8.8 C
Ljubljana
sreda, 18 decembra, 2024

Dražgoše 2024: Bratenje slovenske podružnice Hamasa

Piše: Gašper Blažič

O t. i. dražgoški bitki smo v Demokraciji pisali že večkrat in tudi objavili pričevanja domačinov, ki so “bitko” doživeli od blizu in komaj preživeli to strašno tragedijo, ki so se je režimski zgodovinarji in vojaški strokovnjaki vse do konca sedemdesetih let sramovali, čeprav so tedaj že potekale spominske slovesnosti na tem kraju. Vendar je “slovenski Gazimestan” po osamosvojitvi pridobil pomen.

Tudi letos je bilo tako. To, kar je “voždu” Slobodanu Miloševiću 28. junija 1989 le enkrat uspelo z veliko proslavo kosovske bitke na Kosovem polju (blizu Prištine, kjer stoji spomenik Gazimestan), slovenska komunistična levica dejansko izvaja vsako leto. Le množica ljudi je nekoliko manjša kot na Miloševićevem največjem mitingu v zgodovini. Na dogodek ob 82. obletnici “znamenite bitke” je prek Facebooka (sponzorirana objava!) vabil celo državni sekretar za kohezijo Marko Koprivc, “ponosni naslednik ZKS”, ki bi se moral praviloma ukvarjati s črpanjem evropskih sredstev. SD pa je iz Ljubljane organizirala celo brezplačen avtobusni prevoz do Dražgoš.

Betonski kolos namesto cerkve

Ob tem seveda velja spomniti, da se Dražgošani tisti konec tedna, ko je predvidena proslava, raje umaknejo. Ne samo zaradi hrupa, ampak tudi zaradi nepietetnega odnosa do skupaj 50 smrtnih žrtev te »epske bitke«. Od tega je bilo 41 vaščanov, ki jih je okupatorska vojska dala pobiti, vas pa požgala in druge prebivalce izgnala. Po končani vojni pa komunistična oblast dolgo časa ni dovolila obnoviti poškodovane cerkve. Začeli so jo graditi šele leta 1963, dobrih dvajset let po porušenju stare, ki je veljala za romarski biser – v vmesnem dvajsetletnem obdobju so morali za verske obrede uporabljati staro leseno barako. Sprva so cerkev hoteli graditi na primernem prostoru malo ven iz vasi, vendar jim oblast ni dovolila, ker je dobila idejo, da na tem mestu gradi ogromen betonski kolos. Vaščani so morali cerkev tako zgraditi na njivi, kjer je prej stala baraka (nova cerkev je bila posvečena leta 1968, o tem podrobneje piše na spletni strani Demokracije), medtem ko je leta 1976 pri vasi »zacvetel« novi betonski Gazimestan. V njem so uredili kostnico (seveda neposvečeno), kamor so s svete zemlje (pokopališča) prenesli posmrtne ostanke žrtev dražgoške tragedije. In ne samo to: ko so vaščani v 60. letih zbirali denar za novo cerkev, jim je oblast več kot dve tretjini zbranih sredstev preprosto zasegla. Davek na donacije pač.

 Kaj pa bitka pri Rovtah?

Če bi morali ponosni nasledniki komunistične partije kaj praznovati, bi bila to bitka partizanov z Nemci decembra 1941 pri Rovtah pod Blegošem. Žrtve na partizanski strani so bile minimalne, na nemški pa velike. Maščevanja nad vaščani v bližini ni bilo. A ker po komunističnem pojmovanju »žrtve morajo biti«, so si nasledniki rdeče revolucije vzeli Dražgoše za svojo last. Ko je bil spomenik zgrajen, so začeli dogodek, ki so se ga prvotno sramovali, promovirati kot epopejo. Na veliko škodo nič krive vasi, kjer so na večer pred tem propagandnim mitingom imeli sv. mašo za vse tragično umrle Dražgošane, padle partizane in padle Nemce. Dražgoška cerkev sv. Lucije – v Dražgošah že od druge svetovne vojne dalje ni več stalnega župnika – je očitno tam še edini pravi prostor miru in sprave, spomenik v Dražgošah to očitno ni.

 Ko na govorniškem odru stoji − Nemec

Za letošnjega govornika je bil izbran evropski poslanec iz vrst SD Matjaž Nemec, ki je, kot pravijo zlobni jeziki, “pletel nitke”, poudarjal pogum in odločnost borcev prav tam, od koder so zbežali, vaščane pa prepustili okupatorjevemu maščevanju. Neoboroženih vaščanov po neposrečenem napadu na nemško enoto, kar je sprožilo strahovite represalije, ni branil nihče. Toda Nemec – ironija, kakšen priimek – o tem ni govoril. Namesto tega je sadil rožice: “Upor na Gorenjskem, vrh katerega predstavlja dražgoška bitka, danes velja za enega najpomembnejših dejanj odporniškega gibanja na zasedenih ozemljih nacizma v letu 1941.” In seveda puhlice o tem, kako so s tem gradili povojno Evropo. In še, da se  “moramo za te vrednote skupaj boriti tudi danes in se odločno zoperstaviti tistim, ki si prizadevajo svet znova povleči na pot zla”. Ob tem seveda ni mogel mimo aktualizacije in primerjave s sedanjostjo. Kot je spomnil, razmere v svetu ta čas niso tako drugačne kot pred 80 leti, ko so populizmi vzdignili glavo. “A razlika med tedaj in danes je ravno v tem, da smo sedaj združeni pod streho skupne Evrope. Ta pa je močna toliko, kolikor smo se zlonamernim težnjam sposobni upreti skupaj,” je dejal. Po mnenju Matjaža Nemca je svet danes poln nestrpnosti, sovražnosti in konfliktov, demokratične vrednote pa se zdijo vse bolj posebnost manjšine kot pa prevladujoči princip sveta. Ob tem se je dotaknil dogajanja v Gazi, ga označil za poskus uničenja naroda s strani okupatorja in se vprašal, kako dolgo bosta Evropa in svet še gledala izbris naroda pred našimi očmi. Prepričan je, da si mora Slovenija še naprej odločno prizadevati za mirovni proces, ki naj vodi v priznanje neodvisne Palestine. Hkrati pa je, kot je dejal, njena odgovornost, da se pridruži aktivnostim Južnoafriške republike in njeni tožbi proti Izraelu, saj je vojna v Gazi genocid, je dejal Nemec. O Hamasu seveda nič, čeprav je prav tisti dan spet sprožil novo serijo raket na Izrael.

“Zelena” ali “rdeča” Evropa?

Nemec se je dotaknil tudi prihajajočih volitev v Evropski parlament, saj gre navsezadnje tudi za njegovo vnovično kandidaturo. Kot pravi, se bo odločalo o tem, kakšna bo Evropa prihodnosti. Bo to Evropa, v kateri se krepijo fašistična gibanja in druge skrajno desne struje, ali pa bo solidarna, zelena, inovativna, varna in demokratična Evropa, ki ne bo nikogar pustila za seboj, je dejal evroposlanec. “Veliki izzivi, s katerimi se soočamo, od nas zahtevajo odločnost, ne kompromisarstva, ko gre za socialno varnost ljudi, skrb za njihovo zdravje in okolje, za spoštovanje pravne države ter blaginjo vseh nas,” je sklenil in tako med vrsticami pozval navzoče, naj mu namenijo svoj glas na junijskih volitvah.

Le kaj dela v Dražgošah Slovenska vojska?

Poleg Nemca je zbrane v Dražgošah nagovoril tudi predsednik organizacijskega komiteja za prireditve Po stezah partizanske Jelovice, upokojeni generalmajor in nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske Ladislav Lipič, ki je poudaril, da od vseh voditeljev želijo, da obsodijo vsako uporabo sile pri reševanju sporov. No, precej nenavadno, da nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske sodeluje pri praznovanju dogodka, ki je v vojaškem smislu katastrofalna napaka in bi zaradi njega lahko prišlo do sojenja poveljnikom pred vojaškim sodiščem.

Državnega vrha ni bilo

Med politiki so se mitinga v Dražgošah udeležili predsednik državnega sveta Marko Lotrič in nekateri ministri in poslanci iz vrst SD, Levice in Gibanja Svoboda. Kot vsako leto je v Dražgoše prišel tudi prvi slovenski predsednik Milan Kučan, garda Slovenske vojske pa je v imenu aktualne predsednice države Nataše Pirc Musar k spomeniku položila venec. Padlim so se med drugim poklonile tudi delegacije borčevskih združenj, nekaterih občin in političnih strank, je poročala STA. No, slovesnosti pa se ni udeležil nihče od najvišjih treh predstavnikov oblasti, ne predsednica republike Nataša Pirc Musar, ne predsednik vlade Robert Golob, ne predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič. Čeprav še niso tako daleč časi, ko se je rdeče proslave v Dražgošah udeleževal celotni državni vrh in ko je predsednik republike kar z odra solil pamet ameriškemu veleposlaniku. No, tokrat smo imeli na odru propagandista Hamasa.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine