Prvo sanacijo bank je povzročila stara garda »rdečih« direktorjev, nekdaj večinoma oboroženih s pištolami, danes bogatašev. To so Janez Kocijančič, Herman Rigelnik, Uroš Aljančič, Silvo Gorenc, Janez Vipotnik in drugi.
Levstikova ulica v Ljubljani se postavlja z lepimi meščanskimi vilami, ki so jih po vojni ukradli in si jih prisvojili vplivni komunisti. Vemo, da je na Levstikovi ulici 15 Moskovičeva vila, do katere so Socialni demokrati (SD), nasledniki Zveze komunistov Slovenije (ZKS), prišli nezakonito in s krajo, manj znana pa je usoda sosednje vile na Levstikovi 13, ki je delo arhitekta Josipa Costaperarie, ki ga je nova oblast po vojni obtožila kolaboracije z okupatorji, ker je pač sodeloval na ljubljanskem sejmu leta 1941. Bil je sicer oproščen, kasneje je zasnoval nadzidavo sodne palače, a umrl je osamljen in v pomanjkanju.
Tatinska družina Vipotnik
A to ni zgodba o Costapararii, ki je po krivici zapostavljen arhitekt, ampak o ljudeh, komunističnih trdorokcih, ki so konec 70. let in v 80. letih prejšnjega stoletja vodili slovenska podjetja, bili kasneje znani kot »rdeči direktorji«, povzročili pa prvo bančno luknjo; ta je pred slabega četrt stoletja davkoplačevalce stala najmanj 11,5 odstotka takratnega bruto domačega proizvoda (BDP).
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Jože Biščak
