Piše: Michael Murphy (The Telegraph)
“Vsakdo ima načrt,” je nekoč pripomnil Mike Tyson, “dokler ne dobi udarca v obraz.” Leta 2021 je imela irska vlada načrt za zagotovitev boljše nastanitve za prosilce za azil na Irskem: Roderic O’Gormon, irski minister za enakost in integracijo, je poslal tvite v osmih jezikih, v katerih je to oglašal svetu. Država jim bo v nekaj mesecih po prihodu zagotovila nastanitev »z lastnimi vrati«, je obljubil minister, in sicer v arabščini, albanščini, somalščini, urdujščini in francoščini.
Naslednje leto se je število neukrajinskih prošenj za azil na Irskem povečalo za 400 odstotkov. V naslednjih dveh letih se je pojavilo več kot 26.000 ljudi, ki so zaprosili za azil – kar je potrojilo število v zadnjem letu pred pandemijo. Irska država, ki se že sooča s stanovanjsko krizo in je obremenjena zaradi svojih zavez do ukrajinskih beguncev (tukaj prihaja udarec v obraz), jih ni mogla namestiti vseh, zato je požrla proste namestitve in hotele po podeželju, s čimer je zdesetkala velik del turističnega sektorja. Lokalne prebivalce, ki so se pritoževali, je Dublin zavrnil kot butaste nergače. Toda problem se je zdaj liberalnim elitam razkril v obliki razpršenega šotorskega mesta v središču Dublina.
Zakaj bi vladni minister prosilcem za azil reklamiral Irsko na način, ki se spodobi za nepremičninskega posrednika, se boste morda vprašali? Odgovor je, da irski liberalni establišment raje čuti, kot da razmišlja o svoji poti v politike. Navdušila jih je ideja (pa tudi optika) Irske kot varnega zavetja za čim več beguncev. Niso pa pričakovali, da jih bo preplavil porast prihodov – ali da bodo prišleki, tako kot v preostali Evropi, večinoma sestavljeni iz mladih moških ekonomskih migrantov, ki se predstavljajo kot begunci. Malo so razmišljali o tem, kaj bi to pomenilo za Irce, ki so že izrinjeni s stanovanjskega trga v državi ali ne morejo dobiti tretmaja v bolnišnici.
Irska vlada se je navadila zamenjati svoje občutke za dobro upravljanje, delno zato, ker se zaradi tega le redko sooča z resnimi posledicami. Kot je dejal komentator John McGuirk, je to zato, ker se je irska država odpovedala svojim najresnejšim funkcijam: EU je predala nadzor nad svojo monetarno politiko in namerava odgovornost za svoje meje preložiti na Bruselj s podpisom k Migracijski pakta EU. In odpovedovanje se tu ne ustavi: Evropa narekuje irske trgovinske običaje; Velika Britanija zagotavlja nacionalno varnost; ameriške rasne in spolne dogme pa so uvozile irske elite, da bi zapolnile duhovno praznino po odhodu državnega katolicizma. Torej, kaj je ostalo? Majhne odločitve z relativno nizkimi vložki. To sprosti veliko časa za projekte nečimrnosti – kot je iskanje več beguncev in priprava progresivnih referendumov. In posledično je irski esteblišment ustvaril resen problem –ki je svoje šotore je postavil kar na njihovem travniku.
Vlada se je bila v zadnjih mesecih prisiljena ukvarjati z migrantskimi taborišči, ki se vedno znova pojavljajo v središču Dublina. Prejšnji teden je bilo pred dublinskim Uradom za mednarodno zaščito (IPO) porušeno šotorsko mesto. Migrante so z avtobusi prepeljali na obrobje mesta, a več sto jih je nekaj dni pozneje prispelo nazaj in se namestilo na bregovih dublinskega Velikega kanala.
Vlada je spremenila taktiko – ponudila jim je denar, da zapustijo območje, ki je obdano s pisarnami tehnoloških velikanov, vključno z LinkedInom in Googlom. Migranti niso ugriznili in so ostali na mestu. Tako je vlada prejšnji teden taborišče z buldožerjem porušila že tretjič. To naj bi postalo reden pojav, saj vlada pričakuje, da bo vsak teden preselila do 250 prosilcev za azil iz začasnih taborišč v prestolnici v boljšo namestitev, ki je še ni na voljo.
Irske liberalne elite so leta govorile in razmišljale o priseljevanju v floskulah: želele so biti na strani angelov na račun zdrave pameti. Zdaj je težava prišla na njihov prag, opazijo jih, a še vedno pogosto ne vidijo gozda zaradi drevesa. Irski uradnik za priseljence je pred kratkim dejal, da “noben politik ni pripravljen priznati, da ne moremo preprečiti prihoda ljudi sem, ker bi to ljudi spodbudilo k podpori skrajne desnice”.
To je neposredna inverzija resnice. Zdi se jasno, da se desničarska politika na Irskem krepi iz istega razloga kot po vsej Evropi: ker so ljudje razočarani nad številom migrantov in pomanjkanjem mejnih kontrol. Toda takšna antilogika je razširjena med irskimi uradniki, katerih proračuni so se v zadnjih desetletjih povečali, medtem, ko so se njihove odgovornosti zmanjšale – zaradi česar imajo preveč časa in denarja.
Zaradi idej se je vlada odločila, da potrebuje več denarja za rešitev problema. Načrtuje, da bo porabila 5 milijard evrov za nakup in gradnjo »namestitev v državni lasti« za nastanitev prosilcev za azil. Pričakuje se, da bo to zagotovilo 10.000 postelj v naslednjih 20 letih (manj kot tretjina tistega, kar bo verjetno potrebno samo do konca tega leta), zato je malo verjetno, da bo to zmanjšalo krizo.
Poglejmo pod površje in jasno je, da je irska migrantska kriza pravzaprav kriza dekadence irske liberalne elite.
Vir: The Telegraph
