3.9 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

(PISMO BRALCA) Znanost znanstvenika

Piše: Franc Bešter

Pri večini ljudi je zasidrano prepričanje, da je glede razumevanja znanosti mogoče le dvoje: da jo razumeš ali da je ne razumeš. To je nedvomno posledica neke predstave o tej (moderni) znanosti: da so namreč tu stvari dokazane (dokazljive) in obenem tako eksaktno opisane (z matematično natančnostjo), da si tega ne more razlagati vsak po svoje, da so tu vse stvari enolično (eno-značno) določene.

Vendar, kar se tiče razumevanja empiričnih znanosti, stvari niso tako enostavne. Pri naravoslovnih znanostih, ki se jih mladi ljudje učijo v šolskem sistemu, gre za zahtevno (težko) znanje za razumevanje, obenem pa dokaj obširno, v šoli pa ni časa niti možnosti za razumevanje znanosti kot takšne, na poglobljen način, posledica je, da se jo podaja in razumeva na močno poenostavljen (površinski) in racionalističen način, a takšno (polovično, poplitveno) znanje je lahko za človeka škodljivo, celo nevarno, ker si ljudje ob njem začnejo predstavljati, da vse znajo in vse razumejo, niso sposobni uvida v globino problemov. Ena od posledic je npr., da takšno znanje vodi v ateizem: ker si ljudje začnejo domišljati, da si je s tem znanjem mogoče vse na svetu pravilno razlagati brez Boga.

Poklicni fiziki

Tu se pojavi neko zanimivo (in tudi težko) vprašanje: kakšna je razlika med razumevanjem znanosti, kar se tega tiče, pri večini ljudi, in razumevanjem pri ljudeh, ki se z njo ukvarjajo vse življenje. Gotovo je, da ta razlika mora biti, in sicer ne majhna, zelo slabo in čudno bi bilo, če ne bi bilo velikih razlik. Neka temeljna razlika, ki jo osebno vidim, je v tem: večina ljudi, ki so šli skozi šolski sistem, ne razlikuje med teorijo (modelom, miselnim konstruktom) in stvarnostjo (naravo) kot takšno. Zanje to ni neka podoba sveta, zanje svet takšen tudi v resnici je, medtem ko se fiziki dobro zavedajo, da gre pri vsem skupaj za naše mentalne konstrukte, oni npr. vedo, da »delci« ne obstajajo, da gre tu za neke »standardne modele«, torej za najboljše trenutne teorije, ki jih v tem času sprejema večina fizikov. Vendar, vsaka teorija (razlaga) mora izhajati iz izkustva, na nek način mora biti eksperimentalno potrjena, če naj bo uporabna – v tehniki in za tehniko.

Od modernih empiričnih, naravoslovnih znanosti (fizika, kemija) prihaja tudi neka nevarnost, kar se tiče vpliva na naš način mišljenja, in izvor te nevarnosti vidim v zahtevnosti (za razumevanje) tega znanja, a tudi v obsežnosti, kar tudi otežuje spoznavanje. Posledica tega za večino ljudi je le neko zelo nepopolno in plitvo razumevanje, ki je zato zmotno, celo lažno, lažno znanje pa je nevarnejše kot ne-znanje. A osebno sem prepričan, da od prav tega izvora (zahtevnost, obsežnost) prihaja s tem znanjem nevarnost tudi za poklicne znanstvenike, le da na drug način, v drugi obliki. Mislim, da je danes fizika zašla v neko slepo ulico ravno zaradi tega: ker so fiziki postali ujetniki (in tudi žrtve) nekega načina mišljenja. Zakaj?

Oni so v fiziki seveda najbolje izobraženi, podkovani, leta in desetletja so jo preučevali, to (racionalistično) znanje zahteva in razvija nek način mišljenja, oni so v svoje možgane vrezali določene miselne šablone in si vanje vgradili neke miselne vzorce – vse to ima potem svojo vztrajnost, tega potem ni mogoče zamenjati čez noč. Ta nevarnost (glede načina mišljenja) je prišla spet odtod: ker je znanje zahtevno in obsežno, zahteva velike napore in veliko časa, da se ga osvoji, a miselna pogojenost s tem je zaradi tega velika in zahteva spet leta, če jo hočemo premagati (presegati). V fiziki je prišlo še do neke velike težave tudi zaradi obsežnosti znanj, ki so se nakopičila v znanosti: zaradi tega seveda en človek že dolgo ne more vsega obvladati, in zaradi tega je prišlo do delitve dela, na znanstvene discipline in poddiscipline, a ob tem posameznik vedno bolj izgublja pregled nad celoto. Vendar pa je to slabo tudi za razumevanje nekega ožjega področja, kajti poznavanje tudi sorodnih področij je navadno za to nujno.

Teorija strun

Ta najnovejša teorija, ki jo fiziki gradijo že 30 let, je po mojem dober dokaz tega, kar sem tu navedel, v njej se kaže kriza neke znanosti, slepa ulica, v katero je zašla – ravno zaradi nekega načina mišljenja, katerega ujetniki so postali današnji fiziki.

Za kaj gre pri tej teoriji? Gre za »enotno teorijo polja«, ki jo fiziki iščejo že dolgo. Poenotenje vseh štirih sil, delujočih v naravi: gravitacijske, električne, magnetne, jedrske. Kvantna in relativnostna teorija namreč tu nista bili uspešni. Vendar, fiziki so s tema dvema velikima teorijama miselno močno pogojeni, to se je pokazalo tudi pri teoriji strun. Ona je pravzaprav neka sinteza teh dveh teorij: od kvantne je prevzela pojem »delca«, od splošne relativnosti pa pojem višjih dimenzij. Strune naj bi bile namreč enodimenzionalni delci (torej brez debeline, širine in tudi silno kratki), ki delujejo znotraj kar enajstih dimenzij, ne, zdaj so fiziki pristali že pri devetindvajsetih dimenzijah! Strune: hipotetični delci, nimajo namreč niti ene potrditve v izkustvu! So torej čisti miselni konstrukt, ne moremo govoriti niti o teoriji, kvečjemu o delovni hipotezi, čeprav fiziki gotovo potihem upajo, da jim bo morda nekoč uspelo odkriti nekaj njim podobnega.

Kaj lahko zaključimo? To, da so tudi fiziki postali žrtve racionalizma, ki je kuga naše dobe: Razum lahko spozna resnico (o polju). Na to kaže tudi dejstvo, da se poslužujejo pojma dimenzij – dimenzije so glavno miselno orodje racionalizma! A ne samo to: teorija strun naj ne bi bila samo »enotna teorija polja«, strune naj bi pojasnile celo nastanek vseh (elementarnih) delcev in njihove lastnosti! S pomočjo Razuma je torej mogoče spoznati VSE, nočejo priznati njegovih meja. Racionalisti.

Ob tem bom navedel še en stavek iz knjige RŽVB: »Ne hodite pit vode človeških teorij, ki izvirajo iz racionalizma«. Znanstvene teorije so delo racionalističnih umov, torej ljudi, ki so na prvo mesto (v srcu) postavili svoj Razum, in iz tega stanja duha potem izvira neka filozofija (način mišljenja), po kateri razmišljajoči Razum lahko pride do resnice (v tem primeru do resnice o naravi). Jezus (Bog!) vse teorije imenuje »voda«, se pravi, da v njih ni resnice (resničnega znanja). Iz tega sledi, da teorija strun ne vsebuje resnice o polju.

Polje – problem fizike?

Fiziki so spoznali, pri preučevanju materije, da je edina zares obstoječa (ne-spremenljiva, povsem stabilna) stvar pri njej ravno polje, da je polje tisto najgloblje bistvo materije. Logično je zato, da se ukvarjajo s problematiko polja, tudi zato, ker se ukvarjajo z valovanji, nihanji (elektromagnetnega, gravitacijskega) polja, in z osnovnimi delci, ki nastajajo iz teh valov (visokih energij).

Toda, ali je polje sploh lahko predmet preučevanja fizike? Vsi fiziki so že ves čas trdno prepričani, da je, vendar, ali tudi to ne kaže na dejstvo, da so postali ujetniki nekega načina mišljenja in da so racionalisti (nočejo priznati meja metode svoje znanosti)? Osebno sem prepričan, da polje ne more biti predmet fizike. Seveda moram to svojo trditev tudi dokazati.

Tu je treba izhajati iz nekega temeljnega dejstva: kakšna je namreč spoznavna metoda fizike (z njo se raziskuje, z njo se dokazuje)? Tu gre za metodo eksperimentiranja, objektivnega opazovanja in merjenja v procesu eksperimentiranja – na ta način se pride do nekih izkustev (o svetu materije). Neka ključna stvar pri tej metodi je ugotavljanje količin (velikosti) dejavnikov, ki nastopajo v eksperimentu, le-te (številke) dobimo z merjenjem, in potem ugotavljamo abstraktne (posplošene) odnose med tem izmerjenim. To so fizikalne enačbe, njih ne bi mogli oblikovati brez merjenja.

Se pravi, pri tej metodi so nekaj ključnega količine, velikosti, številke, se pravi kvantiteta. Kaj pa KVALITETA – dejavnikov, ki smo jih vključili v eksperiment? Da, s poskusi in opazovanji ugotavljamo tudi čisto kvalitativna dejstva, DA so npr. vsa snovna telesa vztrajna, DA obstaja privlačnost med njimi in Zemljo, DA se električni naboji privlačijo ali odbijajo, DA magnet privlači železo… . Vendar pa je slabost (enostranost) te metode v tem, da ne more pojasniti, ZAKAJ so telesa vztrajna, ZAKAJ se telesa in naboji privlačijo. Torej, metoda fizike ne dovoljuje, da bi odgovarjali na takšna vprašanja, ki se nanašajo na kvaliteto stvari. Iz enakega razloga fiziki npr. ne morejo pojasniti dualizma (dvojne, korpuskularne in valovne narave) elementarnih delcev, ali pa bilokacijo elektrona. Ker gre pri tem za čisto kvalitativne lastnosti. Fizika ugotavlja, DA imajo te subtilne pojavne oblike materije te in te lastnosti, ne more pa pojasniti, ZAKAJ imajo ravno takšne lastnosti.

Za nekaj podobnega, sem prepričan, gre tudi pri problematiki polja. Tudi pri poljih gre za čisto kvalitativne lastnosti materije (privlačnost, odbojnost…). Fizika ugotavlja te lastnosti, in še marsikaj, kar se nanaša na polje (npr. odvisnost jakosti polja od mas, razdalj… – ker je te stvari mogoče meriti), vendar pa fiziki zdaj poskušajo nekaj nemogočega: z nekim privzgojenim, priučenim načinom mišljenja pojasniti tudi vzrok teh lastnosti materialnih stvari (teles, nabojev, magnetov…), in sicer s teorijo strun. Zame osebno je ta teorija odraz njihove bolezni (racionalizma) in znak hude krize neke znanosti. Zaradi hude miselne pogojenosti niso prepoznali, da polje zahteva nek nov pristop in radikalno drugačen način mišljenja. Pravzaprav neko novo spoznavno metodo (vkolikor jo je seveda mogoče uvesti, izumiti).

Ali se potem fiziki ne bi smeli vpraševati o naravi polja? Seveda se smejo, pravzaprav se morajo, a da bi prišli do resnice o njem, bodo morali prej priznati svojo sedanjo slepo ulico, v katero so zašli.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine