Piše: Franc Bešter
Ta članek je odmev na intervju z logopedagogom dr. Sebastjanom Kristovičem v zadnji Demokraciji. Tako kot mnogi tudi on ugotavlja, da je v današnji šoli vedno več nasilja, agresivnosti in slabega stanja pri učencih (vedenjske in duševne motnje, praznina, brezciljnost…). Verjamem, da je danes situacija še veliko slabša kot takrat, ko sem zapustil pedagoški poklic. Problemi so v bistvu ostali isti, le da so še potencirani. Torej, tudi sam sem »dal skozi« (dokaj grenko) pedagoško izkušnjo, in čeprav se kot učitelj nisem posebno izkazal, sem številne stvari na učencih dokaj pazljivo in natančno opazoval in preučil.
Dr. Kristovič tu izpostavi predvsem tri zadeve: vzgojo, holistični (celostni) pristop k otroku, in sistemsko reševanje težav. Vzgoja: v tem poklicu se že od pamtiveka govori o »vzgojno-izobraževalnem procesu«, dr. Kristovič ugotavlja, da že desetletja zanemarjamo vzgojo, in sedanje stanje naj bi bilo predvsem posledica tega. Tu imam nekaj pripomb. Vzgoja: kaj si on pod tem predstavlja in s kakšnimi sredstvi naj bi jo izvajali? Kako naj bi jo izvajal razvrednoteni učitelj znotraj hiperpermisivnega šolskega sistema (ki predvsem poudarja pravice učencev) – kar vse je v službi boja za Oblast (za bodoče volivce)?? In predvsem: kaj narediti s temeljem in izvorom večine problemov, ki je v družini? Znano je, da je večina problematičnih učencev iz razbitih družin, in teh je veliko in jih je vedno več. In kako prenehati z izredno škodljivo permisivno (crkljajočo) vzgojo, ki korenini v tem, da se otroci staršem SMILIJO??
Ravno ta problem bom skušal nekoliko natančneje osvetliti, tudi zato, ker dr. Kristovič govori o nujnosti holističnega pristopa. Celosten pogled na učenca: ne samo nanj kot na telesno (biološko) bitje, upoštevati tudi duševno in duhovno razsežnost. V zvezi s tem bom analiziral en stavek iz knjige RŽVB, ker mislim, da večina težav izhaja iz zelo slabega duhovnega stanja sodobne mladine, ta je v ODTUJENOSTI, to stanje namreč poraja številne negativnosti, kot destruktivno in agresivno vedenje, krizo smisla, brezciljnost, depresije, zasvojenosti… : »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej, in zato danes večina mladih trpi pomanjkanje duhovnosti«. Pomanjkanje duhovnosti, propad v dušah: res, to sem na mladih lahko opazil!
Duša, pomanjkanje duhovnosti: bojim se, da tudi t.i. »holistični pristop« ne bo rešil tega temeljnega problema – ker otroke ne obravnava kot (tudi) duše, ker ne upošteva potreb duše. Duša pa potrebuje Duha: kot živo Vodo in živi Ogenj, ker tega ni, v njihovih dušah obstajajo tema, mraz in žgoča puščava. In brez Duha je njihov duh sestradan. Posledice (zavožene) permisivne vzgoje: ker starši otroke crkljajo (tudi z materialnimi stvarmi), jim stalno nekaj ponujajo in tiščijo v roke. To je vzgoja za materializem: človek (duša!) se začne predajati materializmu, tako, da se oprime tega, kar mu ponuja (materialni) svet, kar pa odvrača Duha – Duh se v duši ne sme srečati z nobenim tekmecem!
Iz vsega pa sledi, da ni rešitve za šolo znotraj obstoječe zgodovinske paradigme, ne morejo je rešiti razni holistični pristopi in sistemske spremembe, ampak zgolj globinska preobrazba načina mišljenja in načina življenja.
