»Iz prejetih gradiv ni jasno, kdo in kdaj je sprejel tak sklep in ali so za takšna preoblikovanja izpolnjeni pogoji iz elaborata o upravičenosti ustanovitve LB, d.d.«.
To so v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja zapisali strokovnjaki takratne Agencije za sanacijo bank in hranilnic. Preoblikovanje tedanje Ljubljanske banke (LB) je namreč ključno za razumevanje tega, kar se dogaja danes, ko gredo hrvaška sodišča z izvršbami nad NLB zaradi prenesenih deviznih vlog iz nekdanje Ljubljanske banke (LB).
Ustavna komisija DZ je včeraj zavrnila predlog SDS in NSi za začetek postopka spremembe ustavnega zakona, s katero bi dodatno zaščitili premoženje NLB pred neveljavnimi pravnomočnimi sodbami hrvaških sodišč. Predsednik SDS Janez Janša je ob tem dejal: »Večina je zavrnila edino pot, s katero bi učinkovito zaščitili davkoplačevalce, namesto tega se bo plenjenje državne banke samo nadaljevalo. Iz informacij, ki smo jih dobili v komisiji, je ogroženost NLB velika, gre za okoli 400 milijonov evrov, posledično pa se lahko poveča tudi na milijardo evrov, ker bo to vplivalo na prodajno ceno NLB.«
A kako je v resnici prišlo do zapleta s hrvaškimi varčevalci, predvsem pa: Kdo je kriv?
Solidarnostna klavzula
Treba je vedeti, da je Slovenija imela ob osamosvojitvi leta 1991 še eno veliko težavo – jugoslovanski dolg so druge republike hotele večinoma naprtiti Sloveniji, zaradi solidarnostne klavzule so na mlado državo pritiskali tuji upniki. Demosova vlada, ki se je ukvarjala predvsem z mednarodnim priznanjem, je na stranski tir potisnila gospodarstvo in bančni sistem, ki so ju obvladovali »rdeči« direktorji in bančniki. Poleg tega so stare komunistične strukture, kjerkoli so mogle, nagajale mladi demokratični vladi. Rezultat je znan – Demosova vlada je padla, z ustanovitvijo NLB in NKBM leta 1994 se je Slovenija začasno izognila finančnemu zlomu, cena je bila za davkoplačevalce zelo visoka, saj je Drnovškova vlada dolg do konca tisočletja potrojila.
Večina se strinja, da bi jo Slovenija boljše odnesla, če nekdanja republiška vlada konec osemdesetih let, ki jo je vodil Dušan Šinigoj, in CK ZKS, ki ga je vodil Milan Kučan, ne bi na vsak način želeli Beogradu dokazati, da Slovenija ostaja zvesta Jugoslaviji. To je bila tudi intimna Kučanova želja, kar je sam priznal. Zato so pred četrt stoletja sprejemali nekatere odločitve, katerih posledice Slovenci čutimo še danes; spor s sosednjo Hrvaško zaradi deviznih vlog hrvaških varčevalcev. Tudi tega utegnemo danes davkoplačevalci drago plačati, saj je Cerarjeva vlada dopustila, da hrvaška sodišča z izvršbami že od leta 2015 plenijo premoženje NLB.
Šinigojeva vlada
Kakorkoli, medtem ko so se nove politične stranke, ki so večinoma nastale leta 1989, v koaliciji Demos pripravljale na prve demokratične volitve (1990), je tedanja oblast še naprej delala škodo Sloveniji, rdeči direktorji velikih sistemov (Tam, Metalna, Iskra, Adria Airways, Emona in drugi) pa so na podlagi političnih direktiv bankam zaradi zagotavljanja socialnega miru dobivali visoka posojila, hkrati pa ustanavljali v tujini podjetja, prek katerih so matična izčrpavala.
Najprej je Šinigojeva vlada leta 1988, čeprav ji tega sploh ne bi bilo treba, sprejela tako imenovano zvezno solidarnostno klavzulo, ki določa, da jugoslovanske dolgove odplačuje tista republika oziroma banka, ki jih zmore. V tistem času je bila to samo Ljubljanska banka, ki je tako prevzela poroštvo, čeprav je republiška centralna banka Srbije že takrat prenesla več sto milijonov ameriških dolarjev na Ciper. Zaradi te solidarnostne klavzule je imela Slovenija po osamosvojitvi velike težave, saj je konzorcij tujih bank zahteval 1,2 milijarde ameriških dolarjev, kolikor je znašal tako imenovani nealociran jugoslovanski dolg. Kasneje se je izkazalo, da mlada država večino dolguje pravzaprav Srbom, ki so s ciprskim denarjem poceni kupovali jugoslovanske dolgove (za en dolar dolga so plačali 20 centov), po preoblikovanju LB in KBM v NLB in NKBM na podlagi ustavnega zakona leta 1994 pa se je zadeva reševala prek sporazuma o nasledstvu in neposredno s tujimi bankami.
