Piše: Matija Žerdin
Spoštovani g. minister Mesec, spoštovana ga. ministrica Prevolnik Rupel!
Ime mi je Matija Žerdin, sem zdaj ne več tako mlad radiolog v UKC MB. Če iz prispevkov v medijih prav razumem, se obetajo določene spremembe glede upokojevanja.
G. Mesec, v prispevku na RTV SLO (Mesec: Tisti, ki so prišli pozneje na trg dela, bodo delali dlje) ste navedli, da bodo vsi delali 40 let delovne dobe, ne glede na to, kdaj vstopijo v delovno razmerje. S tem se v principu strinjam.
Zelo me zanima, kdaj ministrstvo / vlada / Levica / država Slovenija namerava nasloviti naslednji problem.
Zaposleni v zdravstvu, gasilci, zaposleni na 112 … (ChatGPT navede vsaj 12 poklicnih skupin) – vsem tem poklicem je skupno, da opravljamo poleg rednega dela tudi dežurstva, s čimer omogočamo dostopnost do naših storitev 365 dni v letu, 24 ur na dan.
Ker večina (no, več kot 2/3) življenja običajnih ljudi poteka v času, ko je npr. zdravstveni sistem v stanju dežurstva in pripravljenosti, se zdi, da je dežurstvo oblika dela, ki je za normalno delovanje države zelo pomembna.
Zakaj se torej državi v zakonu o pokojninskem zavarovanju zdi logično, da so dežurstvo in nadure oblika dela, ki jih ni potrebno priznati v delovno dobo? (130. člen ZPIZ-2-NPB7: Zavarovalna doba (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju))
Kakšen je postopek, po katerem se lahko pričnejo dežurstva in nadure priznavati v delovno dobo? Verjetno z zbiranjem 5000 podpisov za spremembo zakona ZPIZ-2? Ali pa namerava katera od strank to vložiti v našem imenu?
Ker se mi osebno zdi zelo neumno in nepravično, da je s stališča delovne dobe zaposlenega enako, ali v mesecu opravi 176 ur, 200 ur, 250 ur ali 280 ur, na koncu meseca pa se mu v delovno dobo prizna samo do 176 ur. Prav tako obstaja kapica na to, koliko od zasluženega prihodka v času dežurstev in nadur šteje v pokojnino, tudi ta del bi bil potreben konkretne spremembe.
Z moje strani je nepriznavanje dežurstev v delovno dobo moj glavni razlog, zakaj sem s pričetkom stavke izvedel preklic soglasja za delo preko 40 ur + 8 nadur na teden – ker je to za delavce v zdravstvu še najboljši način, kako lahko omejimo prekomerno dežuranje.
Pred leti je država poudarjala, da “vsako delo šteje” – ko se je šlo za možnosti obdavčitve dela s strani države. Zakaj torej vsako delo ne šteje, ko pride do vprašanja priznane delovne dobe?
Poudarjam, da (zaenkrat še) ne iščem benificirane delovne dobe, kot jo imajo policisti in rudarji. Menim pa, da je nepošteno do zaposlenih v poklicih, ki opravljamo dežurno službo, da je ena opravljena ura dela, ki ga opravi nekdo iz teh poklicnih skupin, dejansko vredna le cca. 0,7-0,8 ure, ki se šteje v delovno dobo, ker opravljaš delo, ki je za skupnost koristno.
Prav tako ne iščem – zaenkrat – pravice do 32 urnega delovnika za te poklicne skupine, o katerem ste sicer v Levici razmišljali v preteklosti. Ne dvomim pa, da se bo v primeru, če ga nameravate ponuditi vsem ostalim zaposlenim, verjetno precej zaposlenih v zdravstvu odločilo zanj.
Ker je moja želja, da se ljudje seznanijo s tem, da se nam delo v dežurstvu ne priznava v delovno dobo, in ker med delom ljudi obstaja prepričanje, da v dežurstvih nič ne delamo, se lahko v kakšnem prihodnjem prispevku pogovorimo tudi o tem, kako so se obremenitve v dežurstvih v medicini povečevale z leti – delno zaradi staranja populacije, delno zaradi napredka v medicini.
Sem zelo zainteresiran za vaš argumentiran odgovor.
S spoštovanjem,
Matija Žerdin
P. S.: Vseeno bom dodal še tole, kar se tiče vseh, ki opravljajo nočno delo.
V zadnjih 15ih letih se vse bolj kaže, da je ponavljajoče se delo v nočnem času povezano s povečanim tveganjem za razvoj določenih oblik raka. Študij je pa sedaj že dovolj, da se da utemeljeno razmišljati o tem, da je treba ponavljajoče se delo v nočnem času
1) čim bolj racionalno omejiti (v primeru zdravstva npr. zamejiti prihod pacientov, ki prihajajo zaradi nenujnih stanj v zdravstvene domove in v urgentne centre – rešitev je predvsem v povečanju števila programov (celotnih timov) na primarju – število teh programov v zadnjih letih pada, kljub temu, da je zdravnikov več – ker se ne odločajo za polno zaposlitev na primarju, ampak ga kombinirajo z drugimi oblikami zaposlitve. Podatki so na strani ZZZS v “Splošnem dogovoru” od 2014 – 2024)
2) nočno delo je potrebno razdeliti na čim več zaposlenih, da ga je potrebno opravljati čim manjkrat na mesec. To, da je npr. zdravstveni delavec zaposlen izven javnega zavoda (npr. pri koncesionarju), ga še ne more odvezati dolžnosti, da sodeluje v dežurstvih. Zadevo je potrebno rešiti podobno, kot je sedaj rešena v koncesijskih pogodbah za primarni nivo.
3) delu v nočnem času je potrebno priznati status benificirane delovne dobe.
