Piše: Franc Bešter
Jezik je temeljno orodje sporazumevanja med ljudmi, in nenazadnje tudi glavno sredstvo političnega delovanja. Dober politik mora biti tudi dober govornik. In jezik je glavni steber identitete vsakega naroda, odseva dušo naroda, in ko pomislimo na razlike med narodi, najprej pomislimo na njihove različne jezike. In jezik predstavlja tudi enega glavnih nosilcev kulture vsakega naroda, najpomembnejše stvari, ki jih je narod ustvaril skozi zgodovino, so navadno na področju literature.
V sodobnem svetu pa jeziki propadajo, iz več razlogov, zlasti jeziki malih narodov, zato tudi našega (na njegovo ogroženost danes že številni opozarjajo). Razlog za to je vsekakor vedno bolj globalizirani svet, v katerem različnost narodov z njihovimi državami in nacionalnimi mejami vedno bolj izgublja svoj nekdanji pomen, mnogokrat je to celo moteče. Zato se je močno uveljavil nek mednarodno najbolj uporabljani jezik: angleščina. In »anglizmi« so začeli vedno bolj vdirati v druge jezike, tudi v našega. Poleg tega je angleščina postala tudi jezik svetovnega spleta. Zahod se danes ob vsem tem utaplja v masovnem priseljevanju migrantov, ki vnašajo svoje jezike in kulture in se mnogokrat jezika staroselcev sploh nočejo učiti.
A vrnimo se k tehniki, v tem prispevku bom skušal prikazati moderno (informacijsko) tehniko kot glavni vzrok propadanja jezikov, in sicer kot glavni vzrok razvrednotenja (inflacije) »klasične« besede, tako pisane kot govorjene. Tu je treba začeti s tiskom, ki je bil izumljen v 16. stoletju (Gutenberg) in je pomenil takšno revolucijo kot danes umetna inteligenca. Ta medij je dosegel svoj višek in največjo aktualnost v 19. stoletju. Omogočil ni samo splošno dostopnost knjig, ampak tudi tiskanje časopisov, ki so začeli množice vsakodnevno seznanjati z dogajanjem po svetu. Masovna informiranost, splošna dostopnost: velike pridobitve, vendar pa je masovna »proizvodnja« pisane besede povzročila tudi njeno razvrednotenje.
V 20. stoletju je elektronika omogočila dva nova medija: najprej radio in zatem televizijo. Tu je nekaj ključnega sam (brezžični) prenos informacij na daljavo, z elektromagnetnim valom. Govorjena beseda je zdaj prišla v vsak dom in v vsak prostor, seveda pa je ta njena vseprisotnost povzročila še inflacijo govorjene besede.
Televizija: njen razvoj se je pravzaprav začel že v 19. stoletju z izumom fotografije. Ta izum se je namreč nadaljeval v razvoj kamere (film, kino, gibljive slike), televizija je brezžični prenos gibljive slike na daljavo. Kako je ta epohalni izum (fotografija, gibljiva slika) v kulturi vplival na odnos do jezika in njegovo nadaljnjo vlogo v njej? Po mojem je še dodatno razvrednotil jezik, predvsem zato, ker je le-ta zaradi moderne tehnike z določenih vidikov postal zastarel. Kako, zakaj, na kakšen način?
Temelj obema velikima izumoma (kinematograf, TV) predstavlja fotografija, izumljanje fotografske kamere pa se je pravzaprav začelo že v renesansi. Kaj je bistvo fotografije? Gre za mehaničen, svetlobni odtis objektov v neko na svetlobo občutljivo podlago (prvi izraz za fotografijo je bil »svetlopis«). Tu prepogosto pozabljamo, da je pri tem šlo za izum jezika svetlobnih znakov. Fotografija je omogočila masovno »proizvodnjo« teh odtisov, se pravi znakov. Gre za izum univerzalnega, vsem razumljivega vizualnega jezika (»klasični« jezik je jezik zvoka).
Kakšne so razlike med vizualnim in »auditivnim« jezikom, kakšne so prednosti in slabosti enega in drugega?
Klasično besedo je omogočila človekova sposobnost abstrahiranja (posploševanja). Zakaj? Vemo, da človek lahko proizvede omejeno število glasov, črk (znakov zanje) in besed (sestavljenih iz glasov ali znakov) je zato tudi omejeno. Človek zato ne more izumiti različne izraze npr. za vse različne hiše na svetu, če pa vse abstrahira na pojem »hiša«, je potem to možno. Zato, če nekdo o nečem govori ali piše, mora v njegovi glavi potekati proces abstrahiranja (stvari), v glavi poslušalca ali bralca pa obraten proces, od abstraktnega k konkretnim predstavam (npr. o hiši).
Vendar pa bralec, tudi ob uporabi vse svoje fantazije, ne more zares zagotovo vedeti, kaj je mel v mislih pisec. A en pogled na fotografijo (hiše) pove natančno, za kakšno stavbo v resnici gre. Ta jezik (svetlobnih znakov) torej omogoča, da z manj napora vsrkamo bolj precizno informacijo. Z izumom gibljive slike (kamera, TV) pa je ta informacija postala še bolj natančna. Lahko rečemo, da je, gledano s tega zornega kota, klasični jezik (jezik zvoka) res postal zastarel. Spet dejavnik razvrednotenja! Treba pa je opozoriti, da ta jezik ostaja na površini, slika hiše npr. nič ne pove, kaj se dogaja pod njeno streho, kakšna je njena zgodovina… . Posledica vsega skupaj je, da ljudje vedno manj berejo (in pišejo), predvsem visoko, zahtevno, vredno literaturo, kar tudi povzroča propadanje jezika.
Posledica vsega skupaj je močno zmanjšanje sugestivne moči besede. Klasični jezik ima mnogo manjši vpliv kot nekoč, in zavedati se je treba, da tudi v političnem delovanju. Zato, če hočemo sploh vzbuditi neko pozornost, nekoga sprovocirati, je treba včasih uporabiti razne ne-konvencionalne, vulgarne ali celo žaljive izraze. Tudi v parlamentu tega ni tako težko opaziti. Predvsem pa na družbenih omrežjih, kjer so avtorji anonimni, in so zato lahko namerno čim bolj pritlehni in primitivni, da bi čim bolje artikulirali svojo antipatijo, tudi svoje sovraštvo. A tudi zaradi takih stvari (kar je omogočila digitalna tehnika!) jezik propada.