Piše: Vida Kocjan
Slovenijo vodi »koalicija s civilno družbo«. Predsednik vlade Robert Golob te koalicije ne zanika. Nasprotno. Že takoj po izvolitvi je nenehno omenjal »civilno družbo« in »koalicijo s civilno družbo« ter slednje tudi vneto dokazoval prek različnih protokolarnih sprejemov in s fotografijami.
To pomeni, da državo vodijo Gibanje Svoboda, SD in Levica ter vsem dobra znana »civilna družba«, sestavljena iz nekdanjih petkovih biciklistov z dodatki. Priča smo torej Golobovi koaliciji s t. i. civilno družbo, kar je evropska posebnost.
Golobovo Gibanje Svoboda zelo blizu »fronti«
Na to je že pred meseci v enem od intervjujev opozoril pravnik prof. dr. Andrej Fink in dodal, da je Golobovo »gibanje« zelo blizu »fronti«, kar pomeni, da v Sloveniji še vedno prevladuje nekdanje frontovstvo. »Tako se med nekdanjo avantgardo (komunistično partijo) in današnjimi ̍dediči̍ vsebinsko pne isti lok, pa ne ustavni. (Se še kdo spomni Kula?) Ta lok povezuje nekdanje gibanje z današnjim Gibanjem – nekdanjo ‘svobodo’ z današnjo Svobodo. Formalne avantgarde ni več, neformalna pa ostaja. Danes imamo Gibanje + civilna družba + nevladne organizacije + SZDL(?). Levičarske stranke so praktično izginile.« Priče smo Golobovi koaliciji s t. i. civilno družbo, kar je evropska posebnost.
Urednik Demokracije dr. Metod Berlec pa je v komentarju novembra lani z naslovom Soočeni smo s skoraj popolno hegemonijo tranzicijske levice zapisal: »Očitno je torej, da se na tranzicijski levici zelo dobro zavedajo, da je za vzdrževanje hegemonije v družbi nujno treba imeti v svojih rokah tako »politično družbo«, se pravi klasično državo, kot tudi »civilno družbo« oziroma t. i. nevladne organizacije. To je omrežje ustanov, organizacij, inštitutov in društev, ki domnevno delujejo prosto in samostojno. A pri nas je vse to obrnjeno na glavo, saj si je vladajoča garnitura vse to v veliki meri podredila. Za ohranjanje hegemonije v družbi obilno financira t. i civilno družbo oziroma t. i. nevladne organizacije (o tem podrobno pišemo v glavnem članku), ki so tako transmisija vladajočih. Podizvajalci vladajočih. Ideološka vojska. Udarna pest levice, ki sistematično obračunava z desnosredinsko opozicijo in jo demonizira. Z našim denarjem.« In se vprašal: »Do kdaj še?«
Do kdaj še udarna pest levice in demoniziranje?
To je pravo vprašanje. Udarna pest levice v imenu vladajočih nadaljuje s svojim pohodom in demoniziranjem. Pri tem je značilno, da nobeden od njih ni svoje moči izmeril na volitvah, hkrati se postavljajo kot »predstavniki ljudstva«. V zadnjem času so na udaru zdravniki. V tem primeru udarno pest predstavlja Glas ljudstva pod vodstvom režiserja Jaše Jenulla in nekdanjega Drnovškovega ministra za zdravje Dušana Kebra. Menda ne marata zdravnikov dvoživk, kot se izražata, čeprav je bil prav Keber eden prvih in velikih zdravnikov dvoživk. Poleg zdravniškega dela je namreč kot zasebnik veliko zaslužil prav »z zdravniki«. Za Jenulla pa se tako ne ve, kje je zaposlen. Maja 2008 je sicer odprl status samostojnega podjetnika z naslovom Jaša Jenull – režiser. Status ima še vedno odprt, podatkov o poslovanju v Ajpesu pa ni, kar pomeni, da iz tega naslova ne dosega bistvenih prihodkov. S čim se preživlja, je zato vprašanje, ki se v javnosti v zadnjem času velikokrat pojavlja. Tudi zato, ker so se pojavili podatki, da Jenullovi koristijo usluge zasebnih zdravnikov kot samoplačniki, večje vsote pa plačujejo na roko. Hkrati se Jenull spravlja nad zasebno zdravstvo in javno sramoti zdravnike.
Uničevalca zdravstva kot v času Chaveza
Glas ljudstva, katerega vidni predstavnik je Jaša Jenull, zdravnike zmerja z dvoživkami. Tako Keber kot Jenull tudi zatrjujeta, da »dvoživkarstvo uničuje javno zdravstvo«, za daljše čakalne dobe pa navajata, da se te načrtno ustvarjajo (krivi so seveda zdravniki). Jenull gre celo tako daleč, da Roberta Goloba kliče na odgovornost. Ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel pa ima na vrvici. Slednja bo sicer kmalu odšla iz Slovenije, njen mož Tadej je bil namreč pod Golobovo vlado imenovan za veleposlanika v Španiji. Glede stanja v zdravstvu pa so zelo pomenljive naslednje besede ene od zdravnic in profesoric na medicinski fakulteti: »Stanja v javnem zdravstvu se skorajda ne da več kompenzirati! Ščuvanje vlade proti zdravnikom je preizkušena avtoritarna metoda uničevanja zdravstva. Nazadnje je to uspelo venezuelskemu diktatorju Chavezu. Morebiti je to tudi sedanji namen, da bi zdravstvo razpadlo, vladajoči pa bi ga sprivatizirali, kot so pred tem že slovensko gospodarstvo. Bolniki in zdravstveni delavci so naravni zavezniki, zato je pomembno, da družba ne dovoli politično motiviranega ščuvanja. Sicer se jutri ob bolezni ne bomo mogli obrniti več na nikogar za pomoč.«
Dr. Milan Zver: »Pri nas se znova prebuja ‘ulična’, ‘skupščinska’ vladavina, ki ji reprezentanca nič ne pomeni«
Dr. Milan Zver, politik, analitik in evropski poslanec: »Osemdeseta leta je zaznamovala t. i. vodilna ideja civilne družbe, ki je kot sfera onstran etabliranih struktur simbolizirala boj za resnično svobodno družbo in za človekovo dostojanstvo. Lahko bi rekli, da je bila takrat civilna družba še deviško pristna, neodvisna od politične moči, čeprav ne moremo reči, da je partija in Udba nista nadzorovali. Iz izkušenj iz mirovnega gibanja lahko to potrdim. A zanos, kljub strahu, je bil velik. Iz tako nastajajoče civilne družbe je nastalo nekaj velikega.
Kmalu po vzpostavitvi demokracije in samostojne države se je zgodba obrnila na glavo. Namesto da bi civilna družba (CD) zaživela polno življenje, je postala vazal stare politične nomenklature. Nevladne organizacije so praviloma postale transmisija stare nomenklature. In tako je tudi danes. Davkoplačevalci od vsega začetka nehote financiramo skrajno levo usmerjene NVO (nevladne organizacije), ki z isto mislečimi strankami sovladajo. Vzorec je podoben, kot je bil v času socializma. Partija je potrebovala delavsko, mladinsko, borčevsko zvezo in tudi prek njih vladala. Danes levičarske NVO opravljajo identično vlogo – so podaljšana roka tistih, ki imajo politično moč. Kot pravim, sovladajo, čeprav niso bile nikoli izvoljene. To gre skupaj s kritiko strank – strankokracije. V devetdesetih letih, v času Depale vasi, je Janez Janša to poimenoval paracivilna družba. Bolje ne bi mogel zadeti.
V ustaljenih demokracijah vladajo izvoljeni. Celo v različnih družbenih podsistemih, ne le v politiki. Pri nas se znova prebuja ‘ulična’, ‘skupščinska’ vladavina, ki ji reprezentanca nič ne pomeni. Ni važno, koga predstavljajo, samo da izpolnjujejo svojo vlogo, za katero so sicer dobro plačani od domačih in tujih financerjev. Vsi vemo, da ima skrajna levica svoje poglede na demokracijo, podobno kot Putin ali Xi Jinping – slovenska verzija kitajskega šefa. Za zdaj trdijo, da hibridni sistemi s svojimi storitvami bolje zadovoljujejo potrebe ljudi kot komplicirani demokratični sistemi. No ja, glede na to, kako stvari tečejo tudi pri nas, se bojim, da spet prihaja čas ‘oblasti neizvoljenih’. Pravzaprav je že tu!«
Marko Lotrič: »Med razlogi, da nevladniki ne vstopijo v politiko, je predvsem izogibanje odgovornosti«
Na vprašanje o nevladnikih kot udarni pesti zdajšnjih vladajočih pa tudi o tem, zakaj nevladniki ne vstopijo v politiko, smo vprašali Marka Lotriča, Igorja Pirkoviča in Zvoneta Černača.
Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta RS: »Kot zaskrbljiv način delovanja oziroma vpliva nevladnih organizacij bi omenil postopek sprejemanja zakona o delovnih razmerjih. Osnovni predlog zakona je bil znotraj delovne skupine med delodajalci, sindikati in ministrstvom usklajevan več kot pol leta, kar je pri zakonih, ki zadevajo tako širok krog naslovnikov, nujno. Po vsem opravljenem delu in podanih predlogih, med katerimi mnogi dobri predlogi delodajalcev niso bili slišani, so nevladniki tri dni pred sprejetjem zakona v državni zbor vložili svoje predloge, ne da bi delodajalska stran o tem karkoli vedela. Te predloge so tako na Vladi RS kot tudi v državnem zboru potrdili. Socialni dialog je v tem primeru izgubil proti interesom ozke skupine ljudi.
