-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

V novi številki Demokracije preberite: Tovarišijski kapitalisti – samooklicana elita, ki uživa na naš račun

Piše: Gašper Blažič

Prvega maja letos je minilo dvajset let od vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Pričakovanja so bila velika, vendar so v veliki meri ostala neizpolnjena. Predvsem se je pokazalo, da so bila pričakovanja, da se bo tranzicija po vstopu Slovenije v EU zasukala v pravo smer, iluzija.

Kako iluzorna so bila ta pričakovanja, se je pokazalo zlasti v zadnjih dneh, saj so vladajoči prejšnji teden na najbolj brutalen in sprevržen način pokazali svoj odnos do države in ljudi, ki naj bi jim zaupali vodenje. No, da ne bomo pretiravali – s članstvom v Evropski uniji nam res ni lahko, a brez njega bi nam šlo še bistveno slabše, kar je v mesečni prilogi Družine Slovenski čas zapisal tudi profesor, publicist in dvakratni minister dr. Žiga Turk: »Slovenskega gospodarstva si ne moremo predstavljati brez evropskih trgov. Če ne bi imeli evra, bi naš tolar pridelal dve ali tri ničle inflacije. Če ne bi bili člani kluba, bi levičarji morda res z bajoneti nagnali podjetnike v morje. Unija nam je kot oblazinjena soba, ki pacientu preprečuje, da bi se samopoškodoval. Je kot avtobus, ki vendarle nekako še vedno vijuga v pravo smer. Sedeti na tem avtobusu je manj naporno, kot sam pešačiti v drugo smer, proti Venezueli.« K temu dodajmo: če bi se uresničile mokre sanje slovenskih levih in desnih evroskeptikov, da Slovenija ne bi bila (več) članica EU oz. »bande kravatarske«, bi bili na milost in nemilost prepuščeni brutalnosti nosilcev sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil.

Kako so se redili na račun revnih množic

A preden se posvetimo aktualnemu dogajanju, še majhen skok v zgodovino. Leta 1977 je v sozaložništvu beograjske Jugoslovenske revije in ljubljanske Državne založbe Slovenije izšla pretežno fotografska monografija »Njuni dnevi«, v kateri je avtor Ivo Eterović v fotografiji in besedi predstavil zasebni vsakdanjik tedanjega jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita in njegove žene Jovanke (rojene Budisavljević). To je storil v precej romantičnem tonu, češ da sta jugoslovanski samodržec (seveda ga ni tako imenoval) in njegova žena kot nekakšna »ata in mama« jugoslovanskih narodov. Njuno razkošno, a kljub vsemu ne ravno idilično življenje – kot so kasneje razkrili nekateri avtorji, je bila Jovanka divje ljubosumna in je hotela imeti čim večji politični vpliv – je bilo v resnici pravo pohujšanje za mnoge državljane SFRJ oziroma »Titolandije«, kot so jo imenovali zlobni jeziki. Razlogov za to pa je več. Prav v letu, ko je omenjena knjiga izšla, so tajne službe Tita že izolirale od Jovanke, kratkotrajna gospodarska stabilnost, značilna za zgodnja sedemdeseta leta (kar je tudi opogumilo Tita in pravoverne boljševike pri obračunu z liberalnimi komunisti ter kasneje ideološko »nečistimi« profesorji na univerzah), pa se je takrat že končala. Naftna kriza, ki je na Zahodu zaradi jonkipurske vojne na Bližnjem vzhodu sprožila velike težave z naftnimi derivati, je na Jugoslavijo na račun njene neuvrščenosti vplivala z nekaj zamude. Leta 1979 pa je vrag dokončno vzel šalo: dolgovi so se kopičili, komunistična Jugoslavija jih ni bila sposobna odplačevati, začelo se je zategovanje pasu, predvsem pa sta že tako nizke dohodke prebivalstva dodatno najedali visoka inflacija in nesposobnost vodilne nomenklature. Tako je celo zgodovinar Jože Pirjevec v knjigi »Tito in tovariši« priznal, da je praktično vse, kar je samoupravni sistem pridelal, takoj požrla birokracija. Proti koncu tistega leta pa naj bi bilo prišlo celo do tajnega sestanka med tedaj že bolnim Titom in prvim človekom slovenskih komunistov Francetom Popitom, češ da je treba nujno ukrepati. Tito je namreč kot prvovrsten boljševik vse do svoje smrti podpiral gospodarsko katastrofalne projekte, kar je opisal tudi Miro Simčič v knjigi »Tito brez maske«. Upoštevajoč visoke davke in velike finančne apetite JLA ter celotnega državnega aparata je bilo jasno, da država drvi v gospodarski propad. To bi lahko rezultiralo tudi v popolnem kolapsu, ki bi pomenil delavce brez plač in upokojence brez pokojnin. Takšnega kolapsa si tedanja oblast ni mogla privoščiti, zato je tako ali drugače skušala izsiliti nove kredite in nepovratna sredstva, ki bi kratkoročno pomagala vzdrževati obstoječi sistem, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do množičnih demonstracij in morda celo do državnega udara. Tako v vrstah Udbe kot tudi v tujih obveščevalnih službah so dobro vedeli, da Titova smrt pomeni prej ali slej tudi smrt Jugoslavije.

Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine