V nasprotju s Slovenijo v drugih krajih nekdanje Jugoslavije kult diktatorja Broza in komunističnega obdobja vse bolj bledi. V javnost iz beograjskih arhivov prek medijev prihajajo šokantni podatki o diktatorjevem zasebnem življenju in o bogastvu, ki si ga je nagrabil.
Medtem ko je v Sloveniji kult oboževalcev Josipa Broza in komunistične preteklosti še vedno zelo močan in je vplivnim občudovalcem tega kulta celo uspelo preprečiti odpiranje arhivov za javnost, da bi prikrili svinjarije nekdanjega režima, je trend v drugih državah, ki so nastale po razpadu komunistične Jugoslavije, prav obraten. V Srbiji, na Hrvaškem in celo v Bosni oboževanje »NOB in revolucije« bledi in iz odprtih arhivov prihajajo podatki, ki celotno »revolucijo« in njene akterje kažejo v precej manj laskavi luči, kot je bila to praksa po letu 1945. Tukaj je kolaž do zdaj javnosti neznanih podrobnosti o Titu.
Titov tajni agent in zvodnik
V knjigi »Titov najtajnejši agent« avtor Boris Rašeta skuša analizirati delovanje Ivana Krajačića – Steva, ki je bil večna siva eminenca v ozadju jugoslovanskega komunističnega režima. Intrigant, agent, izvrševalec posebnih nalog, za katerega se je ves partijski in državni vrh spraševal, kakšne so njegove dejanske namere in »za koga« pravzaprav dela. Zanimivo je, da je Broz, ki je bil bolestno nezaupljiv do sodelavcev, najbolj zaupal prav temu intrigantu. Res pa je, da Krajačić ni nikoli potegnil nobene poteze, ki bi kakorkoli ogrožala maršalov položaj, in je svojemu šefu dajal oporo tako v državnih kot tudi zasebnih zadevah, po potrebi je igral tudi vlogo zvodnika.
V knjigi je omenjen primer, ko je v povojnem času Broz odšel v Zagreb, ker je tamkajšnje vodstvo sporočilo, da se je nabral kup problemov. Ljudje so trpeli zaradi pomanjkanja hrane in kurjave, zaradi pomanjkanja surovin pa je bila republiška industrija pred kolapsom. No, pogovor med Brozom in republiškim vodstvom je hitro prešel v nekajurno popivanje, na katerem se niso ukvarjali z »problemčki«, kot sta kolaps gospodarstva in trpljenje prebivalstva, ampak so drug drugega zabavali s stokrat prežvečenimi vojnimi zgodbicami. Po nekaj urah popivanja je Krajačić poklical Broza na stran in ga obvestil, da operna pevka »Sonja«, ki jo je »zrihtal« za svojega šefa, že nekaj ur čaka v spalnici in bi bilo škoda, da čaka, ker je lepotica …
Broz je vprašal, zakaj ga ni prej obvestil, pa je Krajačić dejal, da ni hotel motiti tovariškega popivanja.
»Ah, pusti jih, tako ali tako so že pijani,« je rekel Broz. »Sploh pa je Sonja pomembnejša kot oni.«
»Lahko bi, hčerka, našla boljšega!«
Nedavno so bile objavljene tudi nekatere do sedaj neznane podrobnosti glede poroke Josipa Broza z Jovanko Budisavljević. Poroko med jugoslovanskim diktatorjem in mlado partizansko oficirko (njemu je bilo 60 let, njej 28) je organiziral šef tajne policije Aleksandar Ranković, ki je bil tudi poročna priča. Poroka je bila v vili na Banovem brdu, ki je bila nekoč last bogatega judovskega poslovneža, ki je izginil med drugo svetovno vojno, njegovega premoženja pa se je po vojni polastila nova oblast, v konkretnem primeru Udba. Očitno je imela jugoslovanska partija poseben »gušt« pri prilaščanju vil premožnih Judov, ki so izginili med vojno, saj so si tudi v Ljubljani na tak način pridobili več judovskih vil, v nekaterih se dediči krvavega komunističnega režima še danes bohotijo.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Šestnajst strani več za isto ceno!
Peter Truden
