogrevanja šole …
Vemo, kako je s številnimi Golobovimi obljubami, celo pred evropskimi volitvami so si ravnatelji obetali boljše plače in zdaj je stanje enako. Glede dela hišnikov: ti morajo biti ne le vseznalci, so tudi veliko v stiku z učenci, dijaki in v resnici prispevajo k njihovi vzgoji. Biti hišnik v šoli je nekaj drugega kot biti hišnik v knjižnici. Zagotovo si zaslužijo višjo plačo, kot jo imajo sedaj.
Kako komentirate aktivnosti Zvonimirja Štruklja (SVIZ) v zadnjih mesecih oziroma pod Golobovo vlado? Ko je bila Janševa vlada, je spodbujal stavko, sedaj, ko so problemi enaki ali še večji, pa … ?
Štrukelj je aktivist Levice − to je vse, kar je treba vedeti o njem. Že zaradi tega nikakor ne bi smel biti sindikalist. Šolstvo je zaradi njega spolitizirano, čista Venezuela.
Novela zakona o osnovni šoli, ki jo je sprejela Golobova vlada, določa uvedbo razširjenega programa osnovne šole, nacionalno preverjanje znanja bo obvezno tudi za tretješolce, prvi tuji jezik pa že za prvošolce. Kakšno je vaše mnenje o teh spremembah?
Leta 2008 smo bili v prvi tretjini evropskih držav, kjer smo uvedli drugi obvezni tuji jezik v osnovno šolo. Levi biznis, ki mu sledijo levi ministri, ga je uspešno odstranil iz zadnje tretjine osnovne šole. Neznanska škoda, in zdaj s tem capljamo na repu Evrope. Sama ne nasprotujem uvedbi prvega tujega jezika v prvi razred, mora pa biti izveden skozi igro, vse drugo bo katastrofa.
Ali je to, da bo odslej za šolajoče se na domu ob koncu leta več izpitov, pozitivno?
Šolanje na domu je brez potrebe zaostreno. V resnici ga hočejo onemogočiti. To šolanje zanje pomeni preveč svobodomiselnih ljudi v sistemu, po drugi strani pa je najbrž veliko otrok vključenih v islamistično obliko izobraževanja in morda se bojijo tega. Toda to se ne rešuje na tak način.
Kako komentirate razdeljevanje računalnikov Stojmenove Duh, ki je razpis že tretjič ponovila?
Zopet levi biznis, bi rekla. Če so hoteli opremiti šole, bi lahko določili kvote oziroma vsote denarja, ki pripadajo šolam, ter opravili veliko javno naročilo, zbrali ponudbe, ki ustrezajo zahtevam naročila, izbiro pa prepustili šolam. Tu ne bi bilo suma korupcije, zdaj pa se človek ne more izogniti sumu, da se je prodajalcu teh računalnikov naredila neka usluga. Morda vrnitev predvolilne usluge Gibanju Svoboda, ko smo se vsi spraševali, od kod denar doslej neobstoječi stranki.
Po novem bo tudi podaljšano bivanje v OŠ (bolj) strukturirano, čeprav je bilo veliko govora o tem, da otroci potrebujejo nestrukturiran prosti čas. Kaj pravite na to?
Originalno je bilo podaljšano bivanje strukturirano v čas za počitek in kosilo, prosto igro ter opravljanje domačih nalog in učenje. Sčasoma so v vse dejavnosti posegle notranje dejavnosti šole, različni krožki, otroci so tudi odhajali ob katerem koli času, naloge preprosto niti ni bilo mogoče narediti. Ampak to je bil problem šibkih ravnateljev. In zdaj se njihova nekompetentnost rešuje centralno. Seveda mora biti v podaljšanjem bivanju čas za prosto igro. To je odmor, v katerem se možgani »resetirajo« in lahko nadaljujejo z intelektualnim delom.
Vse večja težava, verjetno sicer ne v vseh osnovnih šolah v enaki meri, je tudi ideologija LGBTQ+ v šolah …
Ta vdor spet lahko pripišem šibkim ravnateljem. Sama sicer nasprotujem centralizaciji, dve stvari pa bi uredila centralno. Prvo, eksplicitno navedbo cilja, da je šola dolžna izvesti učno snov na področju zgodovine in obdelati najpomembnejše obdobje slovenske zgodovine, osamosvojitev Slovenije in posledično vključitev v demokratični svet. Druga stvar bi bila prepoved ideologije LGBTQ+ v vseh izobraževalnih ustanovah na način, kot je že sedaj prepovedano delovanje političnih strank v šolah.
Otrokom se nalagajo nove in nove dolžnosti in razširjenje programov; po drugi strani pa je vse več vedenjskih težav, ki motijo pouk, nekaterih otrok ni mogoče ‘krotiti’, pri tem se ni mogoče dogovoriti niti z njihovimi straši, šola pa ima precej omejene možnosti, kaj z njimi storiti. Če se ne motim, Golobova vlada na tem področju ni naredila nič − ali to drži?
Ali je Golobova vlada sploh kje kaj naredila razen sejanja strahu, čiščenja janšistov, zaposlovanja prijateljev in uvedbe novih davkov?
Nekateri taki učenci so Romi, nekateri pa tudi ne. Če povem primer: na eni od primorskih šol je fant (ki je prišel iz popravnega zavoda) in ga je šola morala sprejeti, v šolo prinesel nož in grozil sošolcu. Napoten je bil na šolanje na domu, a če ne bo naredil izpitov, bo v tem šolskem letu spet teroriziral sošolce in učitelje … Kako bi bilo treba oziroma mogoče urediti take primere?
Zakaj napotitev na šolanje na domu? Tak otrok sodi v posebno ustanovo. Imamo jih kar nekaj, znajo se ukvarjati z njimi, dobri strokovnjaki so tam. Vsekakor pa imajo drugi otroci pravico, da so v varnem in spodbudnem učnem okolju, ki jim ga ne sme kratiti nihče, niti eden od učencev ne.
V slovenske šole, osnovne in srednje, se vpisuje veliko tujcev, priseljencev. Že večkrat se je opozarjalo, da bi bilo zanje treba urediti pripravljalnice za učenje slovenščine, a so bili ti predlogi zavrnjeni. Ti otroci bodo v šolo uvajani postopoma. Kaj lahko rečete o tem?
Res ne vem, zakaj ni mogoče posnemati tujih uspešnih praks. Sama sem kot poslanka napisala zakon, ki omogoča učencem tujcem, ki ne znajo slovensko, vstopiti za eno leto v poseben izobraževalni program, kjer se pretežno učijo slovensko, toda tudi s teksti, ki izobražujejo na področju slovenske države, zgodovine, geografije, ob tem pa bi bil tudi dnevno pouk matematike in športne vzgoje. Žal je bil mandat prekratek, glasovi pa ob koncu vse bolj negotovi, zato ga nisem vložila. Kaj je razlog, da sedanja koalicija ne naredi česa takega, ne vem. Najbrž nesposobnost.
Šola v Sloveniji učence veliko premalo nauči o slovenskem osamosvajanju in slovenski državi; tudi zato, ker pride ta snov na vrsto proti koncu šolskega leta. Zakaj je tako?
Težko je razumeti, zakaj vrhunski intelektualci, kar naj bi učitelji bili, samo sledijo zaporednim stranem učbenikov, ki beležijo dogodke po zaporednih datumih. Tudi težko je razumeti sestavljavce učbenikov, da so tako zadrgnjeni. Zgodovinskih dogodkov se ne lotevajo projektno. Čas in okoliščine, v katerih živimo, so namreč v veliki meri posledica tega, kar smo storili oziroma kaj se nam je dogajalo. Zakaj torej ne preučujemo zgodovine glede na rezultate v sedanjosti, premišljujemo in iščemo vzroke v preteklosti? Tak pouk bi bil nedvomno bolj zanimiv in spodbujal bi kritično razmišljanje, zakaj smo tu, kjer smo.
Ker bi tak pristop pri ustvarjalcih učbenikov zahteval bistveno več strokovnega znanja in truda. Bojim se, da tudi pri učbenikih, vsaj družboslovnih, v veliki meri vladajo stare elite z betoniranimi možgani. Nikjer, prav nikjer v učnih načrtih ne piše, da bi ne mogli začeti šolskega leta s snovjo, ki zadeva osamosvojitvene procese v Sloveniji. Toda učitelji kot kolo v starih tirnicah pridno obrnejo prvo, drugo stran in tako dalje do junija, ko zmanjka časa za zadnjih nekaj skromnih strani o osamosvojitvi. Kako je lahko nekdo učitelj v Sloveniji, ki se mu pripeti kaj takega? Imajo oprane možgane do konca in kraja? Sramotno!