Sporno preoblikovanje LB
Ustavni zakon, s katerim sta NLB in NKBM pustili dolgove in obveznosti na ramenih starih LB in KBM, je bil pomemben tudi zaradi hrvaških in bosanskih varčevalcev, ki so zahtevali izplačilo zamrznjenih deviznih vlog (nekaj manj kot 150 milijonov evrov). Toda tudi v to godljo sta Slovenijo spravila CK ZKS in republiški izvršni svet. Kot je razvidno iz arhivskih dokumentov NLB, se je zamisel o preoblikovanju dotedanjih temeljnih bank v podružnice Ljubljanske banke ali v podružnice posameznih hčera LB prvič pojavila 2. oktobra 1989 v predlogu prilagajanja sistema LB (takrat še LB-Združene banke) novi bančni zakonodaji. Gradivo za preoblikovanje so pripravili bančni strokovnjaki, ki so predvideli, da bo LB – banka Zagreb samostojna banka, hčer LB.
Toda prišel je 22. november, ko se v zapisniku 37. seje poslovodnega odbora LB ZB (vodenje LB je leta 1989 prevzel Anton Slapernik, ki je veljal za varovanca Janeza Zemljariča) in v elaboratu o upravičenosti ustanovitve Ljubljanske banke kot delniške družbe, prejšnja osnovna banka LB Zagreb nenadoma pojavi kot filiala. Strokovnjaki Agencije za sanacijo bank in hranilnic so nekaj let kasneje zapisali, da iz »prejetih gradiv ni jasno, kdo in kdaj je sprejel tak sklep in ali so za takšna preoblikovanja izpolnjeni pogoji iz elaborata o upravičenosti ustanovitve LB, d.d.«. Neuradno pa se je govorilo, da je bil tak sklep sprejet na CK ZKS in republiški vladi.
Eden od krivcev: Anton Slapernik
LB se je kot delniška družba organizirala na ustanovnem zboru 19. decembra 1989, vpis v register pa je bil opravljen 29. decembra. Določeno je bilo, da nastopa GF Zagreb v imenu in za račun LB, medtem ko sklep o organizaciji banke predvidel zastopanje v svojem imenu in za račun LB, kar se je kasneje izkazalo za slabo, predvsem zaradi . Sicer je bilo takrat v elaboratu še zapisano: »Program preoblikovanja sistema Ljubljanske banke in Ljubljanske banke – Združene banke je rezultat dela in pogledov celotne vodilne ekipe Ljubljanske banke – Združene banke, ki jo je vodil Anton Slapernik.« Za izvedbo priključitve sta odgovarjala Stane Valant, ki je kasneje postal certifikatski mogotec in Julija Barlič.
Po sprejemu ustavnega zakona leta 1994 je Slovenija sporočila tzujim upnikom, na NLB za dolgove nekdanje Jugoslavije ne odgovarja, enako je veljalo za vloge hrvaških varčevalcev. Oboje po postalo stvar pogajanj o nasledstvu. Leta 2001 je na Dunaju sledil sporazum o nasledstvu, leta 2013 je bil s Hrvaško v Mokricah podpisan memorandum (podpisala sta ga tedanja predsednika vlad Janez Janša in Zoran Milanović), s katerim je Hrvaška priznala, da gre pri vlogah hrvaških varčevalcev za nasledstveno vprašanje. Kljub temu sosedje niso ustavili postopkov pred sodiščem, kar je leta 2015 pripeljalo do tega, na je NLB plačala nekaj tisoč evrov iz naslova prenesenih deviznih vlog. To je na nedavni seji komisije za nadzor javnih financ potrdil Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB, in opozoril, da je o tem obvestil celoten koalicijski vrh, obveščeni so bili tudi vodje koalicijskih poslanskih skupin.
Veleizdaja Mira Cerarja
Vlada Mira Cerarja ni ukrepala, čeprav državna NLB ni imela nobene pravne podlage za izplačilo zneska, ki ji ga je naložilo hrvaško sodišče. V zadnjih mesecih je tako NLB plačala še dvakrat – enkrat 1,4 milijona, enkrat pa 0,6 milijona evrov z obrestmi. Tik pred izvršbo je še 25 milijonov evrov. Da bi zavarovali premoženje NLB, ki naj bi bilo na Hrvaškem vredno več sto milijonov evrov, sta SDS in NSi pripravili predlog za zaščito slovenskega premoženja. Ravnanje Cerarjeve vlade pa kaže na to, da si je koalicija prizadevala, da NLB ne bi prodali.
Skupno sicer proti NLB in LB poteka še 15 tožb, ki jih v imenu in za račun hrvaške vlade vodita Zagrebačka banka in Privredna banka Zagreb, hčerinskih družb sistemov UniCredit in SaoPaolo Intese. Tožbeni zahtevki obeh bank znašajo 172,2 milijona evrov, skupaj z obrestmi pa okoli 350 milijonov evrov.
Poudariti je treba, da je glede neprenesenih deviznih vlogah leta 2014 odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Ališić. Ta sodba ne posega v prenesene devizne vloge. 147. odstavek sodbe nedvoumno določa, da so te izključene iz sheme poplačil v zadevi Ališić.
