»Želim si, da dobimo vlado, ki bo stopila na zavoro pri javni porabi. Da ne bomo najemali kreditov za odplačevanje starih dolgov, kar se je dogajalo pri tej vladi,« nam v pogovoru pove Vera Mejak, izvrstna in temperamentna pravnica, ki je vedno bolj zgrožena nad sodnimi zlorabami in pri tem izpostavlja primer Novič. Zelo jo boli, da so državo v veliki meri znova prevzele strukture starega režima. Od nove vlade pričakuje še, da bo zatrla korupcijo in zavarovala meje. »Če bo to naredila, bomo lahko veseli.«
Tranzicijska levica, nekateri jo imenujejo genocidna levica, zadnje čase vse bolj poveličuje rdečo zvezdo. Kje vidite vzroke za to?
Počuti se ogroženo. To je po naravnem zakonu, kadar se nekdo počuti ogroženega, zbere vse moči in vse svoje sposobnosti, ki jih še ima, in jih usmeri v to, da pokaže, da je močan oziroma da ni poražen. Generacijo, ki slavi rdečo zvezdo, lahko samo pomilujemo. Če bi se zavedali, kako v svetu gledajo na rdečo zvezdo, je najbrž ne bi tako z veseljem kazali, saj je simbol totalitarizma.
Mar nimajo programa, ampak le rdečo zvezdo?
Nisem ga zasledila. Res je, da ne živim ves čas v Sloveniji, a kolikor sledim, vidim le najrazličnejše proslave − od Dražgoš do proslave dneva mladosti, ki jo napoveduje Svetlana Makarovič (intervju je bil narejen pred 25. 5., op. p.). Ljubi Bog, ljudje, stari 80 let, bodo slavili dan mladosti. Ti ljudje so zastali v času, v miselnosti, ne sledijo demokratičnim spremembam, ki so se zgodile po vsej Evropi. Tudi v Španiji ne slavijo več Franca. Sama takšne ljudi, ki slavijo rdečo zvezdo, le pomilujem. Razumem pa, da si želijo pokazati mlajšim generacijam, da so še močni. Pred kratkim sem bila v Berlinu in nikjer nisem videla kljukastega križa. Veste, ideologija med tema dvema simboloma ni bila daleč narazen. Oba sta bila simbol nacionalsocializma in totalitarizma. Obiskala sem tamkajšnji muzej Gestapa in videla, da se je kljukasti križ pojavljal od leta 1921 naprej, se pravi tri leta po končani prvi svetovni vojni, kar pomeni, da sta s temi znaki mahala Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht, prva voditelja Komunistične partije v Nemčiji. Naši mislijo, da smo še kar tam nekje.
Je pa zanimivo, da očitajo nam, da obujamo preteklost.
Seveda. Glejte, stari ljudje vedno živijo v preteklosti, saj je bilo zanje tisto obdobje, ko so bili stari dvajset, trideset let, najlepše, tako tisti, ki so bili na strani poraženih sil ali pa na strani tistih, ki so v demokraciji izgubili ves kredibilni pedigre. Mislim, da je to smešno. Za tiste, ki jim ti simboli predstavljajo čas, ko so izgubili svojce na grd, umazan in podel način, pa je to boleče.
Rdeča zvezda je »svetila« tudi s šlemov oz. čelad JLA kot agresorske vojske. Danes so oproščeni vsi generali JLA.
To je sramotno za Slovenijo.
Kako je mogoče, da je do tega prišlo?
Zato, ker imamo v slovenskem pravosodju in v podtalnem delovanju še vedno komuniste. Tem pa demokratična država Slovenija ni bila ne želja ne cilj. Saj je Kučan sam dejal, da mu Slovenija ni bila najintimnejša opcija. On je to naglas povedal, drugi so molčali, a so mislili enako. In med njimi so bili zelo pomembni ljudje, kot sta Silvo Gorenc, Stane Dolanc … Veste, to je zelo sramotno za Slovenijo. Pred dnevi sem znova gledala, kako je JLA napadla Gornjo Radgono, ko so razstrelili tamkajšnjo cerkev, pri tem pa sta bila ubita tudi človeka. Tega nihče ne more zanikati, bilo je res. Tega se še zelo dobro spomnim in sram me je, da imamo tako pravosodje, ki potem oprosti ljudi, ki so to agresijo vodili. Prav tako se dobro spomnim, ko je leta 1991 general Adžić v Beogradu dal nalog, da gre JLA s tanki iz Beograda nad Slovenijo, in potem še general Rašeta iz petega armadnega območja v Zagrebu, da napadejo Slovenijo na naši vzhodni meji. Tresli smo se od strahu.
Ste bili takrat v Sloveniji?
Seveda. Mož je bil takrat aktiviran in je odšel v teritorialno obrambo na Dolenjsko. Kot zavednega Slovenca in gradbenika so ga prosili, da bi pomagal graditi pontonske mostove, da bi prišli do bencina v Krakovskem gozdu, saj je JLA z letali zmetala sode v močvirje, da naši teritorialci ne bi imeli bencina. Teden dni sem se tresla, kje je z njim. Naj mi nihče ne reče, da je bila to prijateljska armada. JLA je bila agresorska armada. In dokler bodo na sodiščih sedeli sodniki, ki pripadajo propadlemu komunističnemu režimu, toliko časa se ne bo tem, ki so nam grenili življenje in so napadli Slovenijo, nič zgodilo. Vzhodna Nemčija je zamenjala vse sodnike, ko je padla komunistična ureditev. Rekli so, da sodniki, ki sodijo v totalitarnem sistemu, ne morejo soditi v demokraciji.
Tako bi morali narediti v Sloveniji.
To je naša osnovna napaka. Še zmeraj sem jezna zaradi popustljivosti Pučnika, ki je v komunističnem režimu okusil, kaj so zapori, in je moral zbežati v Nemčijo. Potem pa se je vrnil tako popustljiv. To se ne dela. Naj ne zveni to preveč maščevalno in grdo. To je resnica, veste. Že od starega Rima naprej, ko se je režim zamenjal, so tiste, ki so bili v prejšnjem sistemu kruti do ljudi in naroda, izgnali ali so jih zaprli, da se je nova oblast utrdila, ali pa so jih celo likvidirali. Tudi mojega očeta so likvidirali samo zato, ker je bil zvest kraljevini in kralju, pa ni bil nič kriv in ni nikomur nič storil. Po nalogu maršala Tita so ustrelili vse, kar je dišalo po kralju.
Je v Sloveniji še mogoča lustracija?
Ne več. Sodniki imajo po naši ustavi trajni mandat. Torej bi se morala ta ustavna določba menjati. To pa se ne bo zgodilo, saj predvidevam, da v parlamentu ne bi imeli zagotovljene ustavne večine. Poleg tega so nekateri sodniki, ki so opustili strokovno in pošteno sojenje, že odšli. Sedaj je treba gledati, kako naj se sodišča očistijo tistih, ki še niso sprejeli demokratičnih načel in poslušno ubogajo navodila iz nekdanjega komunističnega centra moči. Prav tako minister za pravosodje in minister za notranje zadeve ne moreta biti iz iste politične stranke, saj gre tu za popoln konflikt interesov.
K pravosodju se bova še vrnili. Zanima me, zakaj Ljubljana prednjači v razpihovanju totalitarnih simbolov?
Ker je tu od leta 1945 skoncentrirana komunistična, socialistična elita nekdanjega režima, ki sama sebe vzdržuje, ščiti, pokriva in še vedno prikriva stvari, ki bi jih že zdavnaj morali razkriti.
Župan Zoran Janković pa je prvi pri tem …
Ali ste v tej ureditvi, kakršno smo imeli, kdaj opazili, da bi se tisti, ki so najbolj odločilni in so bili politično najbolj aktivni in odločujoči, sami izpostavili na funkcije, ki so zelo na udaru? Jankovića so na funkcijo župana postavili zato, ker je takšen, kot je: ima trdo kožo, je odporen in niti zardel ne bi, če bi mu rekli, da je baraba. Takšne ljudi je treba imeti, če hočeš popolnoma obvladati situacijo. Tisti, ki to počno, pa se ne izpostavljajo. Nikoli se niso in se ne bodo. Vedno delujejo iz ozadja. To je sistem in način delovanja prejšnjega režima.
Frankisti spominjajo na naše jugosocialistične nostalgike. Se strinjate, da sta bila režima praktično preslikava drug drugega?
Ja. O Španiji pri nas ne poročajo objektivno že od španske državljanske vojne naprej, saj so bili tam naši komunisti in so na strani komunistov vihteli puške proti demokratom in rojalistom. Kar sedaj slišim in berem v Španiji, je nekako takole: nekateri so še vedno prepričani, da je Franco imel prav, ker je utišal tako rojaliste kot komuniste. Državljanska vojna se je začela, ko so na volitvah zmagali demokrati in komunisti skupaj, rojalisti pa niso spustili oblasti iz rok. Potem so slednji aktivirali vojsko, da bi ta naredila red. Drugega izhoda ni bilo, pa še tako je bilo skupaj milijon žrtev. Naši komunisti so šli v Španijo pod vplivom Stalina, ki je imel v španski državljanski vojni krepko umešane prste. Tudi Maria Dolores Ibárruri Gómez – La Pasionaria je bila šolana v Moskvi, takrat je bila namreč sekretarka Komunistične partije Španije. Naši komunisti so, kot sem rekla, pod vlivom maršala in Moskve šli v Španijo pomagat komunistom, žrtev je bilo zelo veliko, nazadnje pa so morali bežati. Še nečesa ne smete pozabiti. V tistem času sta bila Hitler in Stalin prijatelja ter sta imela pakt o nenapadanju in pomoči. Stalin je imel načrt vso Evropo spraviti pod komunizem in začeti na Zahodu. Kominterna je imela sedež v Parizu, na jugu, v Španiji pa je aktiviral tiste, ki niso služili monarhiji.
V Španiji ima kralj velike pristojnosti, kajne?
Res je. Španija je trdna monarhija. Ljudje jo imajo radi in pravijo: dokler bomo imeli kralja in dokler bo kralj poveljeval vojski, tako dolgo bo v Španiji red. In je red. So pa Španci zelo vročekrvni, hitro se razburijo, so bojeviti in krvoločni. Naj ta beseda ne zveni pregrobo. Ne razmišljajo, kaj bo, če ti bodo prerezali vrat. Se spopadejo na nož. Sama bi rekla, da je s Španci treba biti previden.
Primer Katalonije je to pokazal …
To je poseben primer. Zdaj, ko je tako nemirno, so tudi pokazali pogodbo o enotni Španiji iz leta 1475. V Kataloniji je več razlogov, da so ljudje nezadovoljni, tako ekonomski kot politični. Komunisti pa vedno izkoristijo situacijo nezadovoljnih ljudi in začnejo podtalno rušiti sistem, ki je bolj ali manj trden. Ne smete pozabiti, da je Puigdemont romunski komunist. V Katalonijo je prišel z družino po padcu Ceausescuja. Starši so tisti trenutek zbežali iz Španije, ko so njega zaprli. Najprej je Puigdemont iskal azil v Belgiji, a mu ga niso dali, nato je odšel v Nemčijo, tam pa so ga zaprli za tri dni. In kdo ga je šel tja obiskat? Naš Vajgl. Tisti Vajgl, ki je izginil takrat, ko je bila Slovenija napadena, ko so šli tanki JLA iz Beograda proti Sloveniji. Španski kralj je takrat zelo odločno dejal, da Španija je in bo monarhija. Naj ne mislijo, da bo Španija postala republika, ker potem bi se stepli. Povedal je tudi, da ustava ni okrasni papir, ki ga daš v okvir in obesiš na zid, ampak je zato, da jo spoštujemo. Vse je povedal.
Potem ni čudno, da je bil tudi Kučan v Kataloniji?
Jasno, Kučan je vedno prvi tam, kjer je treba podpirati komuniste. Doma naj raje kaj pove iz preteklosti, če ima pogum, pa bo videl, kaj bo doživel.
Primera Novič in Balkanski bojevnik ste že večkrat povezali. Ste še vedno prepričani, da dr. Milko Novič sedi po nedolžnem v zaporu?
Ja, še vedno sem prepričana, da dr. Novič po nedolžnem sedi v zaporu. Zlasti ob tem našem pravosodju. Če bi verjela v pravičnost, strokovnost in politično nepristranskost našega sodstva, predvsem pa tožilstva, potem bi rekla, da je to storil, tako pa ne verjamem. Dvomim namreč o pravičnosti, strokovnosti in poštenosti tistih organov, ki so po ustavi in zakonu dolžni voditi korektno, dosledno, točno in pošteno najprej preiskavo, nato pa pregon policije in tožilstva. Si predstavljate, da je v nedolžnost dr. Noviča prepričana tudi mama pokojnega dr. Jamnika? Poglejte, teroristi, prekupčevalci z mamili in komunisti so v ‘španoviji’, saj se tu obrača veliko denarja tako z orožjem kot drogo. Spomnim naj, da je tako v zadevi Novič kot v zadevi Balkanski bojevnik ista tožilka Žgajnarjeva. Ko sem na tožilstvu imela opravka s prekupčevalci z mamili, sem izvedela, da obstaja kemični proces, s katerim se naravno mamilo, ki ga dobite iz rastline, lahko ojači tako, da je efekt dveh gramov droge efekt štirih – temu se reče cement in to znajo narediti samo kemiki. Zato je Kemijski inštitut v tem smislu imel zagotovo opravka z mamili, da jih je oplemenitil oziroma da se je ta snov, s katero se oplemeniti naravno mamilo, dobavljala tu. Dr. Jamnik je verjetno to zaslutil in je bil likvidiran, saj je kot pošten človek želel to presekati. Pa še nekaj je v zadevi Novič. Inštitut iz Münchna, ki je najboljši za analizo strelskih delcev v Evropi, ni mogel potrditi, da strelski delci, ki so bili najdeni na dr. Noviču, in strelski delci iz tulca, ki je bil najden na kraju umora, niso bili identični. Meni to vse pove, pa nisem strokovnjakinja za strelivo. Pri nas so pa našli policijski laboratorij, ki ni bil niti akreditiran, da je to potrdil. O takem dokazu bi, če bi mi ga policija prinesla narejenega na policiji, kot tožilka dvomila. Prav tako o tem dvomi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki se je trudil, da bi dr. Noviča izpustili, ko je bil še v priporu. Oba sva prepričana, da je ta sodba krivična. Preveč je dvomov, in v dvomu oz. ‘dubio pro reo’ moraš osumljenega oziroma obdolženega spustiti. Veliko odškodnino bomo kot država dr. Noviču plačali, ampak čez dve, tri leta.
Kaj se torej dogaja z našim pravosodjem?
Kot sem že povedala večkrat, v pravosodju bi se morala leta 1991 zgoditi lustracija, kot so to naredili Vzhodni Nemci, Čehi, Madžari in še kdo: sodniki, ki so sodili v socializmu, ne morejo soditi v demokraciji, ker ne poznajo osnovnih standardov demokracije. Veliko oseb iz totalitarnega časa, iz časa komunistične diktature je, ki bi si zaslužili preiskavo pa tudi zapor. Marsikdo je imel krvave roke, a ga nihče ni poklical na odgovornost. To je seveda jasno, saj sodniki, ki so iz istega ideološkega razreda, iz istega sistema, režima, ne bodo skrivili lasu svojim nekdanjim somišljenikom in partnerjem v političnih prizadevanjih in interesih. To lahko naredijo le drugi ljudje, ki niso s takim režimom, sistemom in ideologijo obremenjeni. Že atenska ustava je določala, da so mestni uradniki v Atenah lahko na funkciji deset let, če so višji, nižji pa osem let. Potem so nastavili druge. Ko so vprašali Aristotela zakaj tako, je odgovoril, da uradniki postanejo leni in podkupljivi, zato se morajo zamenjati. Ko so ga vprašali za sodnike, ti so se menjali na tri leta, pa je rekel, da ne morejo isti sodniki nenehno soditi, saj bodo pred njih stopili tudi njihovi sorodniki, ker so majhna država. In to velja tudi za Slovenijo, ki ima dva milijona prebivalcev. Pri nas pa so vsi sodniki dosmrtno imenovani oziroma v ustavi piše, da je sodna funkcija trajna. Največja bedarija, ki smo si jo izmislil takrat, ko smo pisali ustavo, skupaj z mano. Veste, kaj to pomeni? Nihče ti nič ne more, pa tudi odgovarjaš ne. Sodnikov tudi kazensko in odškodninsko ne moremo preganjati, ker sodijo v imenu ljudstva. Te bo preganjalo ljudstvo, v imenu katerega sodiš? Še danes me to jezi. Poglejte, kakšne grozljive posledice rojeva. Sodnikov tudi ne moremo menjati, kvečjemu jih z zakonom lahko predčasno upokojimo. Prinesla sem vam sodbo višjega sodišča iz Beograda, kaj so rekli sodniki ob rehabilitaciji mojega očeta, ki je bil nedolžen ustreljen.
So v Srbiji menjali sodnike?
Ja. Srbija je naredila lustracijo.
Nas rehabilitacija še čaka …
Niti po naključju, saj nimamo zakona o rehabilitaciji žrtev in ga tudi ne bo, saj bi vsi tisti s krvavimi rokami morali priti pred sodišče.
Kdaj je Srbija sprejela zakon o rehabilitaciji?
Takoj po spremembi režima. Iz Srbije so takrat komunisti bežali, vsi so bežali v Moskvo, vključno z generalom Kadijevićem in Miloševićevo ženo. Če nič drugega, bi morali tistim, ki so bili brez vsakega sodnega postopka likvidirani, povrniti dobro ime. Slovenci tega nismo zmožni, ker nimamo poguma. Danes ne bi nihče nikomur odbil glave, če bi prosil odpuščanja. Dokler tega ne bo, ne bo pomiritve in narod bo razdeljen.
Zakaj je prišlo do take volilne pasivnosti?
Jezi me, ko mi ljudje rečejo, da se ne da ničesar spremeniti. Zadnjih osem let pa vlada prav nekakšna psihoza, da je čisto vseeno, kdo je na oblasti. Tudi tisti, ki so na oblasti, širijo to klimo, da nismo sposobni spremeniti ničesar, češ, kaj nam pa manjka: službe imate, otroci hodijo v šole … To ni res. Upokojenci so pasivni in apatični, ker jim je Erjavec obljubil povečanje pokojnin, v resnici pa imajo slabe pokojnine, 600, 700 evrov ali celo manj. Na jok mi gre, ko jih gledam po Ljubljani … In to ljudje, ki so ustvarili premoženje in ga sedaj drugi kradejo in se na njem pasejo in redijo. Pri tem pa imajo nekateri visoke pokojnine, tudi taki, ki v pokojninski sklad niso nikoli nič vplačali. To se mora nehati. Nov finančni minister mora malce zastriči z ušesi ob teh podatkih.
(2. del intervjuja z Vero Mejak bo objavljen jutri.)
Biografija
Vera Đoković Mejak je rojena v Beogradu očetu, ki je bil v osebni straži kraljeve družine, in mami, ki je bila doma iz Zgornje Savinjske doline. Študij prava je končala v Zagrebu, potem pa je bila zaposlena na SDK, tožilstvu, v Banki Slovenije in na Ustavnem sodišču RS. Od blizu je spoznala notranje delovanje takratnega režima in gospodarsko ter politično propadanje Jugoslavije. Z velikim navdušenjem je sodelovala pri nastajanju slovenske države, a je sedaj zaradi razmer, v katerih smo se znašli, globoko razočarana. Zlasti je zgrožena nad zlorabami v pravosodju. Z možem sta ustanovila izredno uspešno podjetje za nadzor kvalitete pri izgradnji cest. Po njegovi smrti veliko časa preživi na Kanarskih otokih, a Slovenija ostaja njen dom.
ZAHTEVA ZA POPRAVEK
V intervjuju, ki je bil objavljen 31. 5. 2018 v tedniku Demokracija pod naslovom »Vera Mejak« so bile podane neresnične trditve v zvezi z delovanjem Kemijskega inštituta.
Kemijski inštitut posluje skladno s pravnim redom, ki velja v Republiki Sloveniji in ne sklepa nikakršnih nezakonitih poslov s katerokoli pravno ali fizično osebo. Raziskovalna in razvojna dejavnost temelji na načelih etičnosti in odgovornosti za uresničevanje ciljev, ob spoštovanju socialnega, okoljevarstvenega in trajnostnega vidika družbenega razvoja.
Kemijski inštitut NE sodeluje s prekupčevalci mamil ter NE izdeluje in NE dobavlja snovi za oplemenitenje le teh. Očitki v intervjuju, ki jih je izrekla Vera Mejak, ne posegajo samo v pravice in interes Kemijskega inštituta, temveč izpolnjujejo celo vse elemente civilnega delikta pa tudi kaznivih dejanj iz naslova protipravnih posegov v čast, ugled in dobro ime. Od Vere Mejak pričakujemo javno opravičilo, v nasprotnem bomo uporabili vse pravne poti za zaščito imena in ugleda inštituta.
Prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta
