0.7 C
Ljubljana
petek, 22 novembra, 2024

Sovražni prevzem NSi se nadaljuje

Piše: Gašper Blažič

NSi je izvolitev evropskega poslanca – v tej vlogi je po novem predsednik stranke Matej Tonin – ujela za rep. Ocene rezultata pa so bile po končanih volitvah nenavadno zadržane. 

Za zdaj namreč kaže, da so v NSi zadovoljni, da so tudi tokrat osvojili poslanski mandat v Evropskem parlamentu, saj so bili očitno na robu izpada. Na koncu jih je rešilo to, da ima NSi še vedno dokaj zvest bazen tradicionalnih volivcev, verjetno pa je kar nekaj glasov odščipnila SLS z nosilcem Petrom Gregorčičem. To je bilo pravzaprav nepotrebno, saj bi lahko obe stranki oblikovali skupno listo tako kot pred desetimi leti. V tem primeru bi bile izgube glasov manjše, kar bi zadostovalo za dva poslanska mandata.

So se Tonina želeli znebiti?

Vendar se na žalost ta projekt ni posrečil, saj so v NSi očitno že lani samozavestno presodili, da gredo lahko samostojno na evropske volitve, da imajo dovolj kvalitetnih kandidatov in da se jim ni treba “kombinirati” s SLS. Slednja je že proti koncu minulega leta napovedala, da bo njen nosilec liste Peter Gregorčič, profesor na strojni fakulteti, civilnodružbeni aktivist in tudi nekdanji predsednik programskega sveta RTV Slovenija. V tem času se je nekdanji evropski poslanec iz vrst NSi, sicer pa predsednik prve demokratične (in hkrati osamosvojitvene) vlade, Lojze Peterle, zavzel za skupni nastop NSi in SLS, vendar se je hitro izkazalo, da je to misija nemogoče.
Lojze Peterle je na evropskih volitvah podprl predsednika SLS Marka Balažica. (Foto: posnetek zaslona)

Domnevno se je zataknilo že pri vprašanju nosilca liste, saj bi v tem primeru Peter Gregorčič verjetno odpadel, ker je NSi hotela mesto nosilca liste imeti zase glede na to, da je že doslej imela svojega evroposlanca. Po drugi strani pa je imela NSi težavo tudi zato, ker je Ljudmila Novak, ki je pred prejšnjimi evropskimi volitvami (2019) na račun Peterleta tako rekoč izsilila mesto nosilke liste, imela podobne ambicije tudi tokrat. NSi pravzaprav dolgo časa ni hotela izdati, kdo bo nosilec liste in kdo bo še kandidiral na listi, čeprav je imela glede tega še vedno manj težav kot pa npr. Gibanje Svoboda. Ko pa je Novakova februarja letos v medijih napadla pobudo Romane Tomc ter obravnavo peticije za pravico do groba in spomina, je postalo jasno, da tokrat ne bo nosilka liste, pač pa je to postal kar predsednik stranke Matej Tonin. To je dokaj neobičajna praksa, saj je med nosilci list bil samo še en predsednik stranke, in sicer Zoran Stevanović (Resni.ca). S tem so se okrepile govorice, da se želi NSi Tonina odkrižati na čim bolj džentelmenski način in da bi na prihodnjem volilnem kongresu vodenje stranke prevzel nekdo, ki je še bliže “mavrični navezi”, ki že nekaj časa gospodari v stranki, zlasti v njenem tajništvu.

SLS na poti okrevanja

No, medtem pa je Peterle, razočaran zaradi propadlega projekta povezovanja, najprej s predsednikom SLS Markom Balažicem sklenil sporazum o pravicah uporabe naziva “Slovenski krščanski demokrati” (SLS je namreč pravna naslednica nekdanje SKD) in ustanovil civilni forum Zavezništvo SKD, ki pa se za zdaj še ni aktiviral. Je pa Peterle pred volitvami podprl Balažica, a to vseeno ni zadostovalo za uspeh SLS. Balažic je po volitvah namignil na težavo, ki se v SLS vleče že iz preteklosti, in sicer zaradi starih konfliktov, ki so prinesli slab rezultat stranke zlasti na Štajerskem, kjer je tradicionalni volilni bazen SLS očitno ignoriral evropske volitve. Toda dolgoročno se lahko zadeve tudi obrnejo, čeprav je res, da denimo v Mariboru projekt sprave med lokalno SLS in “Kanglerjevo linijo” ni uspel – danes je Franc Kangler predsednik mariborskega mestnega odbora SDS. Kljub temu pa je SLS na državni ravni na poti okrevanja.

NSi prepolovila število glasov

Zagotovo pa v NSi nimajo nobenega razloga za veliko zadovoljstvo. Mesto evropskega poslanca je stranka res obdržala, toda primerjava rezultatov od prvih slovenskih volitev v Evropski parlament dalje kaže na to, da je NSi od zmage leta 2004 do danes krepko nazadovala. Še več, absolutno število glasov, ki jih je prejela nedavno, predstavlja približno polovico glasov iz leta 2004. Povedano drugače: v dvajsetih letih se je podpora NSi približno prepolovila, pri odstotkih pa je NSi dosegla le še slabo tretjino deleža, ki ga je dosegla leta 2004. Na drugi strani pa je SDS po razmeroma skromnem rezultatu leta 2004 – takrat je bila vodilna politična stranka v Sloveniji še vedno LDS, ki pa je notranje že propadala – na vseh naslednjih evropskih volitvah dosegala približno četrtinski delež, na zadnjih volitvah pa je prvič presegla mejo 30 odstotkov. Kot je na nedavni seji ocenil svet SDS, je SDS osvojila več poslanskih mandatov kot vse tri stranke vladajoče koalicije skupaj in glede na delež osvojenih mandatov dosegla enega najboljših rezultatov med vsemi listami in strankami, ki so v državah članicah EU sodelovale na volitvah v EP 2024. Ob tem je SDS prispevala štiripetinski delež k najboljšemu posamičnemu nacionalnemu rezultatu v politični skupini EPP. Očitno je bil rezultat odraz sodelovanja vseh organov in predvsem vidnih članov stranke. Zato je na tem mestu odveč večno zaletavanje Janeza Pogorelca v SDS, Janeza Janšo in celo v Petra Gregorčiča, ki ga nekateri krivijo za to, da NSi ni dosegla še več, kar z drugimi besedami pomeni, da je “Janšev podtaknjenec” v SLS. Kar zadeva Gregorčiča, nekateri že obujajo idejo, da bi postal novi predsednik SLS, vendar bi to lahko nekateri botri iz ozadja (tudi “mavrični”) preprečili tudi s kakšno umazano afero.

Vrtovec pridobiva moč

A to je seveda že druga zgodba. V NSi se zavedajo, da je stranka krepko nazadovala, le da morda do sedaj še niso ugotovili, da zaradi svoje oportunistične politike od postavitve Golobove vlade dalje. Nedavni sestanek izvršilnega odbora NSi tako ni prinesel praktično nobenega sklepa, razen tega, da bodo analizo volitev opravili kasneje. Toda vseeno je NSi menda “tik pred eksplozijo”, vprašanje pa je, ali bo to “mavrični lobi” še bolj izkoristil. Po nekaterih podatkih se lahko zgodi, da bo že sredi poletja prišlo do velike krize, ko bodo nekateri vidni člani ugotovili, da je NSi poleg SD eden največjih poražencev teh volitev. Volilni kongres je predviden za oktobra letos, Tonin naj bi spet kandidiral za predsednika stranke, vendar je njegov položaj oslabljen. Čisto mogoče je, da bi se za funkcijo predsednika potegoval Jernej Vrtovec, ki mu je sicer že pred leti uspelo skoraj nemogoče (da je ustavno sodišče anuliralo poimenovanje nove štajerske vpadnice v Ljubljani po diktatorju Titu) in je v tretji Janševi vladi kot infrastrukturni minister obujal ambiciozne načrte o graditvi nove hitre železniške proge proti Mariboru. Vrtovec bo (poleg Janeza Ciglerja Kralja, še enega nekdanjega ministra v prejšnji vladi) po Toninovem odhodu v Bruselj postal najmočnejša figura med poslanci NSi, za njim pa naj bi stal Marko Pogorevc.

Prav t. i. mavrična naveza pa je tudi najbolj zaslužna za prepolovitev števila glasov iz leta 2004. Spomnimo: takrat je bila NSi še dokaj sveža stranka, ki je nastala kot upor proti oportunizmu. Se bo torej letos jeseni vendarle kaj premaknilo na bolje?

Zgodovina se ponavlja kot farsa

O dogajanju v NSi smo vprašali dr. Boštjana M. Turka, univerzitetnega profesorja, avtorja več knjig, političnega komentatorja in tudi nekdaj aktivnega člana Slovenskih krščanskih demokratov. Kot pravi, rezultat NSi ni nobeno presenečenje, saj gre za politiko sedenja na dveh stolih, ki se je maščevala že krščanskim demokratom pred 30 leti.

Boštjan M. Turk (Foto: STA)

Dejansko je vse, kot da bi gledali isto gledališko predstavo, celo z istimi igralci,” je dejal in spomnil na kadre, ki so takrat želeli ugajati LDS, ki jim je ponujala službe in zavetje, zato so delovali zoper programska izhodišča stranke, predvsem pa zoper voljo ljudi: “Na primer Čadoničeva, ki je bila tedaj v krilu, ki se je močno zavzemalo za obstoj v koaliciji − vsi pa so bili proti Janši (mnogi tudi proti Peterletu), pa nihče ni dobro vedel zakaj.” Kot pravi Turk, je bila odločilna za stranko klavzura v Mavčičah 8. novembra 1994. “Tedaj se je − po Peterletovem parafiranju Oglejskega sporazuma in silovitem pritisku LDS ter medijev na odstopajočega zunanjega ministra − sešlo vodstvo stranke in razpravljalo o izstopu iz koalicije. Peterle je tedaj predlagal izstop in prišlo je do glasovanja. Podprl sem ga jaz (tedaj sem bil predsednik ljubljanskih krščanskih demokratov in član izvršilnega odbora stranke) in še kakšni trije ljudje. Zoper izstop iz koalicije pa je bila velika večina, kakšnih trideset članov vodstva. V tistem trenutku so krščanski demokrati, kakršni so nastali ob padcu berlinskega zidu, umrli. Nehali so obstajati. Hud poraz na volitvah 10. novembra 1996 je bil s tega stališča samo formalnost. Krščanska demokracija se od tedaj naprej ni več pobrala. Če bi ne bilo Andreja Bajuka, ki je ustanovil NSi, bi tudi ne bilo na Slovenskem nobene krščanske demokracije več. A sedanja NSi počne točno to, kar so počeli SKD, celo z istimi ljudmi! Tudi rezultati so temu podobni. V deželi, kjer je 70 odstotkov ljudi katoliških korenin, dobi krščanska stranka samo 51 tisoč glasov (rezultati zadnjih evropskih volitev). To je polovica manj od rezultata Slovenskih krščanskih demokratov na zadnjih državnozborskih volitvah, na katerih so nastopili. Tedaj so dobili 100.000 glasov,” je dejal dr. Turk, ki meni, da te številke povedo vse: “Govorijo o nenačelnosti, kupčkanju z levico, drobtinicami, ki se lovijo, ko padajo z bogato obložene mize. In o malem značaju ljudi, ki takšno politiko izvajajo. Ampak vsaj eno olajšanje obstaja: Ljudmile Novak, ki je bila opazni promotor takšne drže, v Evropskem parlamentu ne bomo več gledali. In kar še bolj odleže: ne bomo je več poslušali. Njenega navijanja za migrante, opravičevanja krivosodja, napadov na glavno opozicijsko stranko. Sicer pa je vse skupaj žalostna zgodba, kako je mogoče v nedogled krščansko ime zlorabljati za nič kaj krščansko početje.”

Za komentar glede primerjave rezultata NSi leta 2004 in leta 2024 pa smo povprašali tudi Marka Štrovsa, nekdanjega vidnega člana NSi in nekdanjega državnega sekretarja.

Marko Štrovs (Foto: Bobo)

V letu 2004 je Nova Slovenija še verodostojno predstavljala v krščanski tradiciji vzgojene Slovence, zato je njen kandidat Peterle dobil skoraj 24 odstotkov glasov; dovolj tudi za namestitev Novakove. V naslednjih letih pa se je na vodilne položaje v NSi vrinila skupina mladih brez izrazite ideološke usmeritve, katerih interes je bil le priti do dobrih državnih služb. Jedro aktivnih članov sicer vztraja in po inerciji podpira kandidate, ki mu jih vodstvo nastavi, vendar se stara in osipa; mlajših pa ne znajo več pridobiti. Tako je stranka prišla v absurden položaj, ko služi le še temu, da je predsedniku priborila dobro plačano službo v Bruslju,” je svoj komentar sklenil Štrovs.

(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 20. junija 2024)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine