1.7 C
Ljubljana
petek, 22 novembra, 2024

Amerika, stoletni branik Evrope!

Piše: mag. Igor Omerza

Karkoli si že mislimo o ZDA in Američanih, lahko jih imamo radi ali jih sovražimo ali pa nam je zanje vseeno, je neizpodbitno dejstvo, da že več kot stoletje ohranjajo svobodo in vrednote večjega dela Evrope, po koncu hladne vojne pa celotne Evrope z izjemo Rusije, ki je s svojo putinsko držo odšla »vrednotno« s stare celine in postala bolj azijska kot evropska država.

Lahko se tudi čudimo in zgražamo nad obupnim ameriškim zdravstvenim sistemom, naš se mu uspešno približuje, a takih množičnih in poniglavih medijskih napadov, kot so jih med sedanjo stavko deležni naši zdravniki, tam ne poznajo. Obstajajo razlogi za slabo ameriško zdravstvo, bogati Američani tega ne čutijo, a o tem ne mislim tu pisati, hočem samo povedati, da so mnoge evropske države tukaj svetlobna leta pred ZDA in nam tu ta bogata država ne more biti vzor.

Vzor oz. bolje rečeno mogočni branik nam, Evropejcem, pa so ZDA na obrambnem področju. V prvi svetovni vojni so se dolgo otepali poseči vanjo, toda ko so se, je bil germanski imperializem premagan. Podobno je bilo v drugi svetovni vojni. Ali je komu treba dokazovati, s kakšno brutalno gospodarsko in vojaško silo so ZDA zmlele imperialistično Japonsko, fašistično Italijo in nacistično Nemčijo? Tudi Stalin bi tenko piskal brez ogromne ameriške vojaške pomoči. Žal je za vzhodnoevropske države zmaga nad Hitlerjem pomenila novo zasužnjenje, v nekaterih vidikih celo hujše, kot je bilo pod tujo okupacijo.

Po drugi svetovni vojni so Američani desetletja branili Zahodno in demokratično Evropo pred povojnim sovjetskim totalitarizmom, ki se je razširil na Vzhodno Evropo in tudi na Jugoslavijo. Zato je bil ustanovljen NATO, ki bi bil brez ZDA brezzobi tiger! Celo komunistična Jugoslavija je preživela razhod s Stalinom, a ga brez ameriškega dežnika ne bi nikoli! Kdo pa je, če ne oni, takrat politično, finančno in vojaško pomagal Titu!? Žal pa razkol s Stalinom in blagodejna ameriška pomoč nista naredili iz Jugoslavije demokratične evropske države, le titoistično neposredno nasilje je popustilo.

Zato tudi vse te ruske vojne (Čečenija, Gruzija, Ukrajina), in če jih sedaj v Ukrajini Američani ne bodo ustavili, temu Putinovemu nasilju ne bo ne konca ne kraja.

Tudi mogočna Sovjetska zveza ni zdržala tekme na življenje in smrt z ZDA in je dobesedno razpadla, ozemeljsko in hkrati z njo njen nasilni komunistični režim. Putin jo sedaj skuša znova  ozemeljsko vzpostaviti, notranje nasilništvo v Rusiji pa je že obnovljeno, čeprav sedaj v okviru državnokapitalističnega in ne več komunističnega sistema. Zato tudi vse te ruske vojne (Čečenija, Gruzija, Ukrajina), in če jih zdaj v Ukrajini  Američani ne bodo ustavili, temu Putinovemu nasilju ne bo ne konca ne kraja.

Kaj pa Slovenija v tem geopolitčnem dogajanju? Sedaj smo varni pod ameriškim dežnikom, zgodovinsko pa so vsi idejni velikani slovenske osamosvojitve trepetali, da bi lahko samostojna Slovenija postala lahek plen Romanov in Germanov (in tudi Rusov). Zato so načrtovali zveze držav, kamor bi se vključila Slovenija, in samo v primeru, če to ne bi bilo mogoče, bi ostali sami s svojo državo. Edini pomembni osamosvojitelj, ki se na to ni oziral, je bil Franc Jeza, pozabljeni, a najbolj »fanatični« zagovornik samostojne Slovenije. Med vojno je takoj stopil v Osvobodilno fronto in posledično izkusil fašistične zapore in nacistična taborišča. Novembra 1948 je, razočaran nad represijo slovenske sovjetske republike (ne v formi, ampak po njeni vsebini), emigriral v Trst. Tam je takoj začel obsojati nedemokratični režim v matici in pisati o nujnosti vzpostavitve samostojne slovenske države.

S tem si je Jeza pridobil »naklonjenost« naše tajne politične policije (ponarodelo Udbe), ki ga je nenehno zalezovala, tudi v času Zemljaričevega »udbovanja«, in mu dodelila kodno ime Separatist. Septembra 1963 ga je celo poskušala ugrabiti, a je, kakšna smola za Udbo, akcija propadla zaradi, citiram udbovce, »zaradi bolezenske preganjavice Franca Jeze, ki se je zbal priti na določene mesto« Eden od ovaduhov (kodno Kačur), ki ga je Udba pošiljala k Jezi v Italijo, je bil moj blagi ravnatelj na poljanski gimnaziji Franček Bohanec. Kakorkoli že, več o tem, veliko več bo znanega, ko septembra v Trstu izide (Založba Mladika) moja knjiga Velikani slovenske osamosvojitve in Udba s podnaslovom Franc Jeza – Separatist.

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine