Piše: Nina Žoher
Navedba, da ima zdrav človek milijon želja, bolan pa samo eno, drži. Ker smo hitro starajoča se družba, bolezen pa konec koncev ne izbira let, je več kot skrb zbujajoče stanje, ki smo mu na področju zdravstva priča danes.
Od začetka mandata Golobove vlade je slovensko zdravstvo vseskozi tik pred kolapsom, o obljubljeni reformi pa ne duha ne sluha. Tako zdravstvo še naprej ostaja neučinkovito in nedostopno, saj je med drugim interventni zakon v času zdravstvenega ministra Danijela Bešiča Loredana namesto krajših prinesel še daljše čakalne vrste. Kar 140 tisoč zavarovancev je brez izbranega osebnega zdravnika, več kot 200 tisoč žensk brez izbranega ginekologa in prek 20 tisoč otrok brez pediatra. Alarmantno stanje bi moralo vladajoče izredno skrbeti, pa sedaj premier, ki je tako samozavestno na začetku napovedal hitre in učinkovite rešitve, pravi, da je utopično govoriti, da se bo katerakoli reforma zgodila v 6 ali 12 mesecih, in da se bo učinek reform poznal v dveh mandatih. Po toliko praznih obljubah na različnih področjih le še peščica verjame v sposobnost oblastnikov.
Ni spodbudno, da vladna koalicija ne posluša zdravstvene stroke, ampak civilno iniciativo Glas ljudstva. Predlog interventnega zakona o zdravstvu, ki bo omogočal prisilne premestitve zdravnikov na posamezna delovna mesta, je bil namreč oblikovan na hitro in brez socialnega dialoga. Da bo to v resnici najbolj prizadelo paciente, je ponazoril nekdanji direktor NIJZ dr. Milan Krek: »Če ste prišli na urgenco zaradi težav s srcem, vam jih bo težko rešil ginekolog, ki ga je ministrica po zakonu premestila v dežurno službo.« Kot pravi, je to tipičen primer, ko si politika privošči ukrepe, ki presegajo njena pooblastila in so v škodo bolnikom.
Namesto da bi vladajoči, ki si po prepričljivi zmagi na volitvah domišljajo, da so pojedli vso pamet sveta, prisluhnili strokovnjakom, se v javnosti orkestrirano s pomočjo medijev demonizirajo zdravniki. Prikazujejo jih kot nezadovoljne zaslužkarje. Od tega boja pacienti seveda ne pridobijo nič. Zanje je pomembno pomembno, da čim prej pridejo do storitve ne glede na to, kdo jo izvaja. Vsi le ne morejo ekspresno priti do potrebne operacije kot nekateri denimo do operacije kile.
