Piše: Gašper Blažič
»Minister za šolstvo in šport Slavko Gaber je glede zahteve v pastirskem pismu slovenskih škofov, da naj cerkev prevzame izključne pristojnosti nad obveznim izbirnim predmetom o verstvih in etiki v bodoči devetletki, za Radio Slovenija izjavil, da to kaže na to, da cerkev ne verjame, da je potrebno spoštovati zakone, ki so ta trenutek v veljavi. Ob tem je poudaril, da je državni zbor veljavno šolsko zakonodajo leta 1996 sprejel z dvotretjinsko večino,« je 13. septembra 1998 poročala STA.
Trinajsti september 1998 je bila ravno nedelja. Tega dne so duhovniki pri maši brali izredno pastirsko pismo slovenskih škofov (tedaj treh škofov ordinarijev in treh pomožnih škofov) ob začetku šolskega leta. Kar je bilo nekoliko nenavadno, saj doslej takšnih pastirskih pisem, razen pred začetkom postnega časa, nismo bili vajeni. In tudi kasneje takšnih pisem ni bilo mogoče več zaslediti. Teden dni kasneje (20. septembra, realno sicer že kake tri dni prej) je omenjeno pastirsko pismo s pomenljivim naslovom »Kakršna bo šola, takšna bo prihodnja podoba slovenskega naroda« objavil tudi tednik Družina. Pastirsko pismo sicer nosi datum 3. septembra 1998 (god sv. Gregorja Velikega, papeža in cerkvenega učitelja), očitno pa je njegova vsebina že prej prišla v medije, saj so ga dobesedno raztrgali, še preden je bilo v cerkvah sploh prebrano. Posledično so nekateri verniki ob začetku branja pisma protestno odhajali iz cerkve. Po nekaterih podatkih naj bi takrat vsak četrti slovenski katoličan zapustil cerkvene prostore. Je bilo torej kaj narobe s pismom ali s Slovenci nasploh?
Uprite se sporni šolski zakonodaji!
In kaj je to pastirsko pismo vsebovalo? Po dokaj »vročih« odzivih na pridigo tedanjega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta na Brezjah ob prazniku Marijinega vnebovzetja – takrat je spregovoril o tem, kako je potrebno premagovati miselnost, da mora vse urejati država, kar pomeni, da se civilni družbi oži prostor – je sledil nov pogrom, saj so slovenski škofje takrat dregnili v osje gnezdo reforme slovenskega šolstva v skladu s tedaj aktualno Belo knjigo vzgoje in izobraževanja, reforma pa je bila poverjena tedanjemu resornemu ministru Slavku Gabru (LDS), ki je ministrstvo vodil že od spomladi 1992, torej po padcu Demosove vlade (kjer je šolski resor pokrival profesor Peter Vencelj) in izvolitvi prve Drnovškove vlade. Zaradi številnih vprašanj glede tega, kakšno bo slovensko šolstvu v času po osamosvojitvi in kakšen bo bodoči status verskih vsebin v javnem šolstvu, ki ima tri desetletja po osamosvojitvi še vedno izdaten monopol, so se nosilci postkomunističnega tranzicijskega gremija hitro oprli na populistične floskule o laični ter idejno (ideološko?) nevtralni šoli, čeprav se je za te vrednote denimo prizadeval dvojec teologov iz revije Znamenje v sedemdesetih letih: to sta bila že omenjeni Franc Rode (sedaj kardinal) in kasnejši beograjski nadškof Franc Perko. Oba sta namreč v tistih svinčenih časih, ko se je vladajoča ZKS po obračunu z liberalno Kavčičevo linijo, sprejemom nove ustave leta 1974 ter razmeroma gospodarsko ugodnim položajem čutila zelo močno (in je na področju akademskega prostora izvajala ideološke čistke med profesorji, ki niso veljali za »pravoverne«, medtem ko je bilo šolstvo strogo marksistično in titoistično naravnano), nastopila zelo pogumno in ogromno tvegala, ko sta zahtevala ideološko nevtralnost v šolstvu. In očitno je veliko teh ideoloških ostalin obdržalo domovinsko pravico celo po letu 1991. Leta 1996 je namreč sledila prva velika in šokantna sprememba šolske zakonodaje v smer laicizma s prepovedjo vsakršne konfesionalne dejavnosti. Kot bi se znašli v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Kakorkoli že, v pastirskem pismu, ki sem ga prej omenil, so naši škofje starše in vernike pozvali, naj si po demokratični poti prizadevajo za spremembo sedanje šolske zakonodaje, ki je bila brez predhodnega nacionalnega soglasja sprejeta marca 1996 in v državnih šolah prepoveduje vsako konfesionalno dejavnost, in pomagajo oblikovati šolo, ki bo v skladu z zgodovinsko, kulturno in versko identiteto slovenskega naroda. Kot so zapisali, prepoved verouka v slovenskih šolah in tudi kakršnega koli pouka o veri, kjer bi imela cerkev svojo besedo, izhaja iz nestrpnosti do vere in cerkve in bo tako nestrpnost tudi rojevalo. Če bi naša šola hotela vzgajati za strpnost in pluralnost, ne bi izključevala iz šolskega prostora katoliške vernosti in Cerkva (katoliške in evangeličanske), katerima pripada velik del državljanov. Po njihovem mnenju izključevanje konfesionalne vernosti iz šole tudi pomeni, da si neka vplivna skupina lasti pravico oblikovati svetovni nazor mladih in se tako postavlja na mesto staršev in cerkve, pri čemer gre za nespoštovanje splošno priznane pravice staršev in pravice otrok. Nobena državna oblast nima pravice nadomeščati vloge staršev, jo spodrivati ali ji celo nasprotovati, temveč jo mora podpirati, ji pomagati in jo dopolnjevati. Zato si vodstvo cerkve na Slovenskem zavzema za to, da se v državne šole uvede pouk o krščanstvu kot religioznem, kulturnem in zgodovinskem pojavu in o njegovem moralnem nauku. Ta predmet naj bi bil obvezni in izbirni, zanj pa naj bi bila pristojna cerkev, saj bi se le na ta način izognili nevarnosti, da bi otroci o veri in cerkvi slišali od staršev in v cerkvi eno, v šoli pa drugo. To pa bi bilo po mnenju slovenskih škofov ne samo škodljivo za vzgojo, ampak tudi v direktnem nasprotju z zahtevami mednarodnih dokumentov, katoliške cerkve in celo slovenske ustave. Katoliška cerkev se ne bo nikoli sprijaznila s tem, da ne bi imela nobene soodgovornosti za to, kaj bodo o njej in o katoliški veri poučevali mlade rodove, je še poudarjeno v pastirskem pismu. Slovenski škofje v njem dodajajo, da nikomur ne marajo vsiljevati svojega prepričanja, saj naj bi bila za ta predmet svobodna odločitev: najprej bi se o tem odločali starši, nato mladostnik sam. S tem bi se prostor svobode v šolah širil, verni in neverni bi se učili medsebojnega spoštovanja, svobodnega in neobremenjenega javnega izpovedovanja svojih prepričanj, hkrati pa sodelovanja in strpnosti. Mlade bi morala šola pripravljati na urejeno družinsko življenje, jim vlivati državniški čut in smisel za narodno skupnost. Vzgajati bi jih morala v optimizmu in jih pozivati k lastni iniciativi, k volji in veselju do življenja, s čimer bi mlade obvarovali pred nevarnostmi nasilja, mamil in samomora.
“Zagamani” libanonski hribi
No, že sam povzetek pastirskega pisma bi še danes marsikomu dvignil pokrov – pa čeprav ta debata že zdavnaj ni več aktualna, saj so se kasneje škofje sprijaznili z dejstvom, da »psi lajajo, karavana gre dalje«. Minister Gaber je sicer junija 1991, v senci obiska tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona v Sloveniji, odstopil, za nekaj časa prepustil položaj strankarski kolegici Luciji Čok, nato pa se je – s prihodom Antona Ropa na premierski položaj – spet vrnil v velikem slogu. A spet ne za dolgo. Ko je LDS začela razpadati na prafaktorje, je bil poslanec, ki se ni hotel pridružiti nobeni strani: niti »stari« LDS, niti Zaresu, niti SD, kamor sta jo denimo pobrisala Rop in Milan M. Cvikl. A dokler je LDS držala v rokah škarje in platno v šolstvu, je (za svoje interese) uspešno izpeljala pretvorbo osemletne osnovne šole v devetletko, navkljub velikemu uporu nekaterih intelektualcev v Nacionalnem kurikularnem svetu, pa tudi navkljub škandaloznemu korupcijskemu dogajanju v Centru za šolske in obšolske dejavnosti, ki je prav tistega leta, ko je izšlo pastirsko pismo, dovolil opravljanje mature Juretu Jankoviću, sinu tedanjega prvega moža Mercatorja, danes pa dolgoletnega ljubljanskega župana, ki mu že dolgo pritiče naziv »afera na dveh nogah«.
Toda kakšni odzivi so sledili septembra 1998? Sedaj že pokojni Delov kolumnist Dela Boris Jež se je spraševal, kdaj bo Cerkev začela izstreljevati rakete, o krščanstvu je pisal kot o stvari, ki se je dogajala pred dva tisoč leti nekje v »zagamanih libanonskih hribih«. Cerkvi je očital brezmejno domišljavost: »Ne razumem pastirskega pisma slovenskih škofov, da je Slovenija država zagamanih ljudi, tako rekoč nevrednih življenja, ker naj bi jih komunizem docela spridil. Cerkev žali ljudi, ki v nedeljah prihajajo v cerkev! In žali še vse druge ljudi! Žali našo izobrazbo, ki smo si jo pridobili v minulih dvajsetih, tridesetih, štiridesetih letih. Poleg Svetega pisma je še velikanski izobraževalni sistem, za katerega Cerkev ničesar ne naredi, le kritizira ga lahko. /…./ Škofom smo dovolili neizmeren luksuz, ki zanika ustavno pravico do enakosti: govorijo, kar se jim zljubi, gmotne posledice pa so na davkoplačevalcih. Čemu v nedeljo izpod prižnic niso prebrali tudi tega, da jim gre Drnovšek na živce, da se ne strinjajo z monetarno politiko, da bi lahko Arhar malce “spustil” tolar, da …? Cerkev ne dela prav, da se suče samo okoli verouka in izobraževanja. Krasno bi bilo, če bi začela izstreljevati svoje rakete in satelite.« No, o mrtvih vse dobro, zato lahko Ježu faktične napake, ki so se mu v istem tekstu zgodile s »Tomažem Kuzanskim« in »Aeropagiatom«, morda je mislil kardinala Nikolaja Kuzanskega in psevdo-Dionizija Areopagita, lahko sedaj že oprostimo, pa čeprav se je pohvalil s predavanji na Univerzi Columbia. Na kar v Družini reagira tudi pisatelj Alojz Rebula: »S Columbio nam ne boste nič imponirali, časnikar Jež.«
Ježevemu pamfletu je takrat v Družini odlično odgovoril prevajalec in publicist Matej Leskovar (»Ježa ježa na Parnas ali Destrukcija destrukcije«). Dolgoletni izseljenski duhovnik in tedanji sodelavec Družine Branko Rozman pa je zapisal: »V normalni demokraciji takšno pismo škofov ne bi dvignilo nobenega prahu. Sam sem živel skoraj pol stoletja v demokraciji, zato lahko to mirno trdim. Če je pismo pri nas izzvalo takšno nelagodje, ne more biti razlog za to nič drugega kot to, da je naš prostor še vedno zastrupljen z revolucionarno resnico. Ta je pri medijih načrtno vzdrževana, pri narodu pa posledica polstoletnega pranja možganov, ki se ji pridružujeta še strah in pripravljenost na kravje kupčije.« (Družina 38 / 1998, stran 19, »Paberkovanja«).
Ko je »verouk v šolah« izginil z naslovnic
Ob tem seveda velja spomniti, da je imela Cerkev tedaj odprtih precej front naenkrat – poleg denacionalizacije še pripravo na sklenitev mednarodnega sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem. Glede šolstva in statusa verskih vsebin je obveljalo le, da v predmetniku prenovljene osnovne šole ostaja (nekonfesionalni) predmet »Verstva in etika«, ki pa je pristal na obrobju, s tem pa so se razblinila tudi pričakovanja, da bodo diplomanti Teološke fakultete lahko obširno poučevali ta predmet. Kasnejši ministri, tudi v desnih vladah, se tega vprašanja niso več dotikali. Če bi ravnali drugače, bi doživeli uničujoč medijski pogrom, zato raje niso tvegali. Prevladal je pragmatizem, a dolgoročne posledice slabe šolske reforme so ostale. In še danes je sintagma »verouk v šolah« nekakšna rdeča cunja za draženje bika. Medijski guruji jo lahko kadarkoli uporabijo, javnost se bo nanjo vedno odzvala v skladu s pričakovanji. Ker živimo v času novih generacij, naučenih, da »mislijo s svojo glavo«.
Ko na ta dogodek gledam s časovno distanco četrtine stoletja, se mi še vedno zdi, kot da bi se zgodil včeraj. Tistega leta (1998) sem maturiral, septembra tega leta so se iztekali zadnji dnevi počitnic. In v resnici sem takrat prvič začel zaznavati družbeno dogajanje z nekaj več distance in zadržanosti do mnenjskega antipluralizma prevladajočih slovenskih medijev. Kasnejše branje eseja Draga Jančarja »Slovenske marginalije« mi je dokončno odprl oči. Oktobra 1999, leto dni po tem pastirskem pismu, je bil tako objavljen moj prvi članek v Demokraciji. In kakor opažam, je dandanes Cerkev (katoliška, se razume) manj izpostavljena kot takrat. Morda tudi zaradi moralnega (in ne samo finančnega) kolapsa, ki se je zgodil z bankrotom mariborske škofije in nekaterimi nepotrebnimi potezami, ki so nekoliko pospešile procese sekularizacije do točke, ko lahko rečemo, da je od tistega silnega »izstreljevanja raket« (po Ježu) ostalo le še bore malo. Devetdeseta leta so bila za Cerkev nekakšna »zlata doba«, saj je bilo mogoče v kombinaciji t. i. množičnega krščanstva ter svobode veroizpovedi (po padcu komunizma) gojiti tudi močno krščansko državljansko platformo. Ki pa je danes ni nikjer več. Če bi recimo dandanes nekdo v slogu nekdanjega francoskega predsednika Françoisa Mitterranda najavil podržavljenje štirih katoliških gimnazij in še nekaj zasebnih osnovnih šol, dvomim, da bi prišlo do takšnih demonstracij kot takrat v Franciji. Verjetno bi bilo nekaj nerganja, to pa bi bilo tudi vse.
Ne moremo do onemoglosti vlivati novega vina v stare mehove
Vmes so se pač zamenjale generacije. Mnogi znani krščanski intelektualci, tako duhovniki kot laiki, ki so zaznamovali poosamosvojitveno družbeno sfero, so že pokojni. Tisti, ki so bili rojeni po osamosvojitvi, so danes že v starostni dobi počasnega prehoda v srednja leta ter predstavljajo pretežen del pragmatično usmerjenega volilnega telesa, ki imajo za razliko od svojih staršev (in še bolj starih staršev) komaj kaj stikov s krščanskim izročilom. Kar je morda znak, da bo potrebno miselno »resetiranje« oziroma to, kar Sveto pismo označuje z grško besedo »metanoia«: spreobrnjenje srca in duha. Znova se moramo roditi, kot je Jezus namignil Nikodemu v tretjem poglavju Janezovega evangelija. Novega vina pač ne bomo mogli do onemoglosti vlivati v stare mehove, saj morda slednjih sploh ni več in so se že zdavnaj strgali…
P. S.: Ko sem leta 2007 diplomiral iz teologije, sem si za naslov diplomske naloge izbral naslov »Slovenski vzgojno-izobraževalni sistem: politični vidik uvajanja verskega pouka v javne šole« (mentor je bil prof. dr. Ivan J. Štuhec), pri tem pa sem delno izhajal tudi iz svoje izkušnje verskega pouka v gimnaziji (tj. Škofijska klasična gimnazija). Na tem mestu zato pripominjam, da si Cerkev na Slovenskem realno ni želela uvesti verouka v šole, kot mnogi napačno trdijo. Verski oz. versko-etični pouk, kot ga poznajo denimo šole v Avstriji, pač ni isto kot verouk, ki ga pri nas poznamo v župnijah (župnijska kateheza, ki jo marsikje že nadgrajuje tudi družinska kateheza). Nasploh pa sem prepričan, da bi takšen šolski predmet, ko sem ga izkusil v svojih dijaških letih, koristil vsakomur. In če bi hoteli takšen predmet uvesti v šolstvo, je bil idealen čas za to v začetku devetdesetih let. Takšne priložnosti ne bo nikoli več. In navsezadnje, prav preko svojih izkušenj z verskim poukom se je tudi kanadski duhovnik Bob Bedard naučil, kaj pomeni evangelizirati…