(INTERVJU) Dr. Boštjan M. Turk: “Fant od naše Tine je zabaven. On je boljši komik od Šarca.”

Piše: Petra Janša

“Mi imamo dejansko krasno komedijo, ki se dogaja, samo ta komedija ima zelo žalostne učinke. In njegove laži postajajo komične,“ je Boštjan M. Turk komentiral aktualno politično dogajanje.

O nedavnem izidu volitev v Franciji, radikalnem islamu, volilnem sistemu in vzponu Levice, (ne)delu Golobove vlade, nedelujočem pravnem sistemu v Sloveniji, Jetnikih svobode, štirih jezdecih apokalipse in novem razredu smo se pogovarjali z dr. Boštjanom M. Turkom, odličnim analitikom političnih razmer tako pri nas kot v tujini.

Gospod Turk, življenje v Franciji poznate od blizu. Lahko za naše bralce komentirate izid zadnjih volitev v tej državi?

Ne glede na to, da vsi govorijo, da je zmagala stranka Mélenchona oziroma tako imenovana levičarska Nova ljudska fronta, to seveda ni res. Zmagala je stranka Marine Le Pen oziroma stranka Jordana Bardellaja, ki je dobila 10 milijonov glasov, kar je za slovenske razmere nekaj nepredstavljivega, medtem ko je drugouvrščeni Mélenchonov blok dobil 7,5 milijona glasov. Gre za razliko 2,5 milijona glasov, kar je tudi za Francijo ogromno. Samo volilni sistem je tak, da so se v drugem krogu parlamentarnih volitev povezali med sabo tisti, ki so popolnoma nepovezljivi – to je Mélenchonova Nova ljudska fronta ter Macronova sredinska stranka sinteze kapitala in socialističnih idej, kot je naš osmi marec. Potem je seveda glede na volilni izid dalo to, da ima francoski Nacionalni zbor Marine Le Pen neproporcionalno manjše število poslancev v narodni skupščini, kot bi ga sicer moral imeti glede na število glasov.

Se pravi, da je volilni sistem omogočil tak rezultat?

Ja. Je pa dejstvo tudi to, da nobena od teh skupin nima večine in da je stvar popolnoma nepredvidljiva. Še očitnejše dejstvo pa je, da nobena večina ne more nastati, ker med Marconovo renesanso in republikanci ter Mélenchonovo Novo ljudsko fronto ni nobenega skupnega imenovalca. Mélenchon je namreč neki protokomunist, leta 1968 je bil pripadnik študentske komunistične organizacije, sodeloval je v vseh teh procesih revolucij ’68, ki jo popisuje moja prejšnja knjiga Vojna za mir. Je proruski, mislim, da je bila njegova stranka Nepokorjena Francija edina, ki ni obsodila pokola 7. oktobra lanskega leta, in edina, ki podpira Hamas. Macron je njegovo popolno nasprotje – je za Ukrajino oziroma celo v zadnjem času intenzivno sodeluje pri pomoči Ukrajini, je za Izrael. Mélenchonova ideja je, da bi obdavčil vse, kar je nad 400.000 evrov, z 90 odstotki. Mélenchon bi torej najprej obdavčil  svojega eventualnega koalicijskega partnerja Macrona, za katerega vemo, da si je nabral kar nekaj milijonov. To je popolna norost, ki se je sedaj pojavila. Bardella je 10. 7. govoril o mogočih predčasnih volitvah, za katere mislim, da postajajo edini realni scenarij.

Kako je mogoče politično sobivanje skrajne Levice in radikalnega islama, če ta sploh obstaja? Nekateri namreč pravijo, da slednjega v EU ni.

Zelo nenavadna trditev, ker se Francija že ves čas bori proti radikalnemu islamu. Prejšnji avstrijski kancler Sebastian Kurz je nastopil zoper radikalni islam, zaprl vse mošeje, v katerih se je pojavljal radikalni islam, nastopil je celo proti političnemu islamu, vsi, ki so bili obsojeni zaradi dejanj, povezanih z radikalnim islamom, so bili tudi po izpustu iz zapora deležni posebnih obravnav, se pravi elektronskega nadzora. Tako da radikalni islam seveda obstaja. Odgovor na to vprašanje je sledeč – to je nastalo v glavah neomarksistov, te kaviarlevice in bruseljske rdeče-modre birokratske buržoazije. Povedal bom primer iz leta 1979. Kot veste, je prišlo do revolucije v Iranu, ki jo danes vsi poznamo kot islamsko revolucijo. Napravili so jo trije deležniki. Najmočnejši deležnik je Homeinijeva radikalna  Muslimanska bratovščina, drugi deležnik je bila Komunistična partija Irana in tretji so bili tako imenovani zahodni liberalni intelektualci, ki so se že takrat navduševali nad podobnimi zadevami, kot se danes ta intelektualna dekadenca na Zahodu navdušuje nad LGBT, in to v oblikah, v katerih je to obstajalo.

Bo torej islam konservativcem naredil uslugo in se spopadel z noro levičarsko agendo LGBTQ+?

Gre za razpad sistema. Michel Houellebecq je to zelo lepo opisal v romanu Podreditev. In ta scenarij iz knjige se je zdaj zgodil. Muslimani so dali svoje glasove levici, da bi prišli na oblast in uveljavili svojo voljo, kar je popolnoma legitimno. Velikokrat pri tem uporabijo, kot pravijo temu pametni Francozi, “les idiots utiles” – to so koristni idioti. Evropska levica je koristen idiot. To ni žaljivo, to je terminus technicus, ki ga uporablja moj kolega, eden najboljših političnih analitikov, Alexandre del Valle. Sam mislim, da problem Evrope ni islam.

Če ponazorim – cerkve niso prazne zaradi islama. Problem Evrope je globalen, problem Evrope je v tem, da je prisiljena v to, da se mora odreči svojim koreninam, krščanstvu, družini, nacionalni kulturi, nacionalnim jezikom. Ko se odreče vsemu temu, ostane velik nič, nihil. In na ta nič, saj je prostor vedno poln, pride islam. Islam je samo izkoristil šibkost Evrope. Zakaj islam ni že prej posedel Evrope? Ker je Evropa imela svojo identiteto, vero, kulturo in svojo zavest o tem, da je Evropa. Zdaj pa zadnjih deset let s tako imenovanim prebujenstvom to zavest Evrope ubijajo. To je popolnoma nerazumljivo in nesprejemljivo. Nerazumljivo tudi zato, ker nihče od intelektualcev ne opozarja na to. Islam prihaja na neko pozicijo, ki je zanj logična. Pa ne samo za islam. Kitajci enako razmišljajo. Evropo imajo za dekadenten Zahod, ki bo propadel. To so uradne ocene, analize, ki jih daje delati politbiro kitajske komunistične partije. Pred covidom so bili swingerski klubi skoraj bolje obiskani od nedeljskih maš. Krščanstva v Franciji tako rekoč ni več. Pet odstotkov od nekdaj najmočnejše katoliške države je še nedeljnikov. Pa to ni zaradi islama, to je zaradi tega, ker so se ljudje preobjedli belega kruha in pozabili na Boga in nase.

Bi sprememba volilnega sistema v Sloveniji, ki se nam obeta, omogočila podoben scenarij?

Gotovo. V Sloveniji obstaja zelo močan odpor tako kot v Franciji, s tem da je slovenska demokratična alternativa v tem trenutku sposobna nagovoriti nekoliko več ljudi kot v Franciji. Mene je presenetilo 7,5 milijona glasov za levico po vsem tem, kar smo videli. Morate vedeti temeljno dejstvo, da Slovenija ni nikoli pretrgala kontinuitete partijske oblasti. Bile so neke omejitve partijske oblasti s strani Evropske unije. Drugače pa so komunisti mojstri manipuliranja, laži, kraje. Samo poglejte, kaj se dogaja v pravosodju. Slovenija je popoln unikum, a ker je tako majhna, o tem nihče ne govori. Ni države v Evropski uniji, ki bi bila povsem brez delujočega pravosodja, kot je to v Sloveniji.

