Piše: Metod Berlec
Z akademikom prof. dr. Jožetom Krašovcem smo govorili o novem prevodu Svetega pisma Stare in Nove zaveze – Jeruzalemska izdaja. Pri tem prevodu, ki ima status uradnega prevoda Katoliške cerkve v Sloveniji in je potekal pod okriljem Slovenske škofovske konference, je odigral glavno vlogo kot vodja projekta.
Gospod Krašovec, veljate za največjega strokovnjaka za Sveto pismo na Slovenskem. Aprila boste praznovali okroglo življenjsko obletnico. Od kod pri vas to veliko strokovno zanimanje za Sveto pismo?
Posebno zanimanje se je začelo sredi študija na Teološki fakulteti. Na osnovi diplomskega in magistrskega dela o pojmovanju časa v Svetem pismu me je profesor Svetega pisma dr. Jakob Aleksič predlagal za nadaljevanje študija na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu. Kmalu sem ugotovil, da je to področje, ki stoodstotno ustreza moji nagnjenosti k iskanju smisla življenja iz najgloblje dialoške perspektive in solidarnosti do šibkih. Z višjimi akademskimi kriteriji pa sem želel kaj prispevati tudi k razpoznavnosti Slovenije v tujini.
Zakaj Svetemu pismu rečemo »knjiga vseh knjig«? V čem je temeljni pomen Svetega pisma?
Ta naziv se je uveljavil, ko je Sveto pismo dejansko osvojilo ves svet s prevodi v več kot dva tisoč jezikov ter s tem postalo osrednji vir duhovne in splošne kulture večjega dela sveta. Temeljni pomen Svetega pisma vidimo v resničnosti in resnici v vseh vidikih njegovega sporočila o enem Bogu in o dostojanstvu človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi.
Že leta 1980 ste začeli strokovno voditi pripravo novega slovenskega prevoda Svetega pisma, izšel pa je jeseni leta 1996: Sveto pismo Stare in Nove zaveze − Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Se pravi, da je že takrat šlo za velik projekt, ki je potekal kar četrt stoletja.
Na vse pogosteje izraženo željo smo leta 1980 na Teološki fakulteti sklenili, da bomo v okviru fakultete in Slovenske škofovske konference, ki jo je vodil nadškof dr. Alojzij Šuštar, pripravili nov komentiran in ekumenski prevod Svetega pisma. Za izhodišče sistema uvodov, opomb in dodatkov na koncu knjige smo vzeli francoski ekumenski prevod Svetega pisma (TOB). Za vodenje projekta sva bila določena dr. France Rozman in jaz. Najprej smo pripravili prevod Nove zaveze, ki je izšla na začetku leta 1985. Potem smo začeli s prevodom trikrat obsežnejše Stare zaveze. Ker je dr. Rozman vztrajno zagovarjal tip prevoda po načelu »dinamične ekvivalence«, ki že v načelu ne pomeni točnega prevoda po izvirniku, sem moral odgovornost za pripravo prevoda Stare zaveze in redakcijo celotnega Svetega pisma v eni knjigi prevzeti sam. Po izredno trdem delu smo celotni prevod izdali leta 1996. Takrat sem v projekt vključil Gorazda Kocijančiča, da je za prevajalci pregledal celotno Novo zavezo in napisal opombe k evangelijem. V zadnjih dveh letih pa sem vzporedno s pripravo prevoda pripravljal tudi velik mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma s težiščem na tekstni kritiki in na zgodovini prevajanja Svetega pisma.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
