17 C
Ljubljana
nedelja, 29 septembra, 2024

Uzay Bulut: Na kocki je prihodnost krščanstva po vsem svetu

Piše: Kulturni Marksizem

Uzay Bulut je izgnana turška novinarka in politična analitičarka, ki je prej živela v Ankari. Njeno pisanje se je pojavilo v časopisih, kot so Washington Times, The Christian Post, Jewish News Syndicate, Al-Ahram Weekly, The American Spectator, The American Conservative, Providence in The Jerusalem Post. Njeno novinarsko delo se osredotoča predvsem na človekove pravice, turško politiko in zgodovino ter verske manjšine na Bližnjem vzhodu in v Aziji. Bulut trenutno dela doktorat; diplomirala iz mednarodnih študij in je raziskovalna sodelavka projekta Philos. Deluje tudi v svetovalnem odboru serije izobraževalnih dokumentarnih filmov “Faces of Persecution: Exploring Global Religious Opressions.”

Govorili ste proti Erdoğanovi vladi in obsodili obstoj na tisoče političnih zapornikov. Kakšne so bile zaradi tega posledice za vas?
Da, v turških zaporih je na tisoče političnih zapornikov. Če ste disident, vas lahko turška vlada označi za “terorista” brez kakršnih koli dejanskih dokazov. Morda boste leta preživeli v zaporu, trpeli zlorabo in celo mučenje, ker ste »terorist« ali zaradi drugih političnih kaznivih dejanj, kot je »žalitev predsednika«. O tem vprašanju sem obširno pisala, saj so samovoljne aretacije in mučenje političnih zapornikov ena največjih kršitev človekovih pravic v Turčiji, kar kaže tudi na diktatorsko naravo vlade.

Kot novinarka sem začela delati leta 2013, ko sem bila v Ankari. Turčijo sem zapustila po lastni volji pred približno 8 leti, da bi delala v tujini. Tudi v Turčiji je bilo takrat nekaj pritiskov na disidentske novinarje, vendar me nikoli niso preganjali ali aretirali. Torej je moja situacija izgnanstva nastala sama od sebe. Nisem pobegnila niti nisem bila prisiljen zapustiti Turčije. A če bi ostala, ne bi mogla pisati tega, kar pišem zdaj. Verjetno bi morala pustiti novinarstvo ali pa bi morala v zapor. Tako je moja ljubezen do pisanja in novinarstva prevladala nad vsem drugim. Odkar sem zapustila Turčijo, sem živela v ZDA in nato v Izraelu. Trenutno sem v Grčiji. Zaradi mojih pisanj sem bila tarča turškega tiska in nekaterih turških diplomatov. Na družbenih omrežjih sem pogosto deležna groženj. In najhujša posledica mojega novinarskega dela je, da zadnjih 8 let nisem mogla obiskati Turčije. Zelo pogrešam svoj rojstni kraj.

V zadnjih letih je prišlo do jasnega trenda k islamizaciji, kot je odločitev, da se katedrala Hagija Sofija spremeni v mošejo. To je najbolj znan primer, a mislim, da jih je veliko več.
Turška zloraba cerkva ima dolgo zgodovino. V obdobju Otomanskega cesarstva, potem ko so večja mesta vdrli in zavzeli Turki, je bila največja cerkev teh mest spremenjena v »mošejo osvajanja«. To je bilo storjeno, da bi krščanskim kafirjem (nevernikom) dokazali islamsko dominacijo in njeno nadvlado. Toda uničenje ali zloraba cerkva je dosegla vrhunec med in po krščanskem genocidu v Otomanski Turčiji, katerega tarča so bili Armenci, Asirci in Grki. Po raziskavah profesorjev zgodovine Bennyja Morrisa in Drorja Ze’evija je bilo od leta 1894 do 1924 »približno 4 milijone kristjanov ubitih ali prisilno odseljenih iz Turčije in sosednjih ozemelj vzhodne Trakije, Urmije in južnega Kavkaza«.

Od takrat je bilo nešteto cerkva uničenih ali spremenjenih v druge namene, kot so mošeje ali pa hlevi. Mnogi so tudi tarča lovcev na zaklade. Vse to je v veliki meri posledica islamske nadvlade nad nemuslimani in njihove želje, da izbrišejo vse, kar pripada nemuslimanom. Danes kristjani predstavljajo le 0,1 % celotnega prebivalstva Turčije.

Nov primer je severni Ciper, kjer turške oblasti nameravajo zgodovinski samostan spremeniti v mošejo.
Od leta 1974 je Turčija nezakonito okupirala 36 % severnega dela Republike Ciper, članice EU. V tem obdobju je bilo na okupiranem območju izropanih, vandaliziranih in v nekaterih primerih porušenih na stotine cerkva, kapel in samostanov. Številne cerkve so bile med drugim spremenjene v mošeje, skladišča za turško vojsko, skladišča ali kozolce. Porušenih je bilo veliko krščanskih pokopališč, pa tudi judovsko pokopališče na okupiranem območju. Številne kulturne relikvije iz cerkva in drugih krajev so napadalci ukradli in jih s Cipra pretihotapili v tujino. Turčija in njen nezakonit režim na okupiranem območju Cipra sta v zadnjih 49 letih v veliki meri uničila grško kulturno in versko dediščino okupiranega območja.

Danes je okupirani sever večinsko turški, ker je Turčija na silo spremenila demografsko strukturo. Turške enote so med drugim zagrešile številne zločine, kot so umori, posilstva otrok in žensk, nezakonite aretacije in mučenje, prisilna izginotja in nezakonita zaplemba lastnine in zemlje. Grki in drugi krščanski Ciprčani so bili med vojaško invazijo leta 1974 prisilno razseljeni iz regije, nadomestili pa so jih nezakoniti naseljenci iz Turčije. Če lahko naredim analogijo, bi bilo to podobno temu, da bi muslimani ponovno vojaško napadli Španijo in ponovno vzpostavili Al-Andalus na suverenih deželah Španije, potem ko bi izgnali Špance.

Druga od temeljnih osi Erdoganove politike je njegov intervencionizem. Vi ga definirate kot neoosmanizem. Zakaj?

Neoosmanizem je iredentistična in imperialistična turška ideologija, katere cilj je čim bolj oživiti dežele mrtvega Otomanskega cesarstva. Otomansko cesarstvo je napadlo in zavzelo dežele v Evropi, Aziji in Afriki. Zato turška neootomanistična ideologija vpliva na velike dele dežel in je očitna v njeni zunanji politiki.

Turška politika do skoraj vseh svojih sosed je agresivna. Turške oborožene sile nezakonito zasedejo dele Cipra in Sirije. Pod krinko »boja proti terorizmu PKK« redno bombardirajo Irak, vključno z deželami preganjanih Jezidov in Asircev. Vojno Azerbajdžana proti Armencem v Arcahu leta 2020 in trenutno blokado je podprla tudi Turčija. Turčija tudi pogosto krši grški zračni prostor in teritorialne vode ter grozi z napadom na grške otoke v Egejskem morju. Obstaja tudi turška vpletenost in sodelovanje z džihadističnimi terorističnimi skupinami. Turška vlada že nekaj let podpira džihadiste v drugih državah. Med njimi so med drugim ISIS, Hamas, skupine, povezane z Al Kaido v Siriji, Muslimanska bratovščina in talibani. Zato turške panislamistične, neootomanske vizije in dejavnosti povzročajo nestabilnost, smrti in uničenje v širši regiji.

Več https://kulturnimarksizem.si/nekategorizirano/uzay-bulut-na-kocki-je-prihodnost-krscanstva-po-vsem-svetu/

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine