Piše: prof. dr. Tine Valentinčič, upokojeni nevrobiolog in etolog
Etologija je veda o vedenju živali, človek pa je samo ena od živalskih vrst, edina, ki je razvila kulturo.
Slovenci smo del te živalske vrste, ki smo se naselili pod vzhodnimi Alpami, nekateri že v prazgodovini, drugi pa med preseljevanjem narodov v šestem stoletju. Gorsko okolje nas je oblikovalo v razmeroma trde ljudi, ki naseljujemo predalpski svet.
V zgodovini smo le redko imeli svojo državo, svojih kraljev se sploh ne spominjamo. Mimogrede, slovenski pravljični kralj Matjaž je bil kralj Matija Korvin, ki pa je bil madžarski, ne slovenski kralj. Naš narod so oblikovali duhovniki, pisatelji in pesniki in le težko si predstavljamo, da je ta narod leta 1991 ustanovil svojo državo. Pred prvo svetovno vojno smo bili del kraljevine Avstroogrske, nato del Jugoslavije. Le kako je temu malemu dvomilijoskem narodu uspelo oblikovali svojo državo? V stari Jugoslaviji in po drugi svetovni vojni, ko smo bili del socialistične Jugoslavije, smo imeli to srečo, da je bila država sestavljena iz več narodov, ki so živeli v svojih republikah. Pravzaprav nas je iz Jugoslavije izgnal Slobodan Milošević, ki je na področju Jugoslavije hotel vzpostaviti popolno hegemonijo Srbov. To ni ugajalo niti slovenski Komunistični partiji, niti svobodoljubnim Slovencem.
Splet srečnih okoliščin nam je naplavil izredne literate, ki so se zavzemali za slovensko državo in mlade vojaško zelo izobražene voditelje, ki so znali s pomočjo desetdnevne vojne oditi iz Jugoslavije. Desetdnevna vojni nikakor ni bila operetna vojna, kar bi radi podtaknili komunisti. To bila je zapletena kompleksna organizacija obrambe države, kjer so se združili interesi levo usmerjenih komunistov in desno usmerjenih držaljanov. Kdor misli, da nam je iz Jugoslavije pomagala partija, se globoko moti, res pa je da izhoda iz Jugoslavije ni preveč ovirala. Kdor ne verjame v čudež desetdnevne vojne, naj si pogleda, koliko časa so trajale vojne na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu, vsaka je trajala več kot štiri leta. Vojni v Bosni in na Kosovu se brez ameriške pomoči sploh ne bi končale štirih letih.
Slovenci smo imeli to srečo, da je bil naš obrambni minister Janez Janša. Okoli sebe je imel nekaj izjemno sposobnih mladih sodelavcev, ki so se zavedali, da jugoslovanska vojska ni pripravljena na spopad. Ukrepali so hitro in premišljeno in vojna v Sloveniji se je končala v desetih dnevih. Del te sreče je bi sočasen razpad Sovjetske zveze, ki je prenehala biti komunistična država in njeni voditelji niso hoteli pomagati pri ohranjanju socializma v Jugoslaviji. Naslednja velika sreča je bila pripravljenost Evrope, da nas pri ustanavljanju svoje države podpre. Še večja sreča je bila, da smo imeli v Združenih državah Amerike 600.000 slovenskih izseljencev, ki so nas med 10 dnevno vojno podpirali na vse možne načine. Takratni predsednik ZDA George Bush starejši je šesti dan vojne za Slovenijo v javnem nagovoru dopustil razpad Jugoslavije. Nekaj ur po tem govoru je tiskovni zastopnik Bele hiše, verjetno po nalogu State Departmenta, postavil pogoj, da Jugoslavija lahko razpade samo, če se to zgodi brez vojne. Brionsko srečanje je omogočilo, da se je vojna v Sloveniji zaključila v desetih dnevih, v treh mesecih pa je jugoslovanska vojska zapustila Slovenijo.
Nedvomno ima takratni slovenski obrambni minister Janez Janša največje zasluge, da je Slovenija izšla iz Jugoslavije brez dolgotrajne vojne. Imeli smo obrambnega ministra, ki ga lahko primerjamo z izrelskim obrambnim ministrom Moshe Dajanom in nekaterimi njegovimi generali. Vse vojne v Izraelu od leta 1947 naprej so trajale manj kot 10 dni, edino jomkipurska vojna 1973 je trajala 19 dni. Slovenci lahko ponosno rečemo, imeli smo svojega Moshe Dajana, uspešnega vojskovodjo Janeza Janšo, ki je kot predsednik vlade še nekajkrat vodil Slovenijo. Nekdanji komunisti pa od nastanka naše države Slovenije o njem govorijo vse najslabše. Pri tem slavijo svoje sramotne poraze med drugo svetovno vojno, med katerimi je padel celotni pohorski bataljon in je bilo pobitih veliko prebivalcev Dražgoš. Ali partizani res niso nikoli zmagali? Čeprav vem kar za nekaj partizanskih zmag, gospodu Kučanu ne bom pomagal postavljati spomenikov. Pa še to, kdaj je med drugo svetovno vojno v odporu proti Nemcem in Italijanom počila prva slovenska puška, ne maja, ne junija, najbolj verjetno okoli 10. aprila 1941, celo pred majskim spopadom tigrovcev z Italijani na Mali gori pri Ribnici. Torpedovka Durmitor s slovensko posadko je v kanalu reke Krke v Dalmaciji sklatila prvi nemški strmoglavi bombnik štuko. Staro-jugoslovanski torpedovki Durmitor in Kajmakčalan sta pod angleško komando do konca druge svetovne vojne branili vhod v Sueški kanal.
