Piše: dr. Metod Berlec
Protestni shod opozicijske Slovenske demokratske stranke prejšnji četrtek na Kongresnem trgu v Ljubljani me je spomnil na protestni shod 21. junija 1988 na istem kraju in protestni shod 28. marca 1994 na Trgu republike v Ljubljani.
Prvega je organiziral Odbor za varstvo človekovih pravic (Bavčarjev odbor) v podporo zaprti četverici JBTZ (Janša, Borštner, Zavrl in Tasič), drugega predstavniki izvorno demokratičnih sil pod vodstvom takratne Janševe SDSS. Prvega protesta sem se udeležil kot dijak, drugega kot študent. Oba protesta sta bila polna čustev in ogorčenja ljudi nad ravnanjem vladajoče nomenklature. Posebno prvi je bil zame nekaj izrednega, saj se je takrat − v času enopartijskega režima in socialistične Jugoslavije − zbralo več kot trideset tisoč ljudi (ocene segajo do 50.000). Nabito poln ni bil samo Kongresni trg, ampak tudi Park zvezda. V ljudeh se je videlo, da imajo dovolj totalitarnega komunističnega režima, dovolj krivic, dovolj tega, da zvezna armada s pomočjo slovenske Službe državne varnosti in z asistenco slovenskega političnega vrha pod vodstvom partijskega šefa Milana Kučana zapira slovenske fante. Ljudje so imeli dovolj socializma, ki nas je peljal v revščino in bedo. Dovolj SFRJ …
Podobno, a vendar nekoliko drugače je bilo slabih šest let pozneje na Trgu republike, pred stavbo Državnega zbora Republike Slovenije. Junaka slovenske pomladi in vojne za Slovenijo Janeza Janšo so odstavljali kot obrambnega ministra in mi smo ogorčeno protestirali proti temu. Zavedali smo se namreč (kot je zapisal Janša v dopolnjenih Okopih – Pot slovenske države 1991-1994 leta 2014 in v nedavno izdani knjigi 1994 – Zarota Depala vas), da politični obračun po Depali vasi pomeni samo nadaljevaje procesa, ki se je začel spomladi leta 1992 s padcem Demosove vlade, to je mehke restavracije režima. »Hkrati je postavil podlago za sistematično vračanje na izhodišča Kučanovega obdobja pred letom 1990 skupaj z besednjakom in s totalitarno simboliko tistega časa. V kadrovskem smislu je bila ta faza končana z rehabilitacijo Udbe prek državnega odlikovanja Tomažu Ertlu ter z nastavitvijo Fišerja in Masleše na vrh tožilstva in sodstva v času Pahorjeve vlade. V simbolnem smislu pa je to zaznamovalo jugokomunistično zborovanje v ljubljanskih Stožicah aprila 2013, na katerem so manjkale slovenska in evropska zastava ter obe himni, kar pa ni motilo celotnega državnega vrha.« Vračanje nazaj v totalitarno preteklost pa se več kot nazorno nadaljuje pod sedanjo levičarsko Golobovo vlado, ki je ukinila Muzej slovenske osamosvojitve in z državnimi častmi pokopala nekdanjega šefa slovenske Udbe Janeza Zemljariča, da o udeležbi in govoru ministrice za kulturo Aste Vrečko na lanski 86. obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebinah sploh ne govorimo.
Ljudje so razočarani nad vladajočo koalicijo, ki vse bolj deluje v znamenju treh K: klientelizma, korupcije in kraje.
Tokratno množično protestno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani (poln je bil tudi sosednji park Zvezda, kar pomeni, da je bilo na protestu okoli 20.000 ljudi) je bilo organizirano pod geslom »Dovolj!« in podobno kot na prej omenjenih dveh (protestih) so ljudje, polni nezadovoljstva z obstoječo oblastjo in razočarani nad politično garnituro, ki današnjo Slovenijo vodi v povsem napačno smer, mirno zahtevali, da ta vlada odide. Ljudje so razočarani nad vladajočo koalicijo, ki vse bolj deluje v znamenju treh K: klientelizma, korupcije in kraje; nad vlado, ki pod vodstvom egocentričnega in arogantnega Roberta Goloba ne dela v interesu slovenskega človeka, slovenskega prebivalstva, ampak za interes priseljencev z juga, v interesu nezakonitih migrantov z Bližnjega in Srednjega vzhoda ter iz Afrike. Za slednje namerava brez soglasja (bolje rečeno kljub ogorčenemu nasprotovanju) lokalnega prebivalstva na območju nekdanjih mejnih prehodov Obrežje in Središče ob Dravi postaviti izpostavi azilnega centra. Namesto da bi vlada na našo južno mejo poslala Slovensko vojsko in ustavila ta nezakonit migrantski tok, ga mirno dopušča oziroma s svojimi nespametnimi ravnanji (na primer z odstranjevanjem zaščitne ograje na meji) celo brezsramno spodbuja. Hkrati Golobova vlada na mednarodnem parketu vodi proarabsko politiko. Skupaj z nekaterimi levičarskimi evropskimi vladami poziva Evropsko unijo k priznanju Palestine. S tem se zavzema, kot je na omrežju X zapisal predstavnik izraelskega zunanjega ministrstva Lior Hajat, za nagrajevanje terorizma. Pri tem pošilja Hamasu in drugim palestinskim terorističnim organizacijam napačne signale, da bodo za »morilske teroristične napade« na Izrael nagrajeni s političnimi gestami …
P. S.: V imenu uredništva Demokracije Vam želim blagoslovljene in mirne velikonočne praznike!