Menim, da je med razlogi, da nevladniki ne vstopijo v politiko, predvsem izogibanje odgovornosti. Ko si izvoljen na neki položaj, si tudi odgovoren za svoje odločitve in tvoje delo je prej ali slej ocenjeno na naslednjih volitvah. Presodili so, da je zanje laže, da se vključijo v volilno kampanjo, nato pa iz ozadja pritiskajo na oblast, hkrati pa prejemajo proračunski denar, ne da bi jim bilo treba nositi odgovornost za karkoli. Seveda je treba poudariti tudi, da ne delujejo vse nevladne organizacije na tak način, ve se, katere so tiste …«
Igor Pirkovič, novinar, urednik: »Dejstvo je, da je del nevladnih organizacij v Sloveniji izrazito privilegiran. S podporo medijev, ki so v času prejšnje vlade izdatno pokrivali njihove proteste, akcije in tiskovne konference, so prispevali pomemben delež k spremembi oblasti. Česar niso mogle opraviti leve politične stranke, so postorili t. i. nevladniki. To je tudi takoj po volitvah v posebni zahvali poudaril Robert Golob. In tako so nevladniki postali vladni zavezniki, ki so seveda začeli vladi izstavljati račune. Deževali so razpisi, delil se je denar tudi za najbolj bizarne namene. Samooklicane predstavnike ljudstva motivirajo proračunska sredstva. Če pride na oblast desnica, se utegne način nagrajevanja nevladnikov prevetriti in od tod silna vnema preprečiti, da bi do tega prišlo. Samo to je v ozadju. Prav mnogi nevladniki, ki mahajo z mavričnimi in s palestinskimi (proletarskih skoraj ni več) zastavami in radi prisegajo na vrednote nekega starega sistema, v resnici živijo kapitalistične sanje. Pravzaprav so zunaj formalne politike postali elita. Lahko bi se v politiko tudi formalno vključili, a jih proti temu napeljujeta dva razloga; prevzeti bi bilo treba odgovornost do volivcev in proračunskih privilegijev bi bilo konec.«
Zvone Černač, poslanec SDS: »Prostovoljci, ki delujejo prek gasilskih, športnih, pevskih, karitativnih in drugih društev, predstavljajo pomembno dodano vrednost za družbo. Tega se ne da nikoli poplačati, niti meriti v denarju. Ti posamezniki za opravljanje prostovoljskih aktivnosti niti ne pričakujejo plačila.
Povsem drugo zgodbo pa predstavljajo t. i. nevladniki, ki so se razbohotili predvsem po letu 2017, ko je bil sprejet zakon o nevladnih organizacijah. Davkoplačevalci lahko odstotek dohodnine namenimo prostovoljskim in nevladnim organizacijam. Večinoma ljudje ta sredstva namenijo gasilcem, Karitas, Rdečemu križu, društvom, ki delujejo na področju zdravja in pomoči potrebnim zaradi zdravstvenih težav, različnim športnim, kulturnim in drugim društvom, pa tudi političnim strankam. Vsi pa tega ne storijo. Letno tako ostane približno 12 do 15 milijonov evrov. Teh sredstev pa prek razpisa, kot je bil tisti, zaradi katerega je odstopila prejšnja ministrica za javno upravo, podoben pa je tudi nov razpis, ki ga je objavil sedanji minister Props, ne prejmejo tisti, ki jih davkoplačevalci prepoznavajo kot prostovoljce, pač pa t. i. nevladniki tipa Jaša Jenull, ki predstavljajo ultralevičarsko politično vojsko. Prek pisanja različnih ‘študij’ in drugih nepotrebnih in nekoristnih aktivnosti pridobivajo znatna sredstva, ki jim omogočajo izvajanje različnih aktivnosti v podporo levi politični opciji.«
Molčeča ministrica za zdravje in vodilni v levičarskih nevladnih organizacijah
Ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel smo vprašali, kako komentira to, da nevladniki usmerjajo delo ministrstva za zdravje, zakaj kot ministrica dovoljuje napade na zdravnike, kot jih izvaja Glas ljudstva, in zakaj ne zaščiti zdravnikov, Odgovora do oddaje prispevka v tisk nismo prejeli. Za komentar o nevladnikih kot udarni pesti zdajšnjih vladajočih in o tem, zakaj nevladniki ne vstopijo v politiko, smo prosili Gorana Forbicija, direktorja Krovne mreže nevladnih organizacij (CNVOS), in Katarino Bervar Sternad, direktorico Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC), ki se zavzema za nezakonite migrante. Odgovorov do oddaje prispevka v tisk nismo prejeli.
(Prispevek je bil objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