Kaj bi bila dobra rešitev?
Zato je treba v krovni zakon eksplicitno napisati cilj, ki bo ukazal to snov obdelati pri zgodovini, če ne gre drugače. Test iz zgodovine pri maturi in nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) bi moral vsako leto obsegati najmanj polovico vprašanj iz časa osamosvajanja in drugo polovico vprašanja glede drugih zgodovinskih obdobij.
Kaj bo s slovenskim šolstvom, če se bo sedanji trend nadaljeval? Kako hitro ga je mogoče postaviti na noge?
Zaskrbljiv je predvsem trend upadanja znanja. Na ne prav dolgi rok bomo postali družba neznanja. In to danes, ko se izobraževalni sistemi soočajo z revolucijo, umetno inteligenco! Danes naj pouk ne bi potekal v duhu preverjanja znanja na klasičen način. Danes je pomembno ne odgovarjati na vprašanja − ta so že vsa odgovorjena, samo odprite enega ali dva sistema UI in boste imeli odgovore, spisane eseje, razprave. Orodje imamo pred nosom: digitalne možnosti omogočajo individualizacijo, ustvarjalnost, razcvet! Danes je torej pomembno znati postavljati prava vprašanja! Burno dogajanje po svetu kaže na globino ozadja, svet se pripravlja na dobo, ki bo omogočila boljše življenje vsem, tako na področju dela, ekonomije, kmetijstva, medicine kot prostega časa in duhovnosti. Če si želimo biti del tega sveta, bi kazalo pohiteti z najsodobnejšimi metodami pouka ob hkratnem konservativnem pristopu vzgoje, ki daje prednost odgovornosti in medsebojnemu spoštovanju.
Ob močnem in skrajno motiviranem ministru, ki mu srce bije za šolstvo, ne za položaj, je mogoče narediti zelo hitro nekaj stvari, ki bodo izboljšale položaj, nekatere pa bodo zahtevale več časa. Mislim, da že tečemo za vlakom in komaj čakam, da se skrajno nesposobna in pokvarjena vlada pospravi ter da končno Slovenija zadiha s polnimi pljuči.
Biografija
Ljubljančanka, 68-letna Mojca Škrinjar, profesorica angleškega in nemškega jezika, je diplomirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Svoje življenje je posvetila izobraževanju, sprva kot učiteljica v osnovni šoli, nato 14 let kot ravnateljica, ustanovila je prvi oddelek mednarodne osnovne šole v Sloveniji, v javno šolo pa vnesla elemente pedagogike Montessori. V letih 2004 do 2008 je bila generalna direktorica za vrtce in osnovno šolstvo na Ministrstvu RS za šolstvo. Nato je prevzela funkcijo predstojnice območne enote Zavoda RS za šolstvo v Kranju. Nato jo je pot kot direktorico Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Cirius Kamnik popeljala v najlepši del njene kariere. Imenovana je bila za državno sekretarko na Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, kjer je vodila revizijo zakonov s področja predšolske vzgoje, osnovnih in srednjih šol ter posebnih potreb. Nato je opravljala delo pomočnice direktorja Študentskega doma Ljubljana s 7.700 študenti. Leta 2017 se je vrnila na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, tedaj kot vodja digitalizacije izobraževanja. V mandatu 2020−2022 je bila poslanka Državnega zbora RS. V letih 2010, 2014 in 2018 je bila izvoljena za svetnico Mestne občine Ljubljana. Je tudi članica Izvršilnega odbora SDS in podpredsednica VSO – Združenja za vrednote osamosvojitve ter vodja njihove pedagoške sekcije. Je tudi članica Zbora za republiko in Inštituta dr. Jožeta Pučnika. Od pomladi 2022 je predsednica seniorjev SDS. Ta čas se posveča izobraževanju starejših o digitalnih kompetencah. Ob strani ji zvesto stoji mož. Imata hčerko in sina.
