Piše: Nova slovenska zaveza
Letos na binkoštno nedeljo se je ob enem od grobov za škocjansko cerkvijo zbrala manjša skupina ljudi. Okoli groba so gorele lučke, na njem pa so ležali trije veliki šopki belih in rdečih rož. Nenavaden kraj za tako praznovanje, bi pomislil tujec, ki ne pozna kraja in njegove preteklosti, če bi mu kdo povedal, da so se ti, ki sedaj tu molče in slovesno zrejo predse, zbrali za petdeseto obletnico birme. Nenavadno ali ne, tu so sedaj stali, že vsi v letih, trije nekdanji birmanci: Rudi, Franci in Marija. Od botrov je bila tam samo Marijina botrica, teta Fanika. Tista dva, ki sta vezala birmo Rudiju in Francitu, pa sta btla v grobu, pred katerim so sedaj stali.
Pravzaprav sta bila tam davno toliko let, kolikor sta njuna duhovna varovanca nosila znamenje milosti, ki sta ga dobila pri birmi. Še ne polne štiri mesece po teh binkoštih, septembra 1943, so se v teh krajih namreč godile stvari, ob katerih je mnogo mladih ljudi izgubilo življenje. Med njimi sta bila tudi Rudijeva in Francijeva strica, ki sta ju otroka bila šla prosit, da bi jima bila za botra. Tam sta sedaj ležala, poleg njiju pa še tretji brat, Jože, najmlajši, ki takrat, pred petdesetimi leti, ni imel nobene botrske naloge. Kaj se je zgodilo tako nenavadnega, da je trem fantom iz Škindrove hiše na Gradežu pri Turjaku bilo vzeto življenje, še preden je kateri dosegel trideseto leto? In toliko drugim. Kaj se je zgodilo?
Zgodil se je Turjak. Ko pravimo Turjak, se v mnogih ljudeh sproži vrsta slik, ki so si jih ustvarili z branjem ali poslušanjem, v drugih se zgodi bore malo. Mogoče se kdo spomni na neko davno šolsko uro: mnogim je Turjak samo ime nekega kraja. Vendar je Turjaku zagotovljeno posebno mesto v slovenski zgodovini. Zakaj Turjak ni samo kraj, kjer so se teden dni odvijali najbolj dramatični dogodki, ampak je znamenje, ki nam, če ga dobro premislimo, pripoveduje o neki zelo pomembni stvari: kakšne sile so si stale nasproti v eni največjih in najusodnejših vojn, ki jih je bil slovenski narod – v državljanski vojni. Na Turjaku se je jasno pokazalo, da je prav različni značaj teh sil poglavitni razlog, da so eni dobili in drugi zgubili. Različnost je bila v tem, da so eni napadali in da so se drugi branili. Če se potrudimo in ti dve besedi prav razumemo, se nam odpre, kaj je gnalo in nosilo ene in kaj druge. Ti, ki so se branili, so bili prav zato, ker so bili branilci, drugačni. Branilec hoče najprej in v prvi vrsti varovati in šele potem ubijati; poleg tega so ti branilci bili iz snovi, ki jo je izoblikoval nauk, ki ni puščal nobenega dvoma o tem, da je treba varovati vsako življenje. In čeprav je kruti vojni čas ta nauk postavil v drugačne okvire, je bil vendar v bistvu tu in je deloval v vsakem posamezniku in v skupini kot celoti. Ti, ki so napadali, pa so prav kot napadalci imeli pred sabo nekaj povsem drugega; v njih je bila uničevalna, rušilna sla. To že samo zase veliko pomeni, poleg tega jih že zdavnaj ni več dosegal klic nauka, ki ukazuje, da je treba človeka predvsem varovati. Na Turjaku sta se spopadli dve skupini, ki sta bili tako različni, kot sta bila različna pola, na katerih sta se organizirali: razlika med njima ni bila samo stvar zgodovine, ampak je segala v človeške možnosti sploh.
Vse se je zgodilo pravzaprav v enem tednu, v tistem najbolj usodnem tednu med dvema nedeljama, med 12. in 19. septembrom 1943. V Gradu je bilo kakih sedemsto branilcev in vsak bi zaslužil, da se njegova zgodba opiše. Mi se bomo v svoji pripovedi omejili prvič časovno. Govorili bomo o zadnjih dveh dnevih, predvsem pa o dnevu neposredno po vdaji; omejili se bomo tudi vsebinsko tako, da bomo skušali osvetliti usodo tistih turjaških branilcev, ki so bili med obleganjem ranjeni, a bomo še te skušali zajeti v zgodbi enega od njih. O njem se nam je posrečilo zvedeti nekaj več, poleg tega pa ga že poznamo iz uvodnega prizora te pripovedi. Obudili bomo spomine, ki so nam po petdesetletju še živi, na [Stran 052]
[Stran 053]Franceta Bavdka ali Škindrovega Franceta, ki je bil na Turjaku ranjen in tam, dan po predaji, 20. septembra, ustreljen.
Škindrovi fantje – pravzaprav samo Polde in France, Jože je šel naravnost na Turjak – so se na poti iz Škocjana, kjer so bili pri vaški straži, na Grad za trenutek ustavili doma na Gradežu. Bil je 9. september 1943. Ker se je dan že nagibal in se jim je mudilo, ni bilo časa, da bi jim mati kaj skuhala, ampak so po najkrajši poti krenili proti Gradu. Nekaj časa ju je spremljala sestra Fanika, a sta jo brata kmalu poslala nazaj, češ da bosta sama laže hitreje stopila, pa tudi ona bo bolj varna doma, ker se že noči. Tako so se ločili. Prve dni z Gradu ni bilo posebnih novic. Ljudje tja tudi niso dosti hodili, ker legionarji obiskov niso želeli. Po nedelji 12. septembra pa se je od tam prvič zaslišalo nekaj več streljanja. To je sprva iz dneva v dan, potem pa že iz ure v uro postajalo močnejše in gostejše. Vedno bolj je bilo jasno, da se med branilci in napadalci bije boj in da se, kakor so legionarji dolgo upali, ne bo mogoče izogniti spopadu.
Streljanje iz pušk in strojnic in eksplozije minometnih min so napolnjevali prostor v trikotniku med Gradežem, Zapotokom in Osolnikom; včasih je bojna vihra butala in segala tja do Barja na eni in Lašč na drugi strani. V četrtek so ljudje v Gradežu, ki so napeto poslušali in po glasovih, ki so prihajali gor od Gradu, sklepali, kaj se tam dogaja, ugotovili, da je v boj stopilo nekaj novega. Takoj je bilo jasno, da so to topovi, a da z njimi streljajo novi zavezniki komunistov, tedaj seveda še niso vedeli. Vedeli pa so in se jasno zavedali, da se lahko slabo konča. Začeli so se bati. Poleg lukenj, ki so jih skozi debele zidove vrtale topovske granate, so jih skrbele še druge stvari: kaj bo z ranjenci; kaj če jim bo zmanjkalo vode; ali je, če pride do najhujšega, še mogoče narediti izpad ali pa so tudi poti v dolino proti Želimlju že zasedene.
Ne da bi imeli natančnejša poročila – Grad je bil obkoljen in se ni bilo več mogoče prebiti do njega – so ljudje čutili, da se boj odvija vedno hitreje in da je stiska branilcev vse hujša. Zato se je zgodilo, kar se je v svetu, kakršen je bil tam in takrat, moralo zgoditi: v nedeljo sredi dopoldnega, ko se je bobnenje od Gradu stopnjevalo vedno bolj, tako da tega ljudje po vaseh niso bili več v stanju prenašati, ker so dobro vedeli, kaj pomeni za one v Gradu, se je sredi doline, ki pada v grosupeljsko smer, nenadoma oglasil zvon. Zvonilo je pri Materi Božji v Železnici, v cerkvici, ki je slab streljaj od škocjanske cerkve niže v dolini. Zvonilo je počasi, ni bil to plat zvona, a so ljudje v zvonjenju slišali nujo, kot da bi bil kdo tolkel po zvonu in klical na pomagaj. In so začele prihajati, po najkrajših stezah, skozi gozdove in senožeti, z Gradeža, s Sloke gore, iz Velikih in Malih Lipljen, iz Rožnika, iz Vodic in Zabukovja – ženske, stare in mlade, so prihajale z otroki in mala vaška cerkvica se je napolnila od vrat do oltarja in mnogo src se je zlivalo v eno prošnjo, v eno molitev in v en krik: O Bog, usmili se nas! Mati Božja, reši jih! Prepeli so mnogo pesmi, najbolj goreče in silovito pa tisto, ki se je takrat največ pela in so jo vsi dobro znali: Marija, pomagaj nam v vojskinem čas’!
Ko je tam na oni strani Grad že gorel, ko so partizani s strehe že obvladovali notranje dvorišče in vhode, ko so bile odprtine v zidovih že tako velike, da jih ni bilo mogoče več braniti, so tu molili in prosili. Najbrž tega niso vedeli, a so v resnici prosili za čudež. Čudeža pa ni bilo. Zakaj ga ni bilo, se sprašujemo še danes. Mogoče je hotel Bog utrditi svoje ljudstvo.
Ko se je Fanika Bavdek ali Škindrova Fanika nazaj grede gnala v hrib proti Gradežu, jo je že od daleč zajelo vpitje, da je obstala: Vdali so se! Naši so se vdali! Če je prej hitela, je sedaj tekla, pa tudi druge žene in dekleta so tekle, mimo vasi dol proti Gradu. Ko so prišle do marofa, so zagledale prvi del naveze: ob dolgi, iz več kosov sestavlje[Stran 054]ni vrvi so bili z obeh strani z žico privezani fantje. Matere, žene in dekleta so begale ob vrsti in klicale in iskale svoje. Fanika je končno našla najstarejšega brata Poldeta. Kje je oče? Ne vem. Kje je Jože? Ne vem. Kje je France? Ranjen je. Kje. Na Gradu? Ne vem.
Tu je bilo sedaj jasno predvsem eno: da sta tu dva svetova. Eni so se smejali in vriskali, pa tudi vpili nad temi, ki so tam stali zvezani, jih tepli in se jim rogali. Drugi pa so tiho jokali; tako je bilo hudo, da niso še jasno doumeli, kaj se je zgodilo; samo tam so stali, pogledovali proti svojim in jokali. Potem pa jih je nenadoma obšlo, da svojih, tako zvezanih in žaljenih, ne smejo več gledati. Počasi so se začeli obračati in odhajati. Kateri od njih se je še ustavil in šel nazaj, a je tudi on spoznal, da je to preveč, in nazadnje še sam odšel. Tako so oni v vrsti večidel ostali sami prav do večera, ko so jih začeli, privezane na vrvi, voditi proti Laščam.
Tudi Fanika Bavdek se je vrnila domov na Gradež. Pot ni dolga, z nočjo je bila že doma. Od Gradu gor je prihajal hrup mitinga: harmonika, vriski, smeh. Hodila je okoli hiše, znotraj ni vzdržala. Potem pa, šlo je že na polnoč, prideta dva partizana, doma nekje od Turjaka. Prišla sta ji povedat, da je France hudo ranjen in naj hitro gre na Turjak. Ali ju je France prosil, da to naredita, ali sta to storila sama od sebe, danes nihče več ne ve, a je vendar njuno dejanje rahel in ganljiv plamenček v viharju zmagoslavnih strasti.
Fanika se je takoj odpravila na Grad. Ko je prišla tja, je precej videla, da je prišla med ruševine, objel jo je vonj po ožganem, nekateri leseni deli so še goreli. Plameni so dovolj osvetljevali okolico, da so se videli še zadnji prizori veselja. Vendar je hrup začel počasi ugašati. Ranjence so med tem bili prepeljali ali prenesli v graščinsko poslopje pod Gradom. Fanika je stopila v podolgovat prostor in tam, prav pri vratih, zagledala Franceta. Takoj se je videlo, da je hudo ranjen; dobil je več strelov skozi trebuh. To se je zgodilo že zelo pozno, ko so bili partizani že na strehi in obvladali hodnik, na katerega si moral, če si hotel iz sob, ki so se že podirale in gorele. France je skočil prvi in takoj zavpil, da je zadet. Nato so na hodnik skočili ostali fantje in ranjenca toliko zaščitili, da so ga lahko odnesli v ambulanto, kjer ga je obvezal dr. Kožuh, ki je tam skrbel za ranjence, ki jih je bilo vedno več. Čeprav je bil France močno ranjen in je kri že silila skozi debele obveze, ni tožil in stokal, samo žejen da je, zelo žejen, on in ostali, zato naj Fanika gre domov in skuha veliko, zelo veliko čaja in ga nemudoma prinese na Grad. Sestra je še opazila, da vsi niso bili tako hudo ranjeni in da bi kateri, če bi se potrudil, še lahko pobegnil. Razlog, da tega ni nihče poskušal, je bil v glavnem ta, da so partizani ranjencem obljubljali, naj samo malo potrpijo, da jih bodo, brž ko bo mogoče, spravili v bolnico. Potem je odšla.
Doma je materi naročila, naj napolni s čajem vse steklenice, kar jih je v hiši. Potem pa je naredila še neko pot. Šla je v Škocjan v župnišče, kjer je bila na počitnicah Kati Breznik, sestra bogoslovca Breznika, ki ga je bila opazila med ranjenci v tisti hiši pod Gradom. Breznik je za to ni prosil: to je storila sama od sebe, ker sta si bili s Kati dobri. Breznika je poznala vsa fara. Ljudje so vedeli, da je doma z Brda pri Lukovici, da je končal 4. letnik bogoslovja in da je v škocjanskem župnišču zato, ker ne more domov na počitnice. Ko je po 8. septembru vse šlo na Grad, je šel z njimi še on. In tam ga je zadelo, ko je skrbel za ranjence. Obenem je v Škocjanu Fanika še poskrbela, da so obvestili tudi nekatere druge ljudi, ki so imeli na Gradu ranjene sorodnike. Potem sta s Kati šli nazaj na Gradež, si naložili steklenice s čajem, kolikor sta jih mogli nositi, s sabo pa vzeli tudi nečaka Rudija, ki mu je bil, kakor vemo, France ne samo stric, ampak tudi boter. Fantu je bilo na Gradežu tako všeč, da je tam preživel cele mesece. Obenem pa se je spomnila, da France leži na golih deskah in da bi mu prav prišla blazina, zato je vzela eno s postelje in jo dala Rudiju, naj jo vzame s seboj.
Ko so prišli v sobo z ranjenci, so Fanika, Kati in Rudi našli prostor že dosti bolj poln, kot ga je Fanika malo prej zapustila. Tu so bili ljudje iz Zabukovja, Malih Lipljen in od drugod in pomagali ranjencem, kolikor so mogli in kakor so znali. V prostoru sedaj ni bilo nobenega partizana, ne stražarja ne koga drugega. Stražar je bil samo zunaj pri vratih. Največji revež med ranjenci je bil Bajžljev Marjan iz Grosupljega, ki je bil tako prizadet, da se sam ni mogel niti ganiti. Njegovo zgodbo moramo omeniti, da nam bo jasna neka okoliščina, ki se bo pojavila v nadaljevanju te pripovedi. Marjan se ni mogel premakniti, a bi nujno moral ven. Ker Fanika sama tega ni mogla urediti, saj, nevajena tega dela, sploh ni vedela, kako naj se stvari loti, ji je prišla na pomoč [Stran 055]Kati. Tej je šla stvar z ranjencem bolje od rok: ko ji je še Fanika pomagala, da se ju je ranjeni oklenil, jima je uspelo, da sta ga spravili pokonci in da ga je Kati lahko odpeljala. Pomembno pri tem je to, da se je Kati zaradi tega opravka tam zadržala dlje kot drugi.
Tedaj se je namreč zgodilo nekaj, kar je jasno in zlovešče napovedovalo nadaljnji potek dogajanja. Ko je Fanika pomagala Kati spraviti ranjenca iz prostora, je hotela nazaj k bratu, a ji stražar pri vratih tega ni dovolil. Ko je tako tam stala, ne vedoč, kaj naj naredi, se med vrati pojavi mali Rudi in ves iz sebe in očitno zaradi nečesa silno vznemirjen nepremično gleda teto. (»Gleda me s tistimi svojimi rjavimi očmi, da tako še nisem videla človeka gledati.«) Potem smukne mimo stražarja, zgrabi teto za roko in jo vleče proč, da ju oni pri vratih ne bi slišal: Teta, saj bodo vse pobili! Fanika: Tiho bodi, kaj le govoriš. Rudi pa stoji tam, maha z rokami in se ozira proti vratom: Teta, saj sem slišal. Sam sem ga slišal, ko je rekel: Spravi te ljudi ven, potem pa začni streljati!
Kljub grozljivemu okolju Fanika tega ni mogla verjeti. Nekaj časa sta se z Rudijem še tam zadrževala in zaman skušala priti v prostor z ranjenci, potem pa sta poiskala prvo gozdno stezo proti domu na Gradež. Komaj se steza prevesi čez rob, ki preprečuje neposreden pogled od tam nazaj na marof in grad, zagledata, kako jima dol od vasi nasproti prihaja mati, ki se je namenila, ker od skrbi doma ni več strpela, da pogleda, kaj se dogaja na Gradu. Morda pa bi šla celo v Lašče, kamor je slišala da so bili odpeljali moža in oba sinova, Poldeta in Jožeta. Malo so med potjo govorili. Povedali so si, kaj se je med tem zgodilo, kaj je po vsem mogoče pričakovati in kaj bi se kljub vsemu dalo še ukreniti. In tam, na tisti stezi, so tudi zvedeli, kako se je nazadnje vse zgodilo.
Novica je prišla v dveh sunkih. Najprej sta prišla od Gradu gor oče in mati iz Zabukovja, ki ju je Fanika prej videla na Gradu pri ranjenem sinu. Že po hoji se jima je videlo, da prinašata nekaj hudega. Žena, ki je prihajala, je Škindrovo mater dobro poznala. Ustavila se je pred njo in rekla: »Neža, kar domov pojdi sedaj. France je že mrtev. Vsi so mrtvi, nobenega ni več.« V tem je prišla že tudi Breznikova Kati. Z ranjencem, ki ga je bila peljala ven, se je toliko zamudila, da je, ko se je z njim vračala, vse videla. Vsak od ranjencev je moral iz prostora. Ko se je pokazal na vratih in stopil na prvo stopnico, je partizan, ki je tam stal, dvignil revolver in ga ustrelil v glavo. Drug za drugim so tako padali v kotanjo pod stopnicami. Prvi je prišel na vrata France. Na trebuh, kamor je bil ranjen, je stiskal blazino, ki mu jo je bil prinesel Rudi. Bil je že tako oslabel, da se je hkrati, ko se je prikazal, tudi zgrudil. Ker partizan ni vedel, kaj naj naredi, zavpije eden okoli stoječih: »Stisni ga, kaj se bo martral!« Tako so ga ustrelili, ko je bil že na tleh.
Bogoslovec Lojze Breznik pa se je takole poslovil od sestre Kati: »Lepo pozdravi gospodinjo v škocjanskem župnišču. Lepo me je sprejela in prijazno stregla. Kati, midva pa se vidiva, kaj ne? Tam gori.«
Poleg Lojzeta Breznika so med turjaškimi ranjenci ustrelili še dva bogoslovca, Matevža Krmelja in Jožeta Logarja. Oba sta bila Gorenjca, prvi iz Stare Loke, drugi pa iz Vodic nad Ljubljano, in oba sta se znašla na Turjaku, ker sta bila na počitnicah na Dolenjskem, eden v Račni, drugi pa v Dobrepolju. Med bogoslovce lahko štejemo še četrtega, abiturienta Jožka Klopčiča iz Vrhpolja pri Moravčah, ki se je že bil vpisal na teologijo; tudi njega je tisti čas zalotil na počitnicah na Dolenjskem.
Glede števila turjaških ranjencev so navedbe različne. Knjiga Svoboda v razvalinah (F. Grum in S. Pleško, Cleveland 1961) pravi, da je bilo ob predaji v Gradu 36 ranjencev, [Stran 056]ljudje pa so ob prekopavanju našli 28 trupel. Kaj se je zgodilo z ostalimi, knjiga ne pove. Mogoče so bili le laže ranjeni in se jim je zdelo bolj pametno, da se uvrstijo med tiste, ki so jih potem peljali v Lašče in naprej v Ribnico in Kočevje. Za nekatere se je ugotovilo, da so res tako naredili. Pobegnil je, tudi to beremo v omenjeni knjigi, Ludvik Hren, ki je pozneje postal domobranski oficir.
Pobite ranjence, ki so ležali pod stopnicami na kupu, so prepeljali na turjaško pokopališče in jih tam zasuli v skupen grob. Od nekod so pripeljali lojtrski voz in komaj je mogoče verjeti, da so vse spravili na pokopališče z eno vožnjo. Vse se je moralo zgoditi prav kmalu, ker ljudje, ki so bili tam, pripovedujejo, da je še precejšen del poti tekla kri z voza na cesto in dalje v kanal.
Ko so zvedeli za Francetovo smrt, so se Škindrovi odpravili domov na Gradež. Na srce jim je legla žalost in slutnja še hujšega. Tudi domača hiša jim skrbi ni odvzela, prej jim jo je večala. Vsa vas je bila na nogah. Ljudje niso vedeli, kaj naj naredijo. Vse je bilo iz uma. Naslednje jutro je Škindrova mati šla v Lašče, da poizve, kaj je z možem in Poldetom in Jožetom. Ker je ni hotelo biti domov, se je proti večeru Fanika odločila, da stopi pogledat, če se morda le ne vrača. Ni hodila dolgo, ko je zagledala, kako prihajata gor po stezi, oče in mati. Ko so se sešli, mati ni rekla ničesar, oče pa se je za trenutek ustavil pred hčerko in, ne da bi dvignil glavo, rekel: »Ob vse smo. Sedaj smo ob vse.« Nato so se trudno vsi obrnili v breg. Vse je bilo še tako blizu, da niso mogli še prav razumeti, kaj se je zgodilo. Samo to so čutili, da se je v njih odprla velika praznina, in tudi to so tedaj že vedeli, da se v tej praznini zgubljajo vsi človeški glasovi.
V Laščah sta Škindrov oče in Škindrova mati, ki je prišla tja ravno še pravi čas, še enkrat in zadnjič videla svoja sinova. Bil je torek, 21. septembra 1943. Od množice ujetih – bilo jih je nekaj več kot šeststo – so izbrali šestdeset in jih, kot vedno, privezali z žico na dolgo vrv. Potem so jih peljali čez progo v plitko dolino za postajo. Od tam so se potem zaslišale strojnice. Tako se je zgodilo, da je bila Poldetova in Jožetova zadnja pot tako speljana, da sta se še enkrat videla z očetom in materjo. Ali so si kaj rekli? Ne, ne oče ne mati nista nikoli omenila, da bi si bili kaj rekli.
V zimi med triinštiridesetim in štiriinštiridesetim so po vaseh v škocjanski fari poleg drugega dela imeli še enega: zbijali so krste. Pri Škindrovih so naredili tri. In potem so, meseca maja, ko se je bila naredila že prava pomlad, šli odkopat svoje ljudi, najprej v Lašče, potem pa še na Turjak. Vse so prepeljali na domače pokopališče ali, kakor pravi Škindrova Fanika, »vsi so prišli domov«. Pokop na škocjanskem pokopališču je bil zelo preprost.
Župnik in kaplan sta krste pred cerkvijo najprej sprejela, tako da sta nad njimi molila. Potem pa so jih znesli v velik skupen grob; ker jih je bilo veliko, so jih položili v dve vrsti v višino. Duhovnika sta nad njimi prebrala besede, ki jih Cerkev ob takih priložnostih zapoveduje prebrati. Pogrebci so čakali, da so ljudje odšli in nato začeli počasi zasipati. Najprej so kepe votlo udarjale ob krste, potem pa so glasovi postajali vedno tišji. Ljudje niso več veliko jokali; to je bilo že zdavnaj in obilno opravljeno.
Na višinah okoli pokopališča so na robovih gozdov stali v zasedah domobranci: četa ali dve. Gledali so dol na pokopališče in opazovali, kaj se dogaja. Čudno, pomisli človek, tam so stali, tako blizu, in niso vedeli … Česa vsega tedaj niso vedeli!
Sedaj je vse to že zelo daleč. Čas se je odmaknil v preteklost za pet desetletij ali za pol stoletja. Iz te razdalje je potankosti že težko razločiti, vedno bolje pa se vidi celota. In se vprašamo: Kako to, da je prišlo do tega poraza? Pred tem vprašanjem ljudje obstanejo in ne odgovorijo takoj. Potem pa, ko odgovorijo, hočejo biti jasni: Premalo so bili pogumni. Ne bi se smeli zapreti v Grad. Potem pa dostavijo, kakor da bi bilo to bistveno: Niso bili krvoločni. Ko bi bili taki, kot so bili oni drugi, bi bili zmagali. »Takih, kot so bili naši komunisti, pa ni bilo nikoli nikjer«.
Avtor: Justin Stanovnik, 29. septembra 1993
Objavljeno v: Zaveza, Številka 10, Turjaške zgodbe
