S poslancem Slovenske demokratske stranke in predsednikom Odbora za pravosodje pri Strokovnem svetu SDS Vinkom Gorenakom smo se pogovarjali o aktualnih političnih vprašanjih in programu strankinega odbor za pravosodje, ki spremlja dogajanje na področju sodstva, tožilstva, državnega pravobranilstva, sodnih zaostankov, civilnega in kaznovalnega prava, odvetništva in notariata ter drugih področij.
Gospod Gorenak, kako gledate na predčasni odstop predsednika SMC Mira Cerarja s funkcije predsednika vlade? Sredi marca je teatralno sporočil, da oblast vrača ljudstvu. Kot je dejal, je bila kaplja čez rob odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o razveljaviti referenduma o drugem tiru …
Tisti večer, ko je pompozno napovedal svoj odstop, sem zapisal nekako takole: »Nečastno si prišel, nečastno odhajaš – žal prepozno.« To je tudi bistvo vsega. Miro Cerar je verjetno eden redkih Zemljanov, ki je na nepoštenih volitvah premagal opozicijskega vodjo, ki so ga nezakonito v času volilne kampanje poslali v zapor prav poklicni kolegi Mira Cerarja samega. Miro Cerar je na ta položaj prišel torej nečastno. Prav bi bilo, da bi odstopil veliko prej, a tega ni storil. Njegov nečastni in prepozen umik s tega položaja pa je spet nečastno vezan na odločitev vrhovnega sodišča, ker se ni strinjal z njegovo odločitvijo, čeprav je na oblast prišel prav z zagovarjanjem potrebe po spoštovanju odločitev sodišč.
Je to nekakšen beg pred odgovornostjo ali pa premetena predvolilna politična poteza, da se prikaže kot nekakšna žrtev? Češ, glejte, celo sodstvo se je zarotilo proti meni …
Dogodki po njegovem odstopu, zlasti pa poročanja dominantnih medijev, kažejo na to, da je bil odstop ciljno načrtovan. Konec koncev, kot lahko vidimo, je odstopil tako pozno, da imamo sedaj uradno predčasne volitve v času, ko naj bi bile sicer redne volitve. Zakaj je torej sploh odstopil? Odgovor se ponuja sam po sebi. Sebe in utapljajočo se SMC želi prikazati kot žrtev vseh, od opozicije do koalicijskih partnerjev in ne nazadnje pravosodja. Ljudje pa smo že po naravi bolj naklonjeni žrtvam kot napadalcem in prav ta psihološki trenutek želi ujeti Miro Cerar, da bi svojo propadajočo stranko seveda v obliki nekaj poslancev zadržal v državnem zboru. Če ne bi odstopil, bi bila velika verjetnost, da SMC sploh ne bi prišla v državni zbor, tako kot ni prišla Jankovićeva PS, čeprav je tri leta pred tem na volitvah zmagala.
Kako pa komentirate odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je sledilo presoji Ustavnega sodišča RS, da sta zakon o referendumu in ljudski iniciativi ter del zakon o volilni in referendumski kampanji v neskladju z ustavo?
No, ta odločitev vrhovnega sodišča seveda ni nič posebnega. Nimajo prav tisti, ki mislijo, da se je na vrhovnem sodišču zgodilo kaj revolucionarnega in da bo v prihodnje kaj bolje z njihovimi odločitvami kot do sedaj. Tam so isti ljudje, ista mentaliteta, ista miselnost. Razlog njihove odločitve je seveda v stališču ustavnega sodišča, zato vrhovno sodišče ni niti moglo odločiti kako drugače, kot je odločilo. Vedeti moramo, da bi tako lahko odločilo že ustavno sodišče, pa ni. Če bi vrhovno sodišče odločilo drugače, bi obstajala velika verjetnost, da bi bila taka odločitev na ustavnem sodišču razveljavljena.
Ponovljeno glasovanje na referendumu o zakonu o drugem tiru bo 13. maja. Ustavni sodniki so v sredo zavrnili pritožbo pobudnika referenduma Vilija Kovačiča na sklep Državne volilne komisije (DVK) o datumu ponovljenega glasovanja, ki ga je ta določila za 13. maj. Kovačič si je prizadeval, da bi ga izvedli skupaj z volitvami, kar bi bilo z vidika davkoplačevalcev najbolj racionalno. Ste tako odločitev ustavnega sodišča pričakovali?
Upal sem, da bo odločitev drugačna, a je bilo to upanje majhno, pogojeno seveda s poznavanjem sestave ustavnega sodišča. Ne le pravo, tudi zdrava kmečka pamet napotuje temu, da bi bil referendum na isti dan, kot bodo volitve, toda večina na ustavnem sodišču pač ni sledila temu in odločitev o nepotrebnem zapravljanju denarja je tu in spoštovati jo moramo.
No, isti dan smo izvedeli za še eno ne prav razveseljivo odločitev ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je razsodilo, da je zakonski člen, ki omejuje skupno višine denarne odškodnine, ki se lahko dosodi t. i. izbrisanim, protiustaven. Ureditev je razveljavilo, in sicer s takojšnjim učinkom za tiste, ki so zahtevke vložili pred uveljavitvijo zakona o odškodninam izbrisanim. Ko gre za druge oškodovance, pa je ustavno sodišče zakonodajalcu dalo devetmesečni rok, da sprejme novo ureditev, sicer bo razveljavitev 12. člena zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, začela veljati tudi zanje. Verjetno to pomeni, da bodo ti posamezniki, ki so bili večinoma proti slovenski osamosvojitvi oziroma so ji celo aktivno nasprotovali, dobili še večje odškodnine?
Tudi ta večinska odločitev ustavnega sodišča, ki se je po več kot petih letih veljavnosti in izvajanja zakona odločilo, da višina odškodnine tako imenovanim izbrisanim navzgor ne more biti omejena, zame ni sprejemljiva, čeprav jo bo treba spoštovati. Saj veste, da sem od vsega začetka spremljal problem t. i. izbrisanih in so moja stališča povsem drugačna od stanja, kakršnega imamo danes. Premalo prostora imava, da bi povedal vse, kar bi želel v zvezi s tem, zato naj povem le to, da problema t. i. izbrisanih do leta 1995 sploh ni bilo. Še leta 1994 je Odbor za človekove pravice pri OZN v Ženevi vprašanje podeljevanja državljanstva osebam iz drugih republik nekdanje skupne države v Sloveniji ocenil kot zgleden primer. Ta model, torej tudi kasneje umetno nastali problem t. i. imenovanih izbrisanih, je celo priporočil baltskim državam kot vzorčen primer, kako naj rešijo vprašanje državljanstva Rusov. Pod tako stališče je podpisan celo sodnik iz Srbije. Ja, seveda, odločitev ustavnega sodišča bo posledica več denarja za t. i. izbrisane.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
