Piše: dr. Matevž Tomšič
Eden glavnih razlogov za vzpon in prevlado zahodne civilizacije in za njene vrhunske dosežke, ki so privedli do ravni blaginje, kakšne ni bilo v svetovni zgodovini, je v tem, da ji je v bistveno večji meri kot drugim uspelo vzpostaviti meritokratske kriterije. To pomeni, da so ljudi nagrajevali in jim podeljevali status na podlagi njihovih življenjskih zaslug.
Načelo meritokracije je utemeljeno na individualističnem pojmovanju človekove narave, po katerem je vsak posameznik kot oseba edinstven. Na tem temelji koncept človekovega dostojanstva, ki pripada vsem ljudem ne glede na njihove osebne okoliščine. To se dopolnjuje s prepričanjem, da so ljudje enakopravni, a ne enaki, kar pomeni, da vsem pripadajo iste pravice in svoboščine, se pravi, da so enaki pred zakonom, vendar se razlikujejo med seboj po sposobnostih, po podjetnosti in delavnosti, zato je pravično, da jim pripadajo različne nagrade, tako materialne kot nematerialne. Razlike v dohodkih in socialnem statusu so torej ne samo dopustne, ampak tudi upravičene, a le pod pogojem, da so posledica individualnih dosežkov, ne pa različnih pripisanih momentov (družinskega pedigreja, pripadnosti določeni socialni skupini itd.), na podlagi katerih so nekateri privilegirani nasproti drugim.
Seveda tudi zahodne družbe niso brez privilegijev. Vse do t. i. meščanskih revolucij in odprave fevdalnega reda so bili ti sistemska kategorija. Ključni družbeni položaji so bili tako rekoč »rezervirani« za pripadnike plemstva. In tudi po formalni ukinitvi teh privilegijev niso ljudje kar naenkrat postali dejansko enakopravni.
Tudi v današnjih časih ni mogoče zanikati, da ima nekdo, ki ima to srečo, da se rodi v premožni družini izobraženih in družbeno dobro povezanih staršev, boljše izhodiščne pogoje za uspeh v življenju. Vendar sedaj − ne samo da so vsi položaji v normativnem smislu dostopni vsem pod enakimi pogoji − obstajajo tudi mehanizmi, predvsem brezplačno šolstvo, dopolnjeno s sistemom štipendij za nadarjene, ki omogočajo tistim iz manj ugodnih socialnih razmer, da pridejo do izobrazbe in s tem do uspešne kariere. Nekatere države pa poznajo celo instrumente t. i. pozitivne diskriminacije, ki postavljajo v ugodnejši položaj (denimo pri zasedbi določenih delovnih mest ali vpisu na univerze) pripadnike tistih družbenih skupin, ki naj bi bile socialno, ekonomsko in politično zapostavljene.
A v zadnjem času postajajo določene težnje po doseganju enakosti med ljudmi in s tem večji socialni pravičnosti precej problematične. To se nanaša na tiste, ki so povezne z ideologijo prebujenstva. Prebujensko razumevanje človeka je izrazito kolektivistično, saj smatra, da ga skoraj v celoti opredeljuje pripadnost določeni skupini z vnaprej pripisanimi lastnostmi. Poleg tega gleda na te skupine na izrazito manihejski način: ene so izkoriščevalke, druge izkoriščane. Ali konkretneje, belci, moški in kristjani sodijo v prvo, pripadniki drugih ras (predvsem črnci), ženske (z delno izjemo belk) in pripadniki drugih religij (predvsem muslimani) pa v drugo kategorijo.
Namesto doseganja enakih pogojev prihaja na ta način do spodkopavanja meritokracije. Tisti, ki so kolektivno označeni za izkoriščevalce, imajo ves čas nekakšen občutek krivde, zato se izogibajo ustvarjanju vrhunskih rezultatov, ki bi bili lahko označeni kot nov dokaz njihove privilegiranosti. Na drugi strani pa tiste, ki so označeni za izkoriščane, prevevata pasivnost in apatija, saj se jim dopoveduje, da je status žrtve njihova stalnica – zato se jim na splača za nič prizadevati. Tudi to, da jim sistem »gleda skozi prste« ter del politike in medijev stalno upravičuje kršenje pravil pripadnikov določenih manjšin (češ da je to zaradi njihove »deprivilegiranosti«), tem ljudem ne pomaga; nasprotno, ohranja njihov položaj na družbenem obrobju.
