Piše: Peter Hribar, nečak Rada Hribarja, pobudnik Gibanja za osebno odpuščanje in sožitje
Obrazložitev zamisli za novo pot prek neposrednega osebnega odpuščanja potomcev v imenu pokojnih žrtev potomcem storilcev zločinov v medvojnem in povojnem času s ciljem v razumni prihodnosti doseči resnično pomiritev in spravo.
Zamisel temelji na splošno sprejetem strinjanju in soglasju, da gre pri odpuščanju za eno najvišjih moralnih vrednot človeške etike, in na spoznanju, da so posledice dejanja odpuščanja vselej pozitivne za obe prizadeti strani in v določeni meri tudi za širšo okolico. Zavedati pa se moramo, da gre pri osebi, ki razmišlja o odpuščanju, za dolgotrajen proces osebnega etičnega zorenja, povezan z močnim čustvovanjem. Spočetka močni negativni in odklonilni občutki morajo preiti v novo, pozitivno usmerjeno kvaliteto. Opravka imamo z dolgotrajnim osebnim bojem in bojem z okolico, v kateri velikokrat prevladuje sovražnost in odklonilnost, zelo pogosto indolentnost ali pa samo preprosto nakazana želja po nevpletenosti, dosti redkeje tiha podpora in plašna želja po svetovanju, zelo redko pa odločna, neprikrita in direktno izražena podpora. Lahko ocenimo, da je oseba, ki gre skozi ta proces transformacije iz zlega v dobro, pri vseh teh notranjih bojih bolj ali manj zelo osamljena, definitivno pa pri sprejetju končne odločitve popolnoma sama. Pomemben je rezultat, kajti odložitev strašnega bremena in posledično olajšanje sta vsekakor cilja, za katera je vredno pretrpeti marsikaj.
Ideja o poti odpustitve
Ideja o poti odpustitve kot edina konkretna, fundamentalna, iskrena in trajna odrešilna pot iz prekletstva narodovega razkola, do katerega je prišlo zaradi pred-, med- in povojnih zločinskih dejanj obeh strani, v bistvu izhaja iz našega dolgotrajnega sledenja in opazovanja dogajanj v slovenski družbi in spoznanja, da v resnici med nami še vedno obstaja dobro prikrita sovražnost med levo in desno stranjo, ki latentno tli, vzrok pa je treba iskati med neuničljivim spominom na neštete, z nasiljem povzročene krivice in krvavimi, skrajno nasilnimi umori na eni in drugi strani. Pazljivo in dovolj kritično branje številne, danes svobodno dosegljive strokovne in memoarne literature, ki zajema obe, nekoč neposredno soočeni sovražni strani, danes zgolj politični nasprotnici, nam nedvomno potrjuje nekatere izjemno pomembne domneve in resnice, ki jih ni več mogoče ovreči! Pazljivo in dovolj kritično branje strokovne in memoarne literature, ki zajema ob dosledno nevtralnem osebnem stališču in presoji obe, levo in desno, ali če hočete, revolucionarno in protirevolucionarno stran. Razkriva in nesporno dokazuje resnico, ki je kljub trudu posameznikov ni več mogoče ovreči, treba jo je samo priznati in potrditi. Šele to bo omogočilo osnovno podlago za vse pozitivne in produktivne procese, skozi katere moramo, da bi dosegli neko normalno spravno stanje. To je naloga strokovno podkovanih, objektivnih, nepristranskih, dovolj pogumnih in predvsem poštenih, nekompromitiranih slovenskih zgodovinarjev. Povedati pravo resnico, brez zavajanj in olepševalnih laži!
Ni težko prepoznati, da se na današnji levi politični strani zelo bojijo nekaterih resnic, ali na splošno, predvsem generalne prave resnice o slovenski preteklosti! Zakaj, gospodje tovariši, hude čistke po arhivskih virih in posledično uničevanje dragocenega arhivskega gradiva ter vnovično zapiranje dostopnosti do določenih arhivskih virov? Slaba vest mogoče?
Vsi dosedanji poskusi resne pomiritve in predvsem sprave kot končnega cilja, obstoječe doseženo stanje je samo navidezno, so tako ali drugače propadli, glavne vzroke pa moramo iskati v še vedno izjemno močnem, zlahka prepoznavnem prepričanju leve strani, da so ob deklarirani demokratičnosti družbe še vedno edino oni poklicani, da odredijo in izpeljejo vsa potrebna dejanja za dosego administrativne slovenske narodne sprave. Taka, zelo samozavestna prepričanja, tako značilna za nekatere pretekle čase, danes očitno še vedno dominantna. Zaradi od leta 1945 s strani vladajočih komunistov s silo vtisnjenih vzorcev »pravilnega, zapovedanega in edino zveličavnega« načina razmišljanja imamo danes »invalidno« demokracijo in takšno moralno stanje v državi, kot ga imamo. Morda le na videz zelo nepomemben dogodek: ukinitev dneva spomina na vse žrtve v drugi svetovni vojni! Poudarek je na spoštljivosti, ki jo predstavlja besedica VSE ŽRTVE. Predsednik Golob in člani njegove vlade so pljunili na skupni spomin in preprosto administrativno ukinili ta praznik spomina na VSE žrtve. Presenetljivo? Ob spoznanju, kakšne ljudi imamo v vladi in kakšna je njihova politična pripadnost, nikakor ne! Na partizanski strani torej ni bilo nobenih žrtev in nobenih nedolžnih talcev tudi ne, gospod predsednik Golob? Lahko je vas in celotno vlado sram v dno pokvarjenih duš! Sramota vseh sramot! Tako pa je namesto vas pred Evropo sram nas vse, ki razumemo in sprejemamo besedo pieteta.
»Bolečina ne razlikuje …«
Opiranje nekaterih vodilnih slovenskih politikov samo in izključno na skrbno nadzorovane družbene organizacije, ki so po njihovo itak edine poklicane, kar je trdno zakoreninjen komunistični princip, da rešujejo in morda celo rešijo (z zakonom ali samo dekretom, morda kar z zapovedjo) vprašanje slovenske narodove sprave, je popolnoma in v osnovi zgrešeno in predvsem nepošteno do vseh prizadetih na obeh straneh. Bolečina ne razlikuje, prav tako ne razlikuje prepričanje: odpustiti ali ne odpustiti! Prepričani smo, da je sprava mogoča, seveda z dolgotrajnim ter na najvišji državni ravni organiziranim in vodenim procesom, vendar ne s kampanjskim in z administrativno brezbrižnim pristopom, pač pa samo na podlagi osebnega spoznanja in osebne javne odpustitve prizadetih! Ko se bo izkazalo, da se narod s takim predlogom strinja, to pa se bo pokazalo z naraščanjem števila oprostitev, bo takratna oblast pridobila pravico in dolžnost, da izvede poizvedovalni referendum in se potem na podlagi rezultatov in trezne presoje odloči kako in kaj naprej. Edino parlament je tisti, ki lahko razglasi konec vseh sovražnosti, ki lahko rehabilitira zločince ene in druge strani ter razglasi konsenzualno spravo. Sklepno dejanje razglasitve slovenske narodove sprave in s tem uveljavitev novih pravil družbenega obnašanja mora opraviti tisti hip najviše postavljena oseba v državi, predsednik torej ali predsednica in nihče drug! Naj še enkrat poudarim: Za dosego slovenske narodne sprave je in mora biti glavni temelj načelo medsebojnega prostovoljnega osebnega odpuščanja, ki mora veljati za obe prizadeti strani popolnoma enakovredno! Vse drugo je zgolj streljanje s praznimi naboji in z osnovnim ciljem: ohranjati in ohraniti status quo in vse, kar ta izraz pomeni!
Na podlagi lastne izkušnje upravičeno trdimo, da se naša sedanja predsednica države očitno ne zaveda pravega pomena in teže individualnosti in ni pripravljena nadaljevati že začrtano in preizkušeno pot nekdanjega predsednika Boruta Pahorja: podati roko in se v imenu države Slovenije opravičiti potomcem za storjeno zlo. Nekdanji predsednik je brez težav doumel pravi pomen in realno vrednost te visoko moralne simbolne spravne poteze in se je na zahtevo potomcev rodbine Hribar in družine Hudnik osebno opravičil na intimni slovesnosti v prostorih predsedniške palače. Dva uspešno končana primera, ki dokazujeta, da tam, kjer je ideja in dobra volja, je tudi prava pot. Kljub zahtevi, naslovljeni na predsednico Natašo Pirc Musar, na to sklepno dejanje še vedno čakajo potomci rodbine Umnik iz Šenčurja pri Kranju, kajti njena intimna odločitev je menda drugačna: ne zdi se ji vredno in potrebno stisniti na tisoče rok, ki bi lahko stopile na predlagano in dokazano spravno pot!
Bistvo procesa odpustitve in sprejetje dokončne odločitve za ta korak je vselej in mora biti vselej osnovano na osebni iskrenosti, na temeljitem in dovolj globokem razmisleku o nepovratnosti spravnega dejanja, predvsem pa na absolutni prostovoljnosti in neodvisnosti od vsakršnega zunanjega pritiska ali zopet zapovedanega družbenega nasilja (zakonsko zapovedana sprava), kar je še vedno trdno zasidrana navada levih sil. Nihče nima pravice, da v Sloveniji na podlagi presoje »izbranih« političnih protagonistov katerekoli politične provenience in v najožjem krogu odloči in predloži državnemu zboru v sprejetje sklepe o doseženi narodni spravi, ne da bi prej dokazal, da je to izvirna in potrjena narodova volja in ne »milost razsvetljenih« nekdanjih in sedanjih revolucionarjev! Tu se tudi skriva dokazano bistvo slovenskega razkola. Dovolj je hoje okoli vrele kaše, slovenski zgodovinarji! Govorimo o rdeči revoluciji in beli protirevoluciji!
Neproduktivna Bučarjeva izjava
Znamenita izjava pokojnega dr. Franceta Bučarja v slovenskem parlamentu v zgodovinskem trenutku rojstva naše svobodne, samostojne in neodvisne države, izrečena v zanosu slovesnega trenutka in z najboljšim namenom, je bila absolutno prezgodnja in predvsem neproduktivna, vendar zavezujoča za vse Slovence! Sprava, kakor si jo zamišljajo in predstavljajo nekateri, da ne rečemo večina današnjih levih vodilnih politikov, je nesprejemljiva in ni prava pot. Je samo ponavljanje nadvse zvite zamisli levega pola slovenske politike, prevzete od komunistov, po načelu: Kako bi, da ne bi!
Tako dosežena »sprava« bi bila samo nadaljevanje in vnovično vsiljevanje metode, kako odrediti in skrbno voditi določeno, edino veljavno smer kolektivnega razmišljanja, kar so brez potrebe po dokazovanju pri nas nasilno uvedli komunisti od leta 1945 in traja iz globoko ukoreninjene »navade« vse do danes. Zato imamo ta hip v državi invalidno demokracijo z vsemi njenimi posledicami v vsakdanjem življenju in zato ne smemo dopustiti, da se s tako pomembnim vprašanjem, kakor je slovenska narodova sprava, igračka kdorkoli, zlasti ne kdorkoli, ki mu sprava ni intimna opcija. Danes imamo v Sloveniji stanje, ki ga lahko poimenujemo »znosno in nenasilno sobivanje!«, ob zanesljivo dobro skritih pomislih in željah po »nekoč« maščevanju in tihem strahu, da to grožnjo nekega dne, ob spremenjenih domačih in svetovnih okoliščinah namerno nepoučeno in nespravljeno potomstvo naših prihodnjih rodov morda tudi udejanji. Mar spet in še enkrat predstava nemoči in neopisljive groze? Si to želimo, morda potrebujemo?
Zato toliko vztrajnega sprenevedanja ter novih in novih laži ali samo preproste ignorance ali indolence tistih, ki vedo, a vztrajno odklanjajo odgovore na številne zahteve po resnici in vztrajno gonijo preživete in dodobra prežvečene dokazano zlagane trditve o preteklih, zgodovinsko izjemno pomembnih dogodkih, za katere v veliki meri vemo, da so nam, zgodovinsko gledano, predstavljeni kot vrhunsko poveličevani miti, kot potvorbe ali celo kot čiste, namerne laži! Vse to pa z enim samim namenom: za vsako ceno ohraniti vse mite, vse laži in potvorbe, kajti to je edini način ostre, vztrajne in dosledne obrambe »tekovina« in njihove ohranitve, predvsem pa s krvavo in skrajno nasilno revolucijo naropanega in nakradenega premoženja ter denarja iz rok prvotnih lastnikov, pobitih ali pregnanih iz domovine, ter današnjega privilegijev polnega načina življenja. Vse to pa seveda brez vsakršnih vprašanj o originalnem izvoru in lopovskih podlagah. Glorija komunistične revolucije ter njenih glavnih in vodilnih krvavorokcev mora ostati neoskrunjena, neomadeževana, nespremenjena! Spomeniki morajo stati in obstati za vsako ceno, mar ne? Govorimo o vojnih in povojnih časih, o ljudeh, ki jih ni več, posledice njihovih zločinskih dejanj pa so zelo razločno vidne. Postavljajo se vprašanja, ki so zaradi svoje provokativne vsebine na moč neprijetna in nezaželena, niso pa prepovedana! (Sic!) So pa takšna brskanja po preteklosti s strani današnjih »tovarišev«, pardon, gospodov zelo nezaželena in tako rekoč odveč! Mislimo, da bi si morala naša država bolj prizadevati, da se spremeni splošna družbena klima, ki mestoma, morda celo namerno, vedno bolj zaudarja po čudno, skrbno nadzorovani navidezni anarhiji, v resnici pa plovemo močno nazaj, v komunistične čase! Treba je ustvariti bolj normalno duhovno ozračje, če želimo doseči bolj zdrave medsebojne in splošne družbene odnose ter ustvariti osnovne pogoje za dosego sprave!
Prej ali slej bo treba odločno poseči nazaj v zgodovino in začeti čistiti vso skozi leta nabrano, velikokrat lažnivo in ponaredkov polno preteklost. In si na koncu priznati, kdo je v resnici kriv za zgodovinski narodov razkol. V mislih imamo vse zabeležene in dokumentirane vojne zločine obeh strani, vendar po številu močno prevladujoče zločine leve strani, katerih prevladujoča oznaka pa je: zločin revolucije! S tem imamo v mislih res veliko število zabeleženih in dokumentiranih zločinov komunistične revolucije in njenih kronskih voditeljev, rabljev lastnega naroda, ki za dosego cilja, revolucije torej, niso izbirali načinov, poti in orodij, da so uspešno izpeljali državljansko vojno in rdečo revolucijo, vse po doslednem sovjetskem vzoru, preoblečeno v partizanski odpor in narodnoosvobodilni boj, vse z enim samim enotnim ciljem: Po končani vojni priti na oblast in na svoj način in po lastnih zamislih zavladati in zlomiti hrbtenico na smrt prestrašenemu in pokorjenemu ljudstvu!
Izvedba dejanja neposredne javne oprostitve
Kako izvesti dejanje neposredne javne oprostitve? Čeprav je na prvi pogled vse skupaj videti precej zapleteno in naj bi sama izvedba dejanja oprostitve že spočetka lahko predstavljala tako rekoč nepremostljivo oviro, ni tako. Stara ljudska modrost pravi: Kjer je volja, je tudi pot! Dokaz, da se da in da sploh ni tako zapleteno, da te poti ne bi zmogel prehoditi prav vsakdo, ki se, oborožen z močno voljo in predvsem res trdno odločitvijo, da bo odpustil, poda na to pot. Če smo čisto odkriti, je ta pot pravzaprav zelo preprosta in sorazmerno lahka. V nadaljevanju bomo posebej opozorili na zanimiv pravni vidik, najprej pa na kratko opišimo poteze, ki jih mora potegniti tisti, ki želi oprostiti.
Po pravilih, ki veljajo, bi morali najprej počakati, da tisti, ki naj bi mu bilo odpuščeno, sam sproži proces odpustitve, in sicer z jasno izraženo željo in prošnjo po odpustitvi. Menimo, da v naši sedanji situaciji in načrtno ustvarjeni skrajni medsebojni sovražnosti ni smiselno pričakovati takih potez, zato celoten proces aktiviramo tako, da tisti, ki odpušča, besede, s katerimi izreka odpuščanje, prostovoljno izreče javno in dokumentirano. Najbolj primerna se nam zdi objava spominske osmrtnice, v kateri navedemo vse pomembne podatke, (ime in priimek žrtve, kraj zločina in datum, brez navedbe imena storilca), posebej in v okrepljenem tisku pa navedemo besede, ki pomenijo našo odpustitev neposrednemu storilcu (glej prilogo). Tako spominsko osmrtnico nato objavimo v vsaj dveh osrednjih slovenskih glasilih, in če obstaja, tudi v ustreznem lokalnem glasilu. Ni napačno, če objavo spominske osmrtnice ponovimo tudi prek katere od lokalnih radijskih postaj. Odpustitelj ima še eno, nič manj pomembno nalogo, in sicer mora po javni objavi spominske osmrtnice napisati in poslati pismo, naslovljeno na najvišjega predstavnika države (predsednik, predsednica) z jasno in odločno izraženo zahtevo po izreku opravičila s strani države Slovenije, pravne naslednice nekdanje skupne države, za nekoč storjeno zločinsko dejanje. Ves proces je mogoče speljati razmeroma hitro, vse je odvisno od osebnega sprejetja odločitve o oprostitvi.
Nikakor pa vam ne smemo ostati dolžni odgovora na vseskozi živo vprašanje v ozadju: »Čemu?« Vsi vemo, kako globoke so te zaradi vojne in povojne morije povzročene rane in kakšno strašno bolečino zaradi zločina samega in predvsem nemoči preživelih povzročajo. Čas sicer celi, ampak to so rane, ki jih tudi čas ne more pozdraviti sam od sebe, ampak šele večno slovo tistega, ki žaluje, dokončno ustavi bolečino. Ne ustavi in ne sme pa ustaviti dostojnega spomina na prestano. Nehajmo se sprenevedati, da današnja mladina nič ne ve o teh preteklih dogodkih in da je sploh ne zanimajo, ker je zanje pomemben samo trenutek, ki ga živijo, in prav nič drugega! Kakšna laž in sprenevedanje, predvsem pa zavest, da je v glavnem namerno zamolčana usodna resnica o naši državljanski vojni, dobro skriti revoluciji in povojni preteklosti tista, ki še vedno povzroča skrite bolečine in tiho sovraštvo! Dovolj je!
Dejanje javno izrečene odpustitve potomcev medvojnih in povojnih žrtev potomcem znanih in neznanih storilcev, kar mora veljati za obe strani enako, pripelje do izjemnega olajšanja in razbremenitve tako pri potomcih žrtev kot pri potomcih storilcev, kar vemo iz osebne izkušnje! Po spravnem dejanju življenje prizadetih teče normalno naprej, vendar je njihovo življenje sedaj razbremenjeno in zato svobodnejše.
Obstaja pa še en vidik tega dejanja, o katerem prvi hip niti ne razmišljamo. Vedeti moramo, da to osebno spravno dejanje povzroči še nekaj izjemno pomembnega. Sama odločitev in kot neposredna posledica javno izrečena oprostitev namreč trajno obveže oprostitelja k zavezi, da se je z izrekom odpustitve tudi trajno odpovedal vsakršni obliki maščevanja storilcu odnosno njegovim potomcem. In to je edini pošten način, kako z eno potezo lahko presekamo tisti usodni krog sovraštva in želje po maščevanju po načelu Zob za zob, oko za oko!, ki se ga vsi najbolj bojimo. Hkrati pa vsej politiki, ne oziraje se na barvo, odvzamemo pomembno politično orožje in pridamo nov delček k pomiritvi in spravi.
Pravni vidik spravnega dejanja
Naj omenimo še pravni vidik spravnega dejanja. Pomembno se nam zdi, da s strokovno pomočjo odvetnika presodimo, ali je treba sprožiti ustrezen sodni postopek, s katerim zahtevamo od države sodno rehabilitacijo žrtve, če smo mnenja, da ta ni zakrivila ničesar in je bila ubita po nedolžnem. Sodna rehabilitacija pomeni, da sodni organi niso ugotovili ničesar, kar bi inkriminiralo ubitega, torej je življenje izgubila nedolžna oseba. Zakaj potem sodni postopek, za katerega mimogrede povejmo, da se na naših sodiščih običajno vleče kar nekaj let? Zato, ker se lahko hitro zgodi, da se bo našel nekdo, ki vam bo po izdani sodni odločbi in končanem postopku oprostitve še vedno na podlagi lastnega »prepričanja« zabrusil kakšno žaljivko na račun žrtve. Ker imate v rokah dokument o sodnem varstvu, lahko zoper tako osebo sprožite postopek za obrambo časti žrtve.
Na tem mestu moramo omeniti zdajšnjo situacijo in predvsem nesprejemljivo držo, ki jo je zavzela zdajšnja predsednica države Nataša Pirc Musar, ko je izjavila, da ne misli slediti pozitivnemu zgledu svojega predhodnika, nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, in stiskati na tisoče rok ter izrekati individualnih opravičil, pač pa smatra, da je treba najprej s pomočjo vseh zainteresiranih političnih in družbenih elementov, vključno s Cerkvijo, sesti skupaj in se pogovarjati toliko časa, da vsi skupaj končno dosežejo spravni sporazum. Zagotovljena misija nemogoče! Morda namerno tako?
Spoštovana predsednica: namerna in nepotrebna, predvsem pa nespametna in zelo prozorna poteza: Kako bi, da ne bi, mar ne? Prepričani smo, da zamisel, ki vam jo predlagamo, ob vašem samostojnem premisleku in odločni drži lahko vzdrži vsako kritiko, kajti premaknili boste po mnenju zainteresiranih za status quo na videz nepremakljivo in se zapisali v zgodovino kot močna, modra, tolerantna in daleč v prihodnost zazrta voditeljica države. Še močnejša pa bi taka poteza postala, če bi sprejeli neposredno pokroviteljstvo nad Gibanjem za osebno odpuščanje in sožitje in s tem dali ponujeni zamisli tisti status resnega državnega projekta s potrebno družbeno težo, ki jo potrebuje za začetni resnejši zagon. Morda ni odveč prijazen namig, da ta zamisel in vaša odprta pomoč pri njeni oživitvi in pojavljanju med slovenskim ljudstvom po svoji zahtevnosti nikakor ni, ne more in ne sme biti cenena muha enodnevnica, uporabna za sprotno politično rabo in nabiranje cenenih političnih točk, pač pa, dolgoročno gledano, zgodovinsko malce nenavaden, osebno zastavljeni projekt, s katerim se lahko moralno povzpnete dovolj visoko nad slovensko, do neba zaudarjajoče politično močvirje in presežete prislovično slovensko nesposobnost in sovražnost do spoštovanja drugače mislečih. Toliko v razmislek slovenski politiki in predvsem vsem Slovencem doma in po svetu!
Morda spričo zdajšnjega nizkega stanja duha v državi vse skupaj zveni malce naivno in nestvarno. Toda trije uspešno izvedeni primeri (Hribar, Hudnik, Umnik) dokazujejo, da se da, le hoteti je treba!
Pripomba uredništva: Malo pred zaključkom redakcije smo izvedeli, da je gospodu Petru Hribarju uspelo doseči dogovor, da bo Študijski center za narodno spravo (SCNR) prevzel vlogo posrednika njegovih kontaktnih podatkov, dokler se ne uredi kako drugače. Seveda ostaja dogovor z uredništvom Demokracije o posredovanju njegovih kontaktnih podatkov še vedno kot ena od možnosti.
