9.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 25 novembra, 2024

(PISMO BRALCA) Sovraštvo do sveta

Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica

Živimo v postmoderni oz. pozni moderni. Teror totalitarizmov, ki so opustošili svet v 20.stoletju in ki so poskušali ta svet preoblikovati (ustvariti nov svet in novega človeka), se je pokazal kot neprimerno sredstvo za kaj takega. To bližnjo preteklost je treba upoštevati, ker živimo v časih njenih posledic: danes se ti cilji skušajo dosegati z drugimi sredstvi, to danes poskuša kulturni marksizem, ne več s terorjem, ampak s spreminjanjem miselnosti množic.

To dogajanje v kulturi Zahoda zelo dobro in v detajle opisuje odlična francoska filozofinja Chantal Delsol v knjigi z naslovom »Sovraštvo do sveta«. Sicer se ji pozna, da je Francozinja (a tudi katoličanka), v svojih izvajanjih večinoma izhaja iz idej francoskega razsvetljenstva in francoske revolucije, navaja pa tudi judovsko-krščansko izročilo.

»Svoboda, enakost, bratstvo!« – znano geslo ta revolucije, ki je usodno vplivala na dogajanje v naši civilizaciji. Predvsem se ona posveti problematiki enakosti in razvije idejo ukoreninjenosti in emancipacije. Nacizem je bil ideologija ukoreninjenosti (arijska rasa, starodavna mitologija…), komunizem kot sin razsvetljenstva pa je skušal udejaniti tisto, kar je spodletelo jakobincem v francoski revoluciji, popolno enakost (emancipacijo). Oba totalitarizma so ustvarili ljudje (po njej »demiurgi«), ki so skušali preoblikovati svet, zgraditi nov svet in novega človeka. Pokazalo se je, da je to mogoče le s terorjem, pojavil se je despotizem najhujše vrste, enakost pa se je pokazala kot utopija, ker se je kaj hitro pojavila neka nova neenakost (nomenklatura). Vendar, po propadu komunizma je ideja emancipacije ostala, zelo živa je bila že ves čas tudi na Zahodu (Evropa, ZDA), od nje pa izhaja »sovraštvo do sveta«: ta svet je svet preteklosti, ki bi ga emancipacija najraje izbrisala, ker je to svet posebnosti, drugačnosti, razlik, hierarhij, kar vse tvorijo tradicije, vera družina…, in kar vse povzroča »ukoreninjenost«.

Ta zahteva po popolni enakosti in odpravi vseh razlik je v našem času dosegla vrhunec v teoriji spola – odpraviti hoče celo najbolj temeljno in biološko pogojeno razliko – med moškim in žensko. Dogajanje v naši civilizaciji v zadnjem času je torej mogoče bolje razumeti v luči spopada med ukoreninjenostjo in emancipacijo, ki na politični ravni poteka med levimi in desnimi strankami. V luči ideoloških razlik med »ukoreninjenostjo« in »emancipacijo« je mogoče tudi bolje razumeti različen odnos levih intelektualcev na Zahodu (in tudi pri nas!) do nacizma in komunizma. Čeprav sta bila oba režima enako ubijalska (holokavst, holodomor…), je bil nacizem obsojan dosti bolj kot komunizem, in sicer zato, ker gre pri njem za ukoreninjenost. Gotovo je to tudi eden od razlogov, zakaj naša država še vedno ni uradno obsodila komunizma – ker gre pri njem za emancipacijo.

Se pravi, družbena gibanja na današnjem Zahodu, kot so kulturni marksisti, progresivci, woke-isti in globalisti (slednjim je s prvimi skupno to, da želijo odpraviti narode in nacionalno državo, družino, vero…) stremijo k popolni emancipaciji in zato hočejo odpraviti vsako ukoreninjenost, ki jo vidijo kot oviro na poti do tega cilja. Usmerjeni so v »napredno« prihodnost in vso tradicijo vidijo kot mračno preteklost in nazadnjaštvo. Tudi zaradi sredstev, ki služijo naprednim ciljem emancipacije, je Zahod postal tako dekadenten in nekakšna ponovitev Sodome. In pri tem pozabljamo na odločilno vlogo znanosti in tehnike, na njuno masovno zlorabo. Moderna znanost, ki je orožje racionalizma, zanika Boga in zato vodi v ateizem, ateizem pa v razbrzdanost, iz dveh razlogov: ker je to edino in kratko življenje treba izkoristiti za užitke, in ker se greh ne priznava več. Vse skupaj še pospešuje in podpihuje moderna (digitalna) tehnika – v tem vidim vzrok takšne poplave pornografije na internetu. Jasno, da toliko propagande za takšno, povsem »svobodno« in razpuščeno spolnost uničuje družino in povzroča velik odpad od krščanstva – kar vse pa je tudi cilj prej navedenih ateističnih gibanj, ki stojijo za vsem tem. Pri tem so nedvomno največje tarče in žrtve ravno (zelo permisivno vzgojeni, v duhu vse-dovoljenosti in nepriznavanja meja) današnji mladi – ker so z malimi ekrani zasvojeni in se vanje vse najmočneje vtisne. In v tem (ker to uničuje njihove duše) vidim tudi enega glavnih vzrokov za vedno več nasilja med njimi, za nespoštovanje starejših in zavračanje avtoritet (učiteljev). Ni težko razumeti katastrofalnega stanja po sodobnih šolah.

Za konec je nujno omeniti še naslednje: ali se sodobni evropski levičarji (ateisti), ki hočejo Evropejcem porezati korenine (v veliki meri so jih že) in jim odvzeti identiteto (zaradi krščanstva je bila Evropa v zgodovini močna!), zavedajo, da tako ošibljena in dekadentna Evropa lahko postane lahek plen islama, ki jo je v zgodovini že večkrat skušal zavzeti? In če islam v Evropi dokončno zmaga, bodo ravno oni njegove prve in največje tarče in žrtve – muslimani sicer prezirajo kristjane (jih imajo za nevernike, sebe za večvredne), a še bolj prezirajo ateiste, zanje so ateisti psi, lahko se zgodi, da jih bodo začeli pobijati kot pse.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine