Piše: Miha Burger
Kdo je kriv za stanje, da se večina od tistih državljanov, ki nam je vsaj malo do uspešnejšega reševanja skupnostnih, javnih problemov, ki včasih celo poskušamo kaj napisati o teh problemih, kaj pokomentirati, vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan o reševanju teh problemov, ki se, preprosto povedano, slabo rešujejo. Kar preveč sem se v zadnjem času naposlušal tega od raznih kolegov in znancev. In morda se še vprašamo kaj nas je pripeljalo v to stanje. Ja, ostali državljani, velika večina, je že zdavnaj zamahnila z roko in skrbi v dani situaciji le zase. In tudi jaz bom naredil tako, pribije marsikateri od teh kolegov in znancev.
Ena od teh neumnosti, ki jih poslušamo zadnje čase prav vsak dan, je situacija okrog posvetovalnih referendumov. A končno se je oglasil eden od teh, ki nam je vsaj malo mar, bivši minister Janez Šušteršič, in na Siol.net v svojem prispevku pred nekaj dnevi, tudi preprosto opisal to situacijo okrog posvetovalnih referendumov kot eno veliko neumnost. Tudi lepo strokovno pojasni zakaj je to ena velika neumnost. A kot že večkrat pri takšnih in podobnih prispevkih, začutim da vseeno nekaj manjka, recimo kakšna ideja ali nasvet kako preprečiti takšno neumnost.
Ja, bom sedajle zapisal eno tako idejo ali nasvet. Zato ker gremo vsako leto bolj v napačno smer reševanja skupnostnih, javnih problemov. Ker je smer posvetovalnih referendumov neumnost. Zato ker ni glavno vprašanje kdo je kriv, ali Janša ali Golob, ali kao desni ali kao levi, ampak je glavno vprašanje kdo ali kaj, katera sila odločanja bo uspela postaviti institucionalno, efektno, delujočo, zavezujočo preventivo pred neumnostmi, kot je zapisal že pred mnogimi desetletji avstrijski filozof Karl Popper: »Najbolj nujno za demokracijo je oblikovati institucije tako, da oblastnežem preprečijo povzročanje škode!«
In to silo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec (in res vseeno ali Janša ali Golob ali kdorkoli), ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Ker se čudeži redko dogajajo, vidim šanso za to »preprečevanje povzročanja škode« še vedno predvsem na aktivnih državljanih. Ki bi se udeleževali institucionaliziranih metod, načinov, oblik argumentacij o skupnostnih, javnih problemih. Morda bo za postavitev teh metod in oblik potreben celo splošen ljudski referendum, zagotovo pa to ni dosegljivo preko kakšnega posvetovalnega referenduma.
Krivdo za stanje v naši državi pa vidim tudi na aktivnih državljanih, ja, na nas, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan o reševanju teh problemov, ki sicer tudi pišemo in komentiramo o tem, a ne naredimo dovolj, da bi preprečili vse te neumnosti pri reševanju skupnostnih, javnih problemov. Ker se ne spremenimo v to silo, ki bi preprečevala povzročanje škode. Ker samo čakamo, da se bo…
Ne morem se v tem odprtem pismu spuščati v podrobnosti, v razne poskuse kako uresničiti to idejo, ta nasvet. Ker sem zapisani stavek Karla Poppra postavil za moto svoji knjigi, ki je izšla leta 1995 in od takrat nisem počel drugega kot se boril na vse možne načine za uveljavitev tega stavka. Je ta borba imela kakšen rezultat? Mi je uspelo preprečiti kakšno neumnost pri reševanju javnih, skupnostnih problemov? Prepričati dovolj ljudi k aktivnemu državljanstvu? Dejstvo je le, da ta sila, ki bi udejanila Popprov stavek (še) ni nastala. Zato to Odprto pismo. Ki ga pošiljam tistim medijem, ki so že kdaj objavili kakšen moj prispevek na to temo. Ker še vedno upam, da se bo nekoč kaj premaknilo, »ker v smeri kot sedaj pač ne gre več«, kot sem pred kratkim nekje videl zapisano.
Miha Burger, aktivni državljan