Piše: Lucija Kavčič
Slikar Janez Bernik (1933–2016) je, tako ocenjujejo kritiki, v zgodnjih 60. letih, ko je vstopil v umetnost, oral ledino in vzpostavljal stik s sodobnimi tokovi Zahodne Evrope. Razstavo njegovih slik v galeriji Gunclje je ob 90. obletnici njegovega rojstva pod okriljem društva Blaž Potočnikova čitalnica pripravil njegov dobri prijatelj Franc Zavodnik v sodelovanju z nečakinjama Romano Bernik Gostič in Jano Marinček.
Slikar Janez Bernik, brat akademika Franceta Bernika, se je rodil v Guncljah, 6. septembra 1933. Leta 1955 je diplomiral na splošnem oddelku za slikarstvo na takratni Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je kasneje služboval kot profesor, so sporočili z društva Blaž Potočnikova čitalnica in v sporočilu za javnost zapisali tudi, da je Janez Bernik študij nadaljeval na specialki za slikarstvo in na specialki za grafiko. Leta 1959 se je kot štipendist francoske vlade študijsko izpopolnjeval v grafičnem ateljeju J. Friedländerja v Parizu. Prvo samostojno razstavo je pripravil v Mali galeriji v Ljubljani leta 1960, sledilo pa je več kot 80 samostojnih razstav doma in v tujini. Pogosto je sodeloval na mednarodnem umetnostnem bienalu v Benetkah in na mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani. Razstavljal je tudi v okviru Grupe 69, katere ustanovni član je bil. Njegova dela so razstavljena v številnih svetovnih galerijah: v Benetkah, Buenos Airesu, v več mestih ZDA, Parizu, Montrealu, Amsterdamu, na Dunaju, Rimu, Riu de Janeiru, São Paulu, Tokiu, Varšavi, Beogradu, Zagrebu in Bremnu. Posvečal se je tudi grafiki, kiparstvu, scenografiji in poeziji ter izdal tri monografije. Zadnja je izšla leta 1980, v njej pa so besedila domačih in tujih uglednih piscev. Prejel je številne domače in tuje nagrade, med drugim Jakopičevo nagrado za slikarstvo, nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo in grafiko ter državno odlikovanje zlati častni znak svobode RS. Bil je tudi redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu.
Prestop v abstrakcijo
Slikar Janez Bernik, ki je bil eden od velikanov slovenske umetnosti, je bil tudi eden od podpisnikov pobude za ustanovitev Nove revije in pozneje član njenega uredniškega odbora ter sooblikovalec njenih številnih izdaj. Umrl je 15. julija 2016 v Preboldu. Ob njegovi smrti je likovni kritik Aleksander Bassin dejal: »Janez Bernik je iz tradicionalnega slovenskega figuralnega modernizma prestopil v abstrakcijo, s katero je nastopal v velikih reprezentančnih razstavah, ki so krožile od Evrope do Severne Amerike. Spominjam se pomembne razstave tedanje jugoslovanske likovne umetnosti v londonski galeriji Tate, kjer je imel Bernik pomembno, vodilno vlogo kot eden tedaj mlajših likovnih umetnikov.« Skupaj z ženo Adriano Maraž, tudi grafičarko in slikarko, je bil Janez Bernik tudi eden mlajših ustvarjalcev ljubljanske grafične šole. Dom sta si z ženo uredila v Breznici, vasici pod Stolom, ter ustvarjala v Ljubljani in na Gorenjskem.
Razstava v Guncljah
Kot so še zapisali v društvu Blaž Potočnikova čitalnica, je Janez Bernik pisal tudi poezijo in bil v vseh pogledih izjemen kot slikar, grafik, oblikovalec in kot človek; do ljudi, ki jim je zaupal, je bil odprt, do javnosti, predvsem v poznih letih, pa je bil zadržan, nedostopen in celo samotarski. Veliko časa je preživel s prijateljem Francem Zavodnikom, mizarjem iz Vižmarij. Ta je skozi pogovore in druženja vzljubil umetnost, Janez Bernik pa je vzljubil mizarsko delo; les ga je privlačil in bi si želel postati mizar, če bi ne bil slikar. Dela v galeriji v Guncljah je na odprtju razstave predstavil dr. Milček Komelj, ki je med drugim dejal, da razstava zajema umetnikova slikarska dela iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij in da izpostavlja tudi Bernikov odnos do mizarskih izdelkov, stolov, razstavljene pa so tudi abstraktne in hkrati reliefno materializirane sestavljanke abstraktnih oblik, na eni od slik pa je vključen tudi mizarski meter. »Prav zaradi njihovih oblik se je Bernik za stole posebej zanimal in jih je, kot je izpričano primerno parafrazirano tudi načrtno iskal. Podobni stoli so se v njegovi figuralni umetnosti pojavljali tudi kot sedeži različnih veljakov oziroma samodržcev, posebno vlogo njegove umetnosti pa ima tudi miza oziroma omizje, tako kot na parafrazi Petkovškove slike Doma, na kateri simbolno izstopa izpraznjeni stol,« je dejal Komelj. Izpostavil je še, da je likovna kompozicija razstave estetsko naravnana tudi na specifično barvno ubranost in osredotočena na prevladujočo izrazito duhovno modrino in rumenino, ki je bila »kot izraz usmeritve v bolj žgočo notranjo svetlobo tudi v poznejšem obdobju«.