-3.4 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

V tedniku Demokracija preberite: Praznik lepote vere in hkrati drame zemeljskega življenja

Piše: Gašper Blažič

Za praznik Marijinega vnebovzetja velja, da je to edini »zares katoliški« praznik, ki ga priznava država. Od osamosvojitve Slovenije dalje je to dela prost dan, kasneje nekaj časa tudi medijska senzacija, ko so mediji prežali na »sporne« nagovore zlasti (nekdanjega) ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta.

Za mnoge katoličane, tudi bolj oddaljene, je to predvsem dan za romanje v katerega od Marijinih svetišč, ki jih v Sloveniji ne manjka. Jedro praznika marsikoga spravlja v zadrego, ker gre dejansko za versko resnico, ki jo je potrdila Cerkev, nad čimer mnogi vihajo nos, ker naj bi praznik vnašal zmedo glede ustavne ločitve Cerkve od države (no, takšne ločitve ustava dejansko ne pozna, saj govori le na splošno o ločitvi države in verskih skupnosti, kar pomeni, da je država v izhodišču versko nevtralna in ne obstaja državna religija). Je pa sporočilo Marijinega vnebovzetja vseeno zelo močno: govori o zmagi življenja, o nesmrtnosti in je tako na neki način poletni odmev velike noči. Pa tudi o hrepenenju po lepoti, svetosti in varnosti – zato se tudi v tem času številni zatekajo po pomoč k Mariji, zlasti na Brezjah, kjer je najbolj znana slovenska Marijina milostna podoba, katere nastanek sega v začetek 19. stoletja in torej ni zelo stara.

Škofje gostovali tudi zunaj svojih škofij

Na Brezjah je vsako leto najbolj obiskana slovesnost ob prazniku Marijinega vnebovzetja. Kot že po tradiciji osrednjo mašo vodi ljubljanski nadškof, sedaj je to Stanislav Zore, sicer frančiškan, nekdanji rektor Marijine bazilike, prevajalec, pesnik in pred imenovanjem za ljubljanskega nadškofa in metropolita (2014) provincialni minister slovenskih frančiškanov. Neke vrste brezjanski »domačin« torej. »Morda naš čas, v katerem doživljamo vso silovitost in hkrati nemoč človekovega uma, na poseben način potrebuje življenje in odnose, ki izhajajo iz logike daru. Samo tako bomo lahko nehali biti drug drugemu tekmeci. Samo tako bomo drug drugega nehali ogrožati. Samo tako se drug drugega ne bomo več bali. Samo tako bomo lahko ustvarjali odnose, v katerih ne bo nihče postajal sredstvo za uveljavljanje in uresničevanje drugega. Samo tako bomo lahko besedi brat in sestra začeli uporabljati v Frančiškovem duhu,« je 1. oktobra 2014 zapisal frančiškanskim bratom pred praznikom sv. Frančiška (2014). In zdi se, kot da te besede odmevajo prav te dni.

Je torej čas delitev znotraj Cerkve na Slovenskem mimo? Projekt sinode, ki je sicer zajel vso Cerkev in sedaj prehaja v sklepno fazo, je očitno prinesel tudi pot spreobrnjenja in prenove. Zato so škofje – kakor je videti iz objavljenih govorov –govorili o duhovnem pomenu praznika, pri čemer ni manjkalo glasnih opozoril glede aktualnih razmer. Političnih razprav ni bilo zaznati ne glede na to, da svetopisemsko berilo na ta praznik iz Knjige razodetja omenja »ognjeno rdečega zmaja«, ki se bori proti Mariji in Bogu.

Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine