Piše: Gašper Blažič
Zdaj je dokončno postalo jasno, da je za levičarske skrajneže v Sloveniji in po svetu Palestina postala »prvorazredna tema«, če uporabimo izraz nekdanjega predsednika republike. Postalo je tudi jasno zakaj. In tudi to, zakaj se zunanja ministrica Tanja Fajon tako krvavo bori za priznanje Palestine, češ da se »zelo mudi«.
V primeru Gaze, Palestine in Izraela gre namreč za bitko za interpretacijo. Če bi namreč globalni levici uspelo doseči nekakšno mnenjsko soglasje, da se v Gazi dogaja genocid, bi to zanje pomenilo veliko zmago in pomemben korak v stopnjah »svetovne revolucije«, sedaj v obliki hegemonije. V slogu torej, kot jo je opisal avtor uspešnic o Forumu São Paulo Alejandro Peña Esclusa. Tudi zato zunanja ministrica Tanja Fajon v zadnjem času vse napore in resurse vlaga v čimprejšnje priznanje Palestine, tudi s pomočjo z davkoplačevalskim denarjem podprtih turnej na Bližnji vzhod in s pritiski na EU, da je sedaj pravi čas, da tudi Zahod prizna Palestino kot enakovredno državo, naloga Slovenije pa je, da kot članica Varnostnega sveta OZN v tem obdobju to izpelje. In razlog? Dogajal naj bi se genocid, namerno iztrebljanje Palestincev v Gazi, tej pa bi sledil še Zahodni breg.
Titova in Tanjina potovanja
Tanja Fajon je v slogu Josipa Broza Tita v zadnjem mesecu naredila kar konkretno turnejo, vendar stran od jedrne Evrope, na katero je prisegala v času prejšnje vlade, ko je bila še evropska poslanka. Kaj točno naj bi dosegla s svojo arabsko turnejo, še danes ni povsem jasno – poznavalci menijo, da je hotela narediti vtis pred svetom, ker je Slovenija ta čas nestalna članica Varnostnega sveta OZN, a očitno se je vse skupaj ujelo s kampanjo pred evropskimi volitvami, s katerimi želijo zlasti evropski socialisti doseči vidno zunanjepolitično zmago, seveda sebi v prid, in prisiliti vlade čim več evropskih »jedrnih« držav, da se temu diktatu tako ali drugače priklonijo. A kot kaže, se razen štirih članic EU z radikalnimi socialisti na oblasti (vključno s Slovenijo) nobena druga članica »jedrne« skupine držav EU ni odločila za priznanje Palestine. To je za Fajonovo zelo slaba novica. Šlo je tudi za računice med političnimi skupinami, saj se evropskim socialistom očitno mudi, medtem ko je skupina Renew (nadgradnja ALDE), kamor spada tudi Gibanje Svoboda, nekoliko bolj zadržana in želi to vprašanje preložiti na čas po evropskih volitvah. Da obstajajo takšna nesoglasja tudi v slovenskem prostoru, je dokazal denimo dvoboj med Golobovim državnim sekretarjem, dolgoletnim diplomatom Vojkom Volkom, ki je po naključju tudi kandidat Gibanja Svoboda za evropske volitve, in evroposlancem Milanom Brglezom (SD), ki se (z zadnjega mesta na listi) poteguje za nov poslanski mandat. Besede so bile ostre, Volk pa je spomnil, da samo priznanje še ne rešuje življenj, čeprav ga načeloma kakor podpira. Tu se velja spomniti na primer Bosne in Hercegovine, ki je Palestino priznala že ob svojem nastanku leta 1992 – takrat je Zahod priznal BiH po hitrem postopku 6. aprila 1992, a to je dejansko šele sprožilo štiriletni pekel vojne, saj so bili Radovan Karadžić in njegovi podporniki iz Beograda prepričani, da česar jim ni uspelo doseči s političnimi sredstvi, lahko dosežejo z vojaškimi. Navsezadnje so imeli v rokah praktično vse orožje, ki ga je sicer imela JLA, slednja pa se je nato formalno umaknila iz BiH (kar je bil seveda velik nateg za javnost). Vojaške sile Republike Srbske so v hitrem naletu okupirale dve tretjini BiH in začele z etničnim čiščenjem, t. i. daytonski sporazum pa je nato razdelil republiko na dva dela, pri čemer je Republiki Srbski pripadlo zajetnih 49 odstotkov ozemlja.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