Kako sicer ocenjujete (ne)delo Golobove vlade po dobri polovici mandata?

Katastrofa. Tragikomedija. Če ne bi imelo to neposrednega učinka na ljudi, če ne bi bilo življenje za eno tretjino dražje, kot je bilo prej, če ne bi bila Slovenija po 33 letih samostojnosti ogrožena, ker nima pravne države, ker se policija absolutno zlorablja za obračunavanje z ljudmi, ki mislijo drugače. Sicer je nedelujoča. Prav zdaj so tri mafijce, ki naj bi bili obtoženi, aretirali, potem pa jih izpustili. Iz koga se norčujejo? Zadeve pri nas tudi zastarajo, potem pa se človek vpraša, zakaj zastarajo. Mogoče zato, ker morajo zastarati? Poleg tega so odprte meje. Država, ki nima nadzora nad mejami, ni država. Drugače pa je tudi fant od naše Tine zabaven. On je boljši komik od Šarca. Iz svoje prakse vidim, da gre za teorijo komičnega, ki jo je razvil Henri Bergson. Se pravi, gre za nekaj, kar odstopa od običajnega reda stvari – pijanček se zdi smešen, ker ljudje hodimo po cesti normalno, on pa ne. In to je smešno.

Se v Sloveniji dogaja Patria 2?

Seveda, ker nimamo pravne države.

Ne, ne mislim zadeve Trenta. Premier Golob je namreč napovedal nakup vojaških osemkolesnikov v finskem podjetju Patria …

Meni se zdi najprej smešno to, ker iz tega nakupa nič ne bo. Po drugi strani pa je ta zadeva toliko čista, da jo lahko naredimo brez razpisa.

Procesa Patria 2 torej ne bo?

Ne, ker tudi patrij ne bo.

Kako pa komentirate zadevo Trenta? Se nam res obetajo predčasne volitve?

To je bolj kazen za zmago na evropskih volitvah. Na teh volitvah je zmagala stranka, ki ji predseduje oseba, ki je kriva, da je kupila neko stvar, ki ji je zrasla vrednost. Ti ljudje ne razumejo tega, da je on to prodal, ko smo bili že v EU. Z vstopom v EU so cene zemljišč de facto zrasle. Če gledaš z očmi določenega investitorja, je to ena najboljših investicij, ker se turizem vedno bolj drobi, obstaja butični turizem, ponudba Soče je oblegana. To je sijajna investicija. In ko bo enkrat narejen predor pod Vršičem, bo to super turistična destinacija. Pri zadevi Trenta gre za zlorabo pravosodja v najbolj klasičnem pomenu besede.

Bavconovemu “pravosodju” posvečate kar precej strani v novi knjigi Jetniki svobode. Tam omenjate izraz “ljubim te kakor trn v peti”. Kaj ste mislili s tem?

Meni je Lovro Šturm, s katerim sva dolga leta sodelovala, rekel, da je bil avtor kazenskega zakonika prav Ljubo Bavcon. Ta kazenski zakonik je predvideval za dejanja zoper integriteto SFRJ najstrožje kazni – za razmišljanje o odcepitvi Slovenije od SFRJ celo smrtno kazen. Šturm me je opozoril, naj bomo pozorni predvsem na komentarje v kazenskem zakoniku. Ljubim te kakor trn v peti pa pomeni to, da Bavcon ljubi Slovenijo, s katere najvišjim državnim odlikovanjem je bil odlikovan, kakor trn v peti. Kajti če je ne bi ljubil kakor trna v peti, potem ne bi mogel predvidevati smrtne kazni za samostojno Slovenijo. Ta zakonik je bil v veljavi tik pred zdajci. Bavcon je leta 1989 sestopil, kot pišem v knjigi, kot varuh človekovih pravic in bil za varstvo človekovih pravic nagrajen z najvišjim odlikovanjem države, za katero je še pred desetletjem predvideval smrtno kazen. Kazenski zakonik bi bilo treba ponatisniti, da bi videli, da danes sodijo na enak način, kot so sodili včasih.

Moja knjiga se opira na Đilasovo knjigo Novi razred. Đilas pravi, da v totalitarnem sistemu ni namen pravosodja ugotavljati dejansko človekovo krivdo, namen je ugotoviti in najti razrednega sovražnika in ga procesirati. Kazensko pravo je samo v funkciji, da to uresniči. Točno to se dogaja s Trento, točno to se je dogajalo s Patrio. Točno to se je dogajalo meni, ko so me zaradi sedmih stavkov o Jožetu Pirjevcu oziroma Giuseppeju Pierazziju in Venu Tauferju, predvsem o njegovi poeziji, za katero imam vse licence tega sveta, začenši z doktoratom Sorbone, da o njej razsojam, obsodili na letno plačo, ki jo zaslužim na Filozofski fakulteti UL. Če ti obsodiš človeka z dvema majhnima otrokoma, da da letno plačo zaradi sedmih stavkov, ga obsodiš zato, da ga boš uničil. Najhuje je to, da večina te globe pride iz tako imenovanih zamudnih obresti, za katere sploh nisi ti kriv. Nisi kriv, če sodišča ne funkcionirajo. V Avstriji to ni mogoče, v šestih mesecih je zadeva pripeljana do konca. Instituta zamudnih sodnih obresti sploh ne poznajo.

Če povzamem, se vzrok za to, da smo danes “jetniki Svobode”, tokrat pisano z veliko začetnico, skriva v polpretekli zgodovini, v laži o t. i. OF?

Knjigo sem začel z mislijo Roberta Goloba, ki je prišel v Ljubljano in rekel: “V državi vlada fašizem, jaz vas bom osvobodil.” Če bi Golob ta stavek izrekel v kakšni drugi državi, bi mu rekli, da je trčen. Rekel sem si, iz tega ne bo nič. Ampak ne. Na volitvah je ta človek dobil 400.000 glasov. Mislil sem si, da mora biti v mentalnem instrumentariju tega naroda nekaj narobe, da mora biti neka okvara, da ljudje prepoznajo, da imamo fašizem, in da so potrebni osvoboditve. Vprašal sem se, kdaj se je to že zgodilo. Ugotovil sem, da se je s tako imenovano Osvobodilno fronto. Če je čista laž to, kar je izgovoril Robert Golob, poglejmo, ali je Osvobodilna fronta tudi čista laž.

Boris Pahor je izdajal revijo Zaliv v svinčenih časih, ki jo je v Sloveniji brala večinoma Udba. Ker če so te dobili z Zalivom, se ti je slabo pisalo. In za Zaliv je pisal France Miklavčič alias Jože Gradišar. Revija Zaliv je še danes v tako imenovanem defondu NUK. Ta je bil včasih dostopen samo udbovcem. Notri je bila tako imenovana zamejska literatura, ki ni bila na liniji režima. V njej sem našel citat Jožeta Gradišarja oziroma Franceta Miklavčiča, češ – kaj oni govorijo o ustanovitvi Osvobodilne fronte, če je pa eden od glavnih partijskih funkcionarjev Miha Marinko v svojih spominih rekel, da Osvobodilna fronta sploh ni bila takrat ustanovljena.

In kaj piše?

V knjigi na strani 199 zapišem citat Mihe Marinka: “Potovanja s Tonetom Tomšičem se spominjam zato, ker mi je služilo po vojni za dokaz, da 27. april ni točen datum ustanovitve OF. Potovala sva v Zagreb konec aprila, med drugim tudi z namenom, da dava Kardelju in Titu potrditi besedilo proglasa za Protiimperialistično fronto in dobiva od njiju morebitne pripombe. Besedilo proglasa smo napisali pri Luki, ki je bil takrat sekretar Centralnega komiteja Slovenije. Ob pisanju se je pokazalo, da se Luka, Kidrič, Tone in jaz v nekih podrobnostih ne strinjamo. O njih naj bi odločil Kardelj v Zagrebu. Tone je z nevidno pisavo prepisal osnutek na ovojni papir in ga tako nosil s seboj. V Zagrebu smo ga razvili, pretipkali in dali tovarišu Titu, Kardelju in drugim v odobritev. Z manjšimi popravki so tekst spet prepisali z nevidno pisavo in s tem sva se vrnila v Ljubljano, toda šele po 1. maju, ker so tovariši v Zagrebu menili, da ni dobro zaradi poostrene kontrole potovati na dan 1. maja. Zato sem tudi dvomil, da je 27. april dan ustanovitve OF.” To je pisal Miha Marinko. A naslednja stran Marinkovih spominov odkrije bistveno stvar. V zvezi s tem moramo dobro premisliti tale odstavek: “V tednih po objavi proglasa ‘Protiimperialistične fronte’ je sledila zelo živahna politična in organizacijska dejavnost in snovanje odborov, katere pobudniki so bili komunisti.” Toliko o neodvisnosti OF od komunistične partije. In naprej: “Proglas sicer še ni pozival na oborožen odpor in ime Protiimperialistična fronta je bilo spremenjeno v OF. Okoliščine še niso dovoljevale, da bi pozivali na oborožen odpor.” Katere okoliščine? Tu pridemo do bistva. Zato, ker so bili t. i. osvoboditelji od fašizma, fašisti, ker so bili v koaliciji s fašisti prek pakta Hitler-Stalin v Hitlerjevi vojski, v tistih armadah, ki so se bojevale proti edinemu, ki se je tedaj bojeval proti Hitlerju, to so bili angloameriški zavezniki, kot jih imenujejo − imperialisti.

Zato so ustanovili Protiimperialistično fronto. Ipso facto, to je dokaz, da so bili fašisti. Če beremo naprej: “Najprej je bilo potrebno ljudi politično mobilizirati in organizirati množice v odborih OF. Tedaj je bilo treba čim bolj izkoristiti razkroj in demoralizacijo v bivših meščanskih strankah, katerih vrhovi so bili krivi, da je stara Jugoslavija tako klavrno končala.” Tu pa je bistvo vsega. Jaz v knjigi Jetniki svobode govorim o štirih jezdecih apokalipse. To so štirje jezdeci apokalipse Osvobodilne fronte. Prvi jezdec je laž, kar smo ravnokar prebrali, saj 27. aprila sploh niso ustanovili Osvobodilne fronte, pa tudi nobenega muzeja niso postavili. Saj ničesar ni bilo. Prav tako ni nobenega zapisnika o ustanovitvi OF. Drugi jezdec je tako imenovani notranji sovražnik, ki je najbolj nevaren. Nikoli v slovenski zgodovini Slovenci nismo poznali notranjega sovražnika. Poznali smo zunanje sovražnike, kot so Turki, Nemci. To v knjigi zelo natančno analiziram. Osvobodilna fronta uvede pojem notranjega sovražnika.

Kar je sprožilo državljansko vojno?

Ja. Tako imenovana osvoboditev pomeni največji masaker, ki je bil v slovenski zgodovini kadarkoli izvršen nad Slovenci in ki so ga izvršili tako imenovani pripadniki sovjetsko-moskovske transverzale, ki je ostala ista, kot je danes. In še ena zadeva, ki je izredno pomembna, je tretji jezdec apokalipse. To je sprememba slovenskega narodnega značaja, kar opisujem v zadnjem poglavju knjige, ko pojasnjujem, zakaj novi obrazi. Oni so poudarili  negativne točke v slovenskem značaju, ki so jim najbolj ustrezale za manipulacijo.

Kaj pa četrti jezdec apokalipse?

Četrti jezdec apokalipse je povezan s samostojno Slovenijo. Upravno središče slovenskega ozemlja je bilo vso zgodovino zunaj slovenskega ozemlja – večino časa na Dunaju, zadnji čas pa v Beogradu. Oni pa so ga premaknili v Moskvo. Ker so delovali po direktivah Moskve, je potem ta transverzala Moskva-Beograd ostala do trenutka, ko se je po logiki zgodovine in neki inerciji propadajočega komunističnega sistema upravno središče slovenske države začelo pomikati proti ozemlju slovenske države in se po koncu osemdesetih let poklopilo s slovensko državo. Rojena je bila samostojna država s prestolnico Ljubljana, ki je kot take nikoli niso sprejeli. Četrti jezdec apokalipse je spet tukaj – to je Beograd, kamor hodijo najpomembnejši predstavniki oblasti v Sloveniji, kot sta Zoran Janković in Aleksander Čeferin, ki hodita v Beograd podpirat Aleksandra Vučića, ki pa ima interese tukaj. Naslednji sveženj v knjigi je slovenski svet : srbsko-ruski svet. Rusija ima neverjetne interese na Balkanu. Mislim, da Balkan postaja počasi sod smodnika, kot sta Bosna in seveda Slovenija. To je sedaj ista transverzala, kot je bila. Vsa  stopnja rusofilstva, ki je v vrhovih slovenske oblasti, je popolnoma logična, ker ti ljudje slišijo na Beograd in Moskvo. Nikoli niso slišali na Ljubljano. Zato jo sedaj onesnažujejo, uničujejo, v Ljubljani slovenska beseda ni več prevladujoča. To je četrti jezdec apokalipse, ki postaja ob čedalje šibkejši Evropi vedno bolj nevaren. Knjiga pripoveduje tudi o neverjetnem boju med slovensko državo, med slovenstvom, in partijskimi recidivi, ki nikoli niso mogli sprejeti slovenstva. Eden glavnih akterjev knjige je Milan Kučan in to preprosto zato, ker novi razred so gospodje tovariši.

Kaj bi danes rekel Milovan Đilas? Da je bila njegova formula o novem razredu gospodov tovarišev pravilna?

Absolutno. Slovenija je v ključnih segmentih čista kopija nekdanjega partijskega sistema. Socialistično gospodarstvo izključno deluje z inflacijo in ta je nujni del socialističnega gospodarstva. In Slovenija ima inflacijo. Zakaj je socializem usmerjen proti delovnemu človeku, proti malemu človeku? Ker inflacija najbolj po prstih udari malega človeka, ne novega razreda. Srednji sloj izginja, družba se ločuje tako kot včasih v socializmu. Golob je tipični predstavnik novega razreda, je tipično partijsko dete.

Novi razred komunistične buržoazije?

Seveda. V Ljubljani obstaja tako imenovani “Banditendorf” ali “Partizanska vas”, kar opisujem tudi v knjigi. Tam je bil do nedavnega najdražji kvadratni meter zemljišča v Ljubljani. Tam je imel vilo Janez Kocijančič, kamor se je vedno pripeljal z BMW. To je pod Rožnikom. “Banditendorf” se simbolično začne z Vidmarjevo vilo, kjer naj bi bil ustanovljen OF. To opisuje tudi Đilas v svoji knjigi Novi razred, da sta področna šefa partije in Udbe imela najlepši hiši in najboljša avtomobila. Kardelj je imel recimo vilo z bazenom. Kdo ima vilo z bazenom? Ameriški milijonarji. Ali ima delavski razred vilo z bazenom? Ne da bi vedel. Tito pa je imel sto vil s sto bazeni in celo Brione.