1.2 C
Ljubljana
nedelja, 24 novembra, 2024

33 let od Vojne za Slovenijo: 8. DAN; Skupaj so spravili jugoslovansko okupatorsko armado na kolena

Piše: dr. Tomaž Kladnik; Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Revija Obramba

Osmi dan vojne za obrambo slovenske suverenosti je v znamenju umika enot JLA, ki se pod nadzorom ter v spremstvu TO in milice umikajo v vojašnice. V njih jim znova priklopijo vodo in elektriko. Na večini mejnih prehodov je vzpostavljeno normalno delo.

Slovenske obrambne sile se konsolidirajo, na novo opremljajo ter popolnjujejo z orožjem in opremo. Pričakujejo politično odločitev o koncu vojne.

V času bojnih spopadov je eno ključnih vlog v obrambi suverenosti imela tudi 1. specialna brigada MORiS. Na obveščevalno-varnostnem področju pa sta imeli pomembno vlogo varnostno-informativna in kriminalistična služba. Seveda pa je izredno pomembno vlogo v času pred osamosvojitvijo, v času vojne za Slovenijo in po njej igrala civilna obramba.

Obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar sta igrala ključno vlogo med vojno za Slovenijo leta 1991.

 

V okvir 1

1.    SPECIALNA BRIGADA MORiS

 

Zaščitni znak specialne brigade MORiS
Pripadniki MORiS med vojno za Slovenijo

V začetku oktobra 1990 je načelnik MSNZ Tone Krkovič predal strukturo MSNZ v okvir reorganizirane TO in dobil novo nalogo, postal je poveljnik Zaščitne brigade TO. Profesionalni sestav brigade se je imenoval 30. razvojna skupina, ki je takrat imela 14 profesionalnih pripadnikov. Kmalu so se jim pridružili še posamezni profesionalni pripadniki TO iz drugih enot. Enota je dobila nalogo, da pripravi program za usposabljanje pripadnikov vojne sestave Zaščitne brigade TO. Poleg tega je morala zagotoviti nastanitev, prehrano, oborožitev, strelivo in opremo za pripadnike TO, ki so vsak teden prihajali na usposabljanje. To je potekalo v dveh delih. Prvi teden so se pripadniki TO usposabljali v vojaških veščinah na Medvednjaku, na koncu pa so opravili še streljanje z osebno oborožitvijo. Drugi teden so opravljali nalogo varovanja pomembnih objektov v Ljubljani, in sicer sekretariata za obrambo na Župančičevi, poveljstva RŠTO v Tacnu in poveljstva brigade. Del enot pa je bil v pripravljenosti za takojšnje vojaško posredovanje. Usposabljanje je potekalo nepretrgano od oktobra 1990 do aprila 1991. Od oktobra 1990 do aprila 1991 se je tako usposabljalo 1.250 pripadnikov brigade. 17. decembra 1990 je bil v Kočevski Reki prvi slavnostni postroj enote. Slavnostni govornik Lojze Peterle je takrat izrekel danes znamenite besede: »Danes je prvič zadišalo po slovenski vojski.« Enota je javnosti prvič pokazala tudi orožje, ki ga JLA ni uporabljala, predvsem puške SAR-80 in protioklepno orožje ARMBRUST, v bližnji vasi Koče pa so z vajo prikazali dobro izurjenost enote. Postroj enote in intenzivnost usposabljanja sta dokazovala, da je na nekdanjem zaprtem in skrivnostnem območju nastajala specialna brigada slovenske vojske, ki je pozneje dobila naziv MORiS. Spomladi 1991 so se grožnje JLA stopnjevale, zato je republiška koordinacijska skupina sprejela sklep, da se poveljstvo brigade z delom enot preseli v Ljubljano. Brigada je dobila s tem še dodatne naloge, tako da je skupaj z milico varovala objekte posebnega pomena (predsedstvo, vlado, RTV, pošto idr.). V ta namen sta bila v začetku julija v Ljubljani mobilizirana še dva odreda rezervistov, na območju Kočevja in Ribnice pa še en odred. Policijski vod brigade je poleg tega sodeloval še v akcijah, »KANAL«, »HRAST« in »DOBOVA«. Na prvi dan vojne, 27. junija nekaj minut pred tretjo uro, se je zbralo poveljstvo brigade in sprejelo ukrepe za najvišjo bojno pripravljenost. Brigada je bila v najkrajšem mogočem času pripravljena za takojšnje bojno posredovanje. Med vojno so njeni pripadniki opravili številne bojne akcije, med njimi: prvi zaplenjeni tank JLA v Mostah pri Komendi, 27. junija; sestrelitev helikopterja JLA 27. junija; zavzetje skladišča JLA v Borovnici 28. junija; napad na skladišče JLA v Ortneku 28. junija; napad na vojašnico JLA v Ribnici 28. junija; varovanje učnih centrov TO Ig in Pekre, ki sta sta se umaknila na širše območje Kočevske Reke, ter obramba pred letalskim in topniškim napadom na Kočevsko Reko 28. junija, 2. julija in 3. julija. Značilnosti delovanja brigade so bile skrbna izbira cilja bojnega delovanja, natančnost pri načrtovanju akcij in discipliniranost izvajanja. Ob tem pa je del enote stalno varoval nosilce politične in vojaške oblasti v Republiki Sloveniji. V začetku julija 1991 je brigada MORiS dobila nalogo, da začne usposabljati profesionalne vojake. Kandidati za profesionalne vojake so morali najprej opraviti enotedensko urjenje s preverjanjem predvsem psihofizičnih lastnosti, kar je pomenilo začetek profesionalizacije TO/Slovenske vojske.

 

VARNOSTNO-INFORMATIVNA SLUŽBA

 

Varnostno-informativna služba se je kasneje preimenovala v Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo.

Eden ključnih spopadov v času osamosvajanja Slovenije je bil spopad obveščevalnih služb oziroma pridobivanje podatkov o nasprotniku. Ta spopad je bil še toliko bolj zapleten, saj sta bili zvezna in republiška Služba državne varnosti (SDV) pa tudi vojaška kontraobveščevalna služba še do pred kratkim enotna institucija za »obrambo pridobitev komunistične revolucije«, namenjena predvsem boju proti notranjem in zunanjem sovražniku − »peti in šesti koloni« −, zaradi česar Igor Bavčar, novi minister za notranje zadeve, dotedanji SDV ni mogel zaupati, zato so jo razpustili oziroma preoblikovali. Del obveščevalnega in protiobveščevalnega dela SDV je prevzel varnostni organ na sekretariatu za obrambo, maja 1991 pa je bila ustanovljena Varnostno-informativna služba, katere vodstvo je prevzel Miha Brejc. Njena glavna naloga je bila varovanje in pridobivanje podatkov, na osnovi katerih je lahko republiško vodstvo sprejemalo strateške odločitve v zvezi z osamosvojitvijo države in nato vodenja oboroženih spopadov. Tako je VIS imela pred začetkom konflikta več kot 200 obveščevalnih pozicij v JLA po vsej Sloveniji ter v Zagrebu in Beogradu, pa tudi drugje, med vojno pa so republiški koordinaciji posredovali nekaj tisoč operativno pomembnih sporočil.

KRIMINALISTIČNA SLUŽBA

 

Znak Kriminalistične službe Republike Slovenije

Zaradi zmanjšanja klasičnih kaznivih dejanj je slovenska kriminalistična služba v času vojnih aktivnosti na ozemlju Slovenije glavno pozornost namenjala zavarovanju procesa osamosvajanja. Tako so kriminalisti v zbirnem centru za vojne ujetnike v Dolu pri Hrastniku in v zaporu Dob (kjer so bili zaprti visoki častniki JLA) opravljali identifikacijo in razgovore z vojnimi ujetniki. Pri tem so med pripadniki JLA, KOS, zvezne Službe državne varnosti, zveznega sekretariata za notranje zadeve in zvezne carine iskali storilce vojaških in civilnih kaznivih dejanj. Kriminalisti so opravljali tudi oglede letalskega bombardiranja Kočevske Reke in Gotenice, pri katerem so bile uporabljene kasetne bombe. Spremljali so enote JLA in njene aktivnosti, ki so bile povezane z aktivnostmi kriminalnih služb, predvsem s »črnogorsko in srbsko mafijo«, katerih člani so za JLA opravljali obveščevalne dejavnosti. V tujini pa so pomagali pri prebegih slovenskih vojakov iz enot JLA.

CIVILNA OBRAMBA

 

Civilna obramba je del obrambno-zaščitnih dejavnosti družbe in države.
Civilna obramba je pomagala pri blokadi vojašnic in komunikacij, zaporah cest in odklopih infrastrukture za potrebe JLA (na sliki cestna blokada v Trzinu, kjer je prišlo do hudega spopada za armado).
Civilna obramba je skupaj s policijo poskrbela za postavljanje barikad s pomočjo tovornjakov (na sliki prizor s Škofljice).

 

Civilna obramba je pomagala, da so bili ranjenci pravočasno pripeljani v zdravniško oskrbo.

Civilna obramba je del obrambno-zaščitnih dejavnosti družbe in države, ki na eni strani varujejo prebivalstvo v morebitnih kriznih razmerah ali vojni, na drugi pa so v oporo tudi njenim oboroženim silam. Te dejavnosti segajo od varovanja posameznika in njegove lastnine prek varovanja institucij in gospodarstva do vzdrževanja kontinuitete državne oblasti.

Organizacija slovenske civilne obrambe

Delovanje civilne obrambe je bilo organizirano in je potekalo v več delih, prvi je trajal od 23. maja do 26. junija 1991, od pekrskih dogodkov do razglasitve neodvisne države; drugi je zajel dogajanje od 27. junija do 18. julija, od začetka oboroženih spopadov med JLA in slovenskimi oboroženimi silami do dne, ko je Predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev o umiku JLA iz Slovenije; v tretjem se je od 19. julija do 26. oktobra 1991 JLA umikala iz Slovenije. V začetku leta 1991 je republiški sekretar za ljudsko obrambo imenoval koordinatorje obrambnih priprav, ki so v pokrajinah usklajevali priprave organizacij in družbenopolitičnih skupnosti na področju bolnišnično-zdravstvenega varstva, radiodifuzije in regionalnih glasil, elektrosistema, republiških blagovnih rezerv, železniškega in cestnega prometa, industrije, materialno-zdravstvene oskrbe oboroženih sil in prebivalstva. Do maja 1991 so imenovali sedem koordinatorjev. Po oblikovanju operativnih koordinacijskih podskupin v pokrajinah so koordinatorji obrambnih priprav postali njihovi člani, v nekaterih primerih so tudi vodili te podskupine. Na občinski ravni so na podlagi usmeritev Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo namenili posebno pozornost načrtovanju materialno-zdravstvene oskrbe teritorialne obrambe in prebivalstva.

V pripravah na vojno in med njo

V pripravah na osamosvojitev in med osamosvajanjem Republike Slovenije se je civilna obramba razvijala na novih temeljih, ki so predvidevali notranjo grožnjo varnosti. Republiko Slovenijo je ogrožala nekdanja skupna država z zveznimi oblastmi in JLA, ne pa zunanji sovražnik, zato so izdelali nove obrambne načrte, v katerih so upoštevali to spremembo. Novo in prednostno je bilo usklajevanje odpora. Vojaška in civilna obramba sta se organizirali na podlagi smernic Predsedstva RS in prek posebnega operativnega usklajevalnega telesa za primer izrednih razmer – republiške koordinacijske skupine na državni ravni in koordinacijskih podskupin v pokrajinah, ki so usklajevale delovanje teritorialne obrambe, milice, civilne obrambe in civilne zaščite. Obrambni načrti so predvideli obrambne ukrepe na vseh področjih, kjer je Slovenija imela prednost pred JLA; na tistih, kjer te ni imela, pa so bili namesto oboroženega boja predvideni drugi, predvsem nevojaški ukrepi, ki jih je izvajala civilna obramba. Cilj teh je bil nevtralizirati dinamiko in ognjeno moč nasprotnika. To so bile blokade vojašnic in komunikacij, zapore, odklopi infrastrukture za potrebe JLA in prekinitev preskrbe. Z njimi so učinkovito podprli oboroženi boj teritorialne obrambe in milice ter onemogočali delovanje JLA. JLA so preprečili uporabo oborožitve, na drugi strani pa so civilni obrambi omogočili uporabo vse nevojaške infrastrukture, ki jo je imela na voljo. Ukrepi civilne obrambe na področju materialno-zdravstvene oskrbe teritorialne obrambe, milice in prebivalstva so bili prav tako ključni za učinkovito vojaško obrambo. Izvedli so jih pravočasno, zato oskrba enot teritorialne obrambe, milice in prebivalstva med vojno ni bila ovirana, kar se je odražalo v visoki bojni pripravljenosti vojaške obrambe. Na drugi strani je JLA po sprejetih ukrepih civilne obrambe ostala brez intendantske in zdravstvene oskrbe; v omejenem obsegu se je oskrbovala le po zraku. Ne nazadnje je tudi v informacijskem prostoru prevladala slovenska stran, kar je okrepilo slovenske obrambne in varnostne strukture in onemogočilo nasprotnika.

(Članek je bil prvotno objavljen v  reviji Demokracija Magazin ob 30-letnici Republike Slovenije.)

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine