Piše: Lucija Kavčič
Pred vami je drugi del pogovora s slovakistom, prevajalcem in nekdanjim profesorjem na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Andrejem Rozmanom, ki je sodeloval pri pripravi študijskih programov za bohemistiko, polonistiko in slovakistiko na FF. Pripovedoval je o svojih pogledih na slovaško zgodovino, politiko in literaturo in se ozrl po svojem prevajalskem delu.
Pod Avstro-Ogrsko Slovakom ni bilo lahko …
Po avstrijsko-ogrski nagodbi leta 1867 so se Slovaki znašli v nezavidljivem položaju. Na Ogrskem so državo vodili po načelu: En narod, en jezik, ena vera in en vladar. Leta 1870 so ogrske oblasti zaprle vse slovaške narodne ustanove. Matico slovaško, tri gimnazije in liceje. Učni jezik je bila madžarščina, Slovaki pa so se znašli v dvajsetletnem vrtincu brezkompromisne madžarizacije. Slovaški jezik so skrivaj ohranjali samo v evangeličanskih in nekaterih katoliških župniščih. V devetdesetih letih 19. stoletja je popustil pritisk madžarizacije, Slovakom so se znova odprle možnosti za sodelovanje s Čehi. Zanimivo pa je bilo tudi reševanje slovaškega knjižnega jezika.
V kakšnem smislu?
Že v 15. stoletju so slovaška svobodna kraljeva mesta sprejela češčino kot uradni jezik poleg latinščine in nemščine. Po tridesetletni krvavi vojni v 17. stoletju je iz čeških dežel na ozemlje današnje Slovaške pribežalo veliko evangeličanskih duhovnikov in učiteljev, ki so s sabo prinesli učbenike in drugo teološko literaturo. Na Ogrskem je takrat veljalo nepisano pravilo verske tolerance (Čigar zemlja, tega religija), zato se je v primerjavi s Slovenijo ohranila Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi. Madžari pa so bili kalvinisti. Proti koncu 19. stoletja je vse glasnejša postajala ideologija čehoslovakizma, dvoedini češkoslovaški narod torej in češkoslovaški jezik z dvema različicama.
Kako je bilo po prvi svetovni vojni?
Ko se je končala prva svetovna vojna in je bila ustanovljena Češkoslovaška republika, v Slovaški ni bilo niti ene slovaške šole, zelo malo učiteljev in uradnikov, ohromljeno je bilo delo pošte, železnic in drugih ustanov. Nova država je morala v najkrajšem času urediti probleme s šolstvom. V dvajsetih letih so ustanovili mrežo slovaških šol, v Bratislavi so ustanovili univerzo in Narodno gledališče, a glej ga, zlomka, večina učiteljev in igralcev je bila Čehov, ki so bili privrženci čehoslovakizma. V nasprotju s Slovenci so imeli Slovaki srečo, da so se priključili h gospodarsko, kulturno in demokratično bolj razvitemu narodu. Prvi češkoslovaški predsednik Tomaš G. Masaryk je bil po očetu slovaškega rodu.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
