Piše: Franc Mihič, Ribnica
Na Dan državnosti je predsednica republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar opozorila: »Na obzorju so temni oblaki; grozi ujma, najhujša po drugi svetovni vojni. Nanjo moramo biti pripravljeni kot še nikoli doslej. A prebrodimo jo lahko samo skupaj”.
Predsednica, česa se moramo tako bati? Spregovorila je tudi o odnosu do naše polpretekle zgodovine in pravi: »Na izjemen partizanski boj proti okupatorjem in njihovim domačim pomočnikom je padla globoka senca tragičnih zunaj sodnih pobojev. Zato želim poudariti, da ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne dostojno pokopljemo vse Slovenke in Slovence in druge ljudi, ki doslej niso imeli pravice do groba. Zato prosim, ne dovolimo, da posmrtni ostanki žrtev pobojev ostajajo skladiščeni v kleteh in plastičnih zabojih. Ker to preprosto ni človeško. Ker to nismo mi.«
Največji rimski zgodovinar Tacit pa je učil: “Preteklost je potrebno preučevati brez jeze in pristranskosti, brez prevelike kritike in brez navijaštva je treba preučevati preteklost. Prva naloga neodvisnega zgodovinopisja bi torej morala biti, razbijati trdovratne mite preteklosti in se z vsemi znanstvenimi močmi upirati poskusom njene zlorabe. Prihodnosti ne smemo nikoli graditi na trhlih zgodovinskih temeljih, saj se nam bo sicer prej ali slej sesula. Svetlo prihodnost ima le tisti, ki ima razkrite in raziskane bistvene dele svoje preteklosti, z vsemi njenimi negativnimi in pozitivnimi vidiki in ne tisti, ki jo vso nadzoruje. Brez realne zgodovine se prihodnost lahko sesuje«.
Predsednica torej poziva, da pokopljemo posmrtne ostanke žrtev, ker je sedanje stanje ostankov žrtev nečloveško! V govoru tudi opozori na izjemen partizanski boj proti okupatorjem in njihovim domačim pomočnikom, a niti ene besede ne nameni, da je med vojno in po vojni potekala bratomorna revolucija, ki se je končala z izven sodnimi poboji v Kočevskem Rogu oz. v preko 700 grobiščih? Kaj pa je o povojnih pobojih menil Milan Kučan, predsednik države? Berem članek »Po desetih letih spet venec in svečka v Kočevskem Rogu«, (NEDELO, 29. julija 2000), kjer med drugim piše, da Milam Kučan obžaluje povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Povojni zunaj sodni poboji so torej moralni in pravni zločin.
Kako je potem mogoče, da predsednica ne omeni revolucije in kako se je potem osrednji trg v Ljubljani lahko imenoval Trg revolucije? V članku z naslovom »General Löhr je položil pištolo»(Nedeljski dnevnik, 22. maj 2005) berem: »Nemški general Löhr, poveljnik skupine armad Jugovzhoda, se je v Topolšici predal partizanom, čeprav je razpolagal z ogromno vojaško močjo, s katero bi lahko poteptal vse na poti do Avstrije. Z lahkoto bi se prebil do britanske vojske, ki je prav takrat prišla do Celovca, vendar je spoštoval odredbe v listini o kapitulaciji in ravnal tako, kot je.« General Löhr je poveljeval nemškim armadam, ki so štele več kot tristo tisoč glav. Rdeča armada pa je to okupatorsko vojsko Jugovzhoda potiskala iz Jugoslavije in osvobodila Prekmurje. Slavnostni govorniki na spominskih proslavah v spomin na NOB, več ne slavijo zmage v revoluciji oz. v državljanski vojni, a ne povedo, kdo pa so na bili potem poraženci oz. nasprotniki revolucije? Ali jih pri nas sploh ni bilo? Ali so bili pri nas samo izdajalci naroda, kot jih je oklicalo partijsko vodstvo in jih je, že med vojno in največ še po vojni, preventivno likvidiralo, ker bi ti edini lahko preprečili prevzem oblasti Titovim partizanom. Tito je vedel tudi, da nacistično Nemčijo, sicer oslabljeno vojaško velesilo, premagajo lahko edino velesile, zahodni zavezniki in SZ, ki so jo porazile šele po petih letih vojne. Ne pozabimo tudi, da se je tudi Stalin, ko se je čutil ogrožen od imperializma, zato zatekel pod zaščito Hitlerja, sklenila sta pakt Ribbentrop Molotov in sta kot kolaboranta okupirala skoraj vse evropske države, nazadnje kraljevino Jugoslavijo. Komunisti so spoštovali pakt oz. kolaboracijo Stalina s Hitlerjem, češ da sta bila oba nasprotnika imperializma. Edino Angela Vode je po okupaciji kraljevine, obsojala sprevrženo kolaboracijo komunizma in nacizma. Predsednik KPS, Boris Kidrič, jo je zato izključil iz partije, ki jo je brutalno kaznovala. Po koncu vojne je bila šest let zaprta kot izdajalka naroda in nato ni imela več pravice do dela. Vse do danes pa njeno nasprotovanju kolaboraciji komunizma in nacizma in njena dela za narod, so še vedno nezaželena tema v slovenski družbi. Zaradi partizanskega upora in revolucije je padlo 7.800 okupatorjev, življenje pa je izgubilo več kot 100.000 prebivalcev.
»Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov«, berem v knjigi angleškega zgodovinarja »Titova velika prevara«. Po porazu vojske kraljevine, je njena vlada v Londonu, opozorila politike v domovini, da naj ne pričnejo z oboroženim uporom proti nemškemu okupatorju, saj bo tak upor povzročil le velike in nepotrebne žrtve naroda. Kominterna je tudi opozorila vodstvo komunistov, da naj ne pričnejo upora zoper nacistično Nemčijo, ki je bila, l. 1941, še najmočnejša vojaška in industrijska velesila, kar pa OF ni odvrnilo od poziva k oboroženem uporu, ki ga je OF razglasila 22.junija 1941, ko je Hitler napadel SZ in prekinil kolaboracijo s Stalinom. Organi NOB in OF pa so že jeseni 1941sprejeli nečloveško pravilo, ki je omogočilo »revolucionarno nasilje«. Človeka so lahko samo osumili, da je potencialni izdajalec naroda in so ga potem preventivno likvidirali kot izdajalca naroda! Prof. dr. Matjaž Zwitter, je v članku, »So bili vsi na napačni strani?« (DELO – SP, 04.01.2014) zapisal:«Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili.
Mag. Matevž Krivic, bivši ustavni sodnik, pa je v Dnevniku napisal:»Morali bi obsoditi uporabo revolucionarnega nasilja, še zlasti “preventivnega” pobijanja, češ da bodo že samo osumljeni nasprotniki nujno postali sodelavci okupatorja. Preventivno pobijati kot narodne izdajalce ljudi, ki si rok s tako izdajo niso umazali, pa je bilo nečloveško, zločinsko, politično zgrešeno. Dr. France Bučar, predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, je, 9. maja 1990, izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Dr. Iztok Simoniti pa je mnenja:»Sprava bo dosežena šele tedaj, ko bo demokracija delovala, katere predpogoj pa je država prava, ki sedaj močno zaostaja. Zgodovina je pokazala da sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Matija Maček, vodja OZNE, je edini, a šele po vojni povedal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Vodilni komunisti, ki so končali partijske šole v Moskvi, niso ljudem povedali resnice o težkem življenju ljudi, resnico so raje zamolčali. Menim, če bi ljudje tedaj poznali resnico o težkem življenju v SZ, ne bi šel nihče v partizane, ne bi imeli revolucije oz. ne državljanske vojne in ne Titove enopartijske države in ne ogromnih žrtev okupacije in revolucije, ne razkola naroda. Brez interesa Stalina za širitev komunizma tudi Titove Jugoslavije ne bi bilo.
Milan Kučan je sicer izjavil, da so povojni zunaj sodni poboji moralni in pravni zločin. »Kolaboracija ne more biti vrednota«, tako je Kučan opozoril na spominski slovesnosti pri partizanski bolnici Ogenjca pri Loškem potoku. Milan Kučan žal še ne sprejme dejstva, da je KPS oz. OF sprožila revolucijo in revolucionarno nasilje. Preventivne likvidacije zgolj osumljenih ljudi, katere je revolucionarna stran obsodila za potencialne izdajalce naroda in jih brez dokazov nedolžne likvidirala, so vendar nečloveško ravnanje, to je zločin nad nedolžnimi brati istega naroda. Nasprotnike komunizma so torej zagovorniki komunizma, to je lastni bratje, potisnili pod zaščito okupatorjeve oblasti in jih nato oklicali za izdajalce naroda ter jih preventivno likvidirali. To je velika tragedija naroda, ki kliče k spravi. Slovenski komunisti imajo povsem druga merila za delo Stalina. Ko se je Stalin l. 1939 počutil ogrožen od imperializma, se je zatekel pod zaščito Hitlerja. Sklenila sta pakt in podpisala tajno pogodbo, ter sta potem v kolaboraciji okupirala skoraj vse evropske države, tudi kraljevino Jugoslavijo. Kolaboracija komunizma in nacizma slovenske komuniste ni motila. Zaradi velikih izgub SZ v bojih z Nemci, so Stalinu zahodni zavezniki odobrili, da je Jugoslavija postala njegovo interesno področje, kar je bil tudi interes Titovih partizanov, saj je ob koncu vojne smela samo Rdeča armada osvobajati Jugoslavijo, sicer samo v mejah interesnega področja, kar pa je povzročilo tržaško krizo, ki se je pozneje rešila ob sodelovanju vseh vpletenih. Jugoslavija je tako postala enopartijska država, ki jo je potem vodil maršal Tito, predsednik komunistov. Pred tem pa je nova enopartijska komunistična oblast likvidirala vse nasprotnike komunizma, od katerih večina še vedno leži v 700 grobiščih in v Kočevskem Rogu, ker še vedno nimajo pravice do groba, kot to ugotavlja predsednica RS. Upajmo, da bo njenemu pozivu uspelo urediti vsaj pravico do groba, saj je to edino človeško. Upanje obstaja. »Svoboda nima nobenega smisla, če ne zajema tudi svobode do zmote«, je učil Mahatma Gandi in nam s tem do danes podaril upanje, da še nismo pokopali ideala.
Dr. Spomenka Hribar je pred leti dejala: «Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče. Sprava “med brati” je seveda potrebna in je mogoča, a je odvisna od kulture naroda in razvite demokracije. V knjigi z naslovom »Slovenski razkol in slovenska sprava«, izdani l. 2021, avtorjev dr. Spomenke in Tineta Hribarja, na strani 567, gospa piše: “Moja prizadetost pa izhaja iz tega, ker sem pri 15. mesecih izgubila očeta in sem ga potem neskončno pogrešala! Lahko sem si predstavljala, da so enako doživljali svoje osamljeno otroštvo otroci po vojni pobitih domobrancev. Morda zdaj po tem mojem opisu lahko bolje razumete mojo prizadetost in od kod moje prizadevanje za čim bolj natančno spoznanje polpretekle zgodovine ter moje priznanje dostojanstva in prizadetosti vsakomur, ki je bil vpleten v ta nasilniški vozel. Jaz razumem odpor revolucionarnemu nasilju med vojno in le obžalujem, da so se povezali z okupatorji, čeprav razumem tudi to, da jim kaj drugega tudi ni kazalo narediti. Dr. Spomenka Hribar torej razume, da jim kaj druga ni kazalo narediti!« Mar res še ni čas, da se preneha razdvajanje naroda, da so komunisti oz. partizani narodni heroji, nasprotniki komunizma pa izdajalci naroda?
Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu pa pravi:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”.
Vrednota nam ne morejo biti krvava bratomorna državljanska vojna, revolucija in enoumje SFRJ, ampak samostojna demokratična Republika Slovenija. Ali bo apel predsednice republike, dr. Nataše Pirc Musar dobil potrebno podporo, da bodo imeli vsi Slovenci pravico do groba?
