Piše: Dr. Metod Berlec
V tokratni reviji Demokracija posebno pozornost namenjamo davčnim spremembam. »Prvi sveženj davčnih sprememb« je Golobova vlada v petek zvečer sprejela na dopisni seji. Prav ste prebrali. Na dopisni seji, čeprav so predstavniki delodajalcev (Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje delodajalcev Slovenije, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije …) opozorili, da so davčne spremembe nesistemske, ne pomagajo k stabilnosti davčnega okolja in ne odgovarjajo na izzive, s katerim se sooča slovensko gospodarstvo.
Z novimi davčnimi obremenitvami se bo gospodarska slika v Sloveniji samo še poslabšala, opozarjajo, saj je slovensko gospodarstvo močno vezano na nemškega, ki pa se že nekaj časa ohlaja. »Če želi država na področju davkov resnično pomagati gospodarstvu, naj mu prisluhne. Oblikuje naj sveženj, ki bo slovenskim podjetjem omogočil enakovredno tekmo na svetovnem trgu. S ponujenimi ‘obliži’ se ne zdravi padec slovenske konkurenčnosti!« Pri tem Golobovi nekompetentni vladi sporočajo »Hvala, NE!« za take davčne spremembe.
Delodajalci so ob tem močno razočarani, ker je vlada potrdila sveženj davčnih sprememb brez obravnave na Ekonomsko-socialnem svetu (ESS). Slednji je bil ustanovljen leta 1994 (v času premierja Janeza Drnovška) z namenom, »da obravnava vprašanja in ukrepe, ki se nanašajo na ekonomsko in socialno politiko, kakor tudi tista, ki se nanašajo na posebna področja dogovarjanja socialnih partnerjev, in daje v zvezi z njimi mnenja oziroma stališča«. V začetku letošnjega julija so namreč delodajalci skupaj z vlado in s predstavniki delojemalcev (sindikatov) soglasno sprejeli »Protokol Vlade Republike Slovenije in socialnih partnerjev o spoštovanju in spodbujanju socialnega dialoga«. V njem se je vlada zavezala, da »bo dosledno spoštovala in izvajala določila veljavnih pravil o delovanju ESS in brez predhodne vsebinske obravnave socialnih partnerjev na ESS ne bo sprejemala ali predlagala v sprejetje predpisov, ki sodijo na temeljna ekonomska in socialna področja, ki jih v skladu s svojimi pravili obravnava ESS«. Seveda se tega slaba dva meseca kasneje niti približno ni držala. Zato je predsednik SDS Janez Janša na omrežju X povsem upravičeno zapisal: »Toliko o tako opevanem ‘socialnem dialogu’. Levičarji nanj prisegajo samo takrat, ko so v opoziciji.«
Da je dvoličnost in sprenevedanje vladajočih prav neverjetno, kaže dejstvo, da so prejšnji Janševi vladi na veliko očitali (o tem je odločalo celo ustavno sodišče, ki je za pet vladnih odlokov prejšnje vlade ugotovilo, da so v neskladju z ustavo), da svoje odločitve sprejema z odloki, uveljavljati pa bi jih morala z zakoni ali s podzakonskimi akti, sedaj pa sami, čeprav ni nobene epidemije ali pandemije, se pravi kriznih razmer, uveljavljajo svoje odločitve z vladnimi odloki. Spomnimo se, da je Golobova vlada sprejela odlok, ki določa storitve, ki jih morajo zdravniki izvajati v času stavke, prejšnji teden pa potrdila odlok o dvigu RTV-prispevka. Po novem se bo višina prispevka za »depolitizirano« javno hišo, ki nikakor ne deluje v interesu celotne slovenske javnosti, s prvim januarjem prihodnje leto s sedanjih 12,75 evra dvignila na 14,02 evra. Na aroganco te vlade je pred dnevi opozoril odhajajoči varuh človekovih pravic Peter Svetina, ki je za enega od spletnih portalov dejal, da je »Janševa vlada v epidemiji bolj upoštevala varuha kot Golobova danes«. Z aroganco smo soočeni tudi v državnem zboru, kjer predsednica »hrama demokracije« Urška Klakočar Zupančič brezsramno in nezakonito preprečuje ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije o energetiki, ki so jo julija zahtevali poslanci opozicijskih SDS in NSi. Vse samo zato, da ne bi preiskovali spornih poslov njenega šefa Roberta Goloba.
No, stanje v Sloveniji pa ni zaskrbljivo samo zaradi arogantnih in nespametnih ravnanj vladajoče koalicije, ampak tudi zaradi alarmantnega stanja v sodstvu, zdravstvu, šolstvu … in ne nazadnje v medijih. Če bi tožilstvo in sodstvo profesionalno in objektivno opravljalo svoje delo, se romski kriminal v zadnjem času ne bi tako razrasel, sodniki ne bi sodili po političnem diktatu, ne bi oproščali tistim, ki so grozili s smrtjo, ne bi oproščali primitivcem, kot je Čordić. In če bi bil slovenski medijski prostor res normalen, ne bi bilo mogoče, da za dominantne medije nekateri še naprej ostajajo »svete krave«. Nedotakljivi. Kot sta to recimo Zoran Janković ali Aleksander Čeferin. Če ima prvi neverjetno velik vpliv na Golobovo vlado, drugi uspešno pritiska na medijske hiše ter preprečuje objavo intervjujev in tekstov, ki mu niso po volji …