1.6 C
Ljubljana
sreda, 18 decembra, 2024

To je šele začetek!

Piše: Gašper Blažič

Od nedavnega protestnega shoda na Kongresnem trgu v Ljubljani je minil slab teden dni. Vendar dovolj, da z majhne časovne distance lahko ocenim razpoloženje in spremembe, ki so se zgodile s tem shodom in sem se ga udeležil tudi sam. Kajti o shodu bolj kot sam dogodek govorijo reakcije nanj. In teh ni bilo malo.

Aroganten odziv zlasti največje vladajoče stranke s »svobodnjaškim« imenom pravzaprav niti ni tako skrb vzbujajoč. Nasprotno – je dober znak. Pomeni namreč, da je protestno zborovanje doseglo svoj namen. Številke, ki jih je navajala ljubljanska policija, češ da se dogodka ni udeležilo več kot dva tisoč ljudi, so slaba tolažba za kreatorje »cesarjevih novih oblačil«. Tudi če bi jih bilo res samo toliko kot na doslej najslabše obiskanem shodu Ruparjeve upokojenske iniciative, bi se morali »golobovci« zamisliti nad dejstvom, da je ena od dveh opozicijskih strank (in sicer tista, ki je s strani režimskih medijev veliko bolj osovražena in stigmatizirana) zbrala toliko ljudi. Pazite, govorimo o strankah, ne o kakšni vplivni civilni družbi. Zato je število udeležencev glede na organizatorja hudo visoko.

In kakor je bilo opaziti, protestniki niso bili večinsko upokojenci. Kdor vseeno meni, da so na Kongresnem trgu stali zgolj starostniki, katerih število se bo čez kakih pet let prepolovilo, je to precej slaba tolažba za oblastnike. Lahko bi rekli, da prej potuha aroganci, kar smo nekoč že videli pri LDS. Saj se spomnite Antona Ropa?

Če se lahko vladajoči »golobnjak« ob tem shodu s čim tolaži, je to dejstvo, da protestni zbor prejšnji četrtek sam po sebi še ne prinaša kritične mase za resne spremembe. Kar je razumljivo glede na to, da je »budnico« organizirala doslej le ena stranka. Vendar je ta budnica šele začetek, saj je precejšen del javnosti z veliko mero pesimizma pričakoval »protestniški četrtek«, češ da bo spet protestirala samo peščica. Izkazalo se je, da je bila to kar krepka množica. To je pomemben psihološki preboj pri tistih, ki so doslej oklevali in se vdali v usodo. Res je, velika večina javnosti še vedno živi v nekakšni iluziji vsegliharstva ter v mentaliteti »me ne zanima«. Prav takšna mentaliteta ima glavne zasluge, da je npr. v Rusiji še vedno na oblasti avtokrat Vladimir Putin. Le kaj bi o tem dandanes povedal znameniti francoski politični mislec Alexis de Tocqueville?

Zgodovinske izkušnje nas učijo, da se lahko razmere radikalno spremenijo že v eni noči. Nekatera najbolj znana zborovanja konec osemdesetih let so znana po tem, da so predstavljala veliko tveganje, češ ljudi tako ali tako ne zanima. Denimo 8. maja 1989, ko je bila na t. i. javni seji ZSMS na istem kongresnem trgu prebrana Majniška deklaracija – petnajst minut pred začetkom zborovanja je kazalo zelo slabo, kar se tiče udeležbe. Potem pa se je trg kar naenkrat napolnil. Prišli so tudi tisti »apolitični«, ki jih je zanimala le skrb za lastno udobje – ker so se zavedali, da bi lahko tokrat šlo tudi za njihove glave, ne samo denarnice.

Torej, shod, ki se je zgodil 21. marca, ni prvi in tudi ne zadnji. Sledili bodo novi. Upam, da tokrat s podporo več strank in predvsem s podporo civilne družbe. Njene vloge namreč ne morejo nadomestiti stranke. Če bomo ostali na civilnodružbenem področju še naprej mlačni, bo tudi kreatorjem »cesarjevih novih oblačil (in novih obrazov)« uspela vsaka nova prevara. Čez sedanji obledeli celofan z napisom Gibanje Svoboda bodo lepo dali novega, vsebina pa bo še naprej ista. Si res želimo tega?

Skratka, to, kar se je zgodilo na Kongresnem trgu, je šele začetek. Slovenija, vstan’!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine